Prvomajsko plezalsko potepanje po Korziki

Naj bo tokrat zapis prvomajske Korzike v odpravarskem slogu. Letos nam bodo izkušnje in vtisi ostali v spominu.

Udeleženci: Katarina Kadivec (AO Železničar), Nik Hlade (GRS Radovljica), Urban Nagode, Rok Feldin, Katarina Noč.

1. dan: V soboto 27. 4. 2019 zgodaj zjutraj odhod z Jesenic. Po osem urni vožnji do Livorna so nas obvestili, da bo trajekt par ur zamujal, tako da smo v apartma na severu Korzike prispeli sredi noči. Gazdarica je samo rekla, da tako je pač na Korziki.

2. dan: Zjutraj sta konja trkala po oknih, da nismo bili predolgo v postelji. Nista bila preveč sramežljiva in smo zajtrkovali skupaj na terasi. Jutranji pogledi na okoliška gorovja so obetali in odpeljali smo se v zatrep doline Ascu. Izbrali smo si klasično smer v južni steni Punta Stranciacone (2151 m)  – Cheminée oblique, 230 m, D, 5 max, 5 obl. Nekoliko smo podcenili temperature v visokih hribih na otoku, ker mi smo šli pač na morje. Močno je pihalo, temperature so bile pod ničlo, plezali smo mimo ledenih sveč v kaminih.

3. dan: Zaradi smelih načrtov smo vstali zgodaj, a je prva svetloba nakazala, da dežuje. Tako smo se s turističnimi nagnjenji zapeljali v Restonico, ki velja za plezalsko meko na Korziki. Slabo uro dostopa do jezera Lac de Mélo in še enkrat toliko do Lac de Capitello. Brez plezalne opreme smo z obžalovanjem zrli v plate nad gladino, kjer poteka ena lepših navrtanih smeri Symphonie d’automne, 180 m, TD, 6a+ max, 6a obl. Popoldne smo frikali v sektorju Stella Luna, kjer smo splezali I mio amori, Onda, Rasta, Sò di passaghju, Stella, Luna.

4. dan: Odpeljali smo se čez prelaz Col de Verghju, kjer smo po GR20 v dveh urah in pol dostopili do zavetišča Ciottulu. Zavetišče je odprto, vendar neoskrbovano, na voljo so ležišča s pogradi, peč in štedilnik na plin. Od koče je bila še slaba ura do Capu Tafunatu (2335 m), kjer smo v vzhodni steni splezali klasično smer Voie des Paras, 170 m, D, 4+ max, 4+ obl. Tokrat ni bila nobena bunda preveč, ker nam je v zadnjem raztežaju začelo družbo delati babje pšeno. Z vrha smo se po smeri ob močnem sneženju vrnili na izhodišče s tremi spusti. Sicer smo žrtvovali en pramen bikolorke, ki ni hotel sodelovati in je za nami prišel z močno načetim jedrom.

5. dan: Za dve noči smo se naselili v Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro, kjer je leta 1981 strmoglavilo Adrijino letalo. Nova gazdarica sicer konjev ni imela, je bila pa nadvse radodarna s francoskimi rogljički. Odločili smo se za skok do morja v Propriano, kjer nismo pričakovali, da bomo za pivo odšteli 6,5 EUR. Popoldne po dežju smo šli frikat v Livesi, kjer smo v Petra Piomba splezali Pas gnou qui veut, Supplice chinois, Panne des sens.

6. dan: Zjutraj smo jedli makarone z bolonjsko omako za zajtrk, ker je bilo na 1. maja nemogoče dobiti odprto trgovino. Zavestno smo se odločili, da gremo plezat v Gozzi (705 m), ki je s svojo nizko višino obljubljal samo 40 min dostopa. Parkiramo spodaj v vasi, kjer nas soseda hitro postavi na realna tla, menda da je pastir prepovedal prehod do stene. Primorani smo se bili odpeljati v sosednjo vas in spet smo 2 uri pešačili do stene. Zmanjkovalo je časa, tako da sta Urban in Katarina K. splezala La Rotoloni, 80 m, D, 5 obl, Rok in Nik pa L’homme qui tombe à pic, 50 m, 5. Zvečer smo se za dva dni premaknili na Col de Bavella, plezalsko korziško meko No2 .

7. dan: Urban, Katarina K. in Nik so šli plezat Arȇte de Zonza, 360 m, D, 5+ max, 5 obl v JZ steni Punta di l’Acellu (1588 m), midva z Rokom pa Arȇte de Quenza, 270 m, D+, 5+ max, 5+ obl v steni Punta di l’Arghjetu (1591 m). Nasploh zanimivo plezanje po tofanih, ki tudi edini omogočajo varovanje.

8. dan: Ob 12.h je bil napovedan dež, ampak brez plezarije tudi zadnji dan ni šlo. Trojici je prejšnji dan pri spustu ostala vrv v sidrišču in šli smo na reševalno akcijo. Zaradi vremena ni bilo variante, da bi splezali ponovno celotno smer. Vstali smo ob 5h in se odločili za dostop po grapi v južni steni, kjer smo zaradi zagozdenih balvanov porabili približno tri ure za slabih 100 m. Do vrha smo nato morali splezati še tri raztežaje po smeri Arȇte de Zonza. Ker nas je vreme priganjalo, smo čez detajle prusikarili. Zadnji raztežaj čez plate je Urban kot prvi uspel preplezati v kolikor toliko suhih razmerah, ostali smo se za njim že vozili po platah levo in desno kot sredi zaledenelega slapu brez derez. Ampak dobili smo vrv nazaj.

9. dan: Spanje v bližini Bastie, zjutraj trajekt do Livorna, postanek v Firencah in vrnitev v sveže zasneženo Slovenijo.

Dodaj odgovor