Trikotnik: Knin-Drniš-Vrlika

Dolgo načrtovana tura – obisk tega območja nama je uspel letos med 21. In 25. 9. V plezalskem smislu je tam možnosti na pretek, vendar ti kar hitro  zmanjka časa.

V Dinarskem vrhu Ošljak, visokem1706 m se je  v JZ steni plezalo že l. 1936. Danes premore kar nekaj smeri dolžine do 700 metrov.  V bližini je tudi najvišji vrh Dinare, Troglav 1913 m, v katerem se je v SV steni preplezanih več smeri. Tega območja nisva obiskala, zaradi dolgega dostopa in sestopa in relativno visokih temperatur.  Pa tudi Lidijin prstek še ni bil povsem nared.

Nad Drnišem je gora Promina, ki v svojih Crvenih gredah krije kar nekaj potenciala za krajše smeri. Lokalci naj bi tam nekaj že plezali, vendar o tem nimam konkretnih informacij. V kanjonu reke Čikole, (izvira v Čavoglavah), ki se začenja v Drnišu in je globok do 130 m, je v steni Osoje novejše plezališče z veliko smermi. Stena je obrnjena na J-JV in je bolj primerna za manj vroče dni. Nad plezališčem poteka adrenalinska rekreacija Zip Line v dolžini 1400m. Malo nižje po kanjonu sva v steni Orlovače splezala Mašino smer,(Turšič-Mihev) IV, 140m. Pod smer nisva dostopila po rampi levo gor, temveč sva po svoje vstopila direktno iz melišča in se v enem raztežaju IV stopnje priključila originalni smeri.

Iz najinega apartmaja v idilični vasici Siverić se je čez Petrovo polje lepo videl Veliki Kozjak.  Najin cilj je bil je bil njegov najvišji vrh Kijevski Bat 1207 m, oziroma  njegova 150 metrska na vzhod obrnjena stena. Lepo je vidna iz DC Vrlika – Knin. Nameravala sva splezat nekaj prvenstvenega, vendar bližje, ko sva bila steni, bolj pokonci se je postavljala. Prehodila sva celotno vznožje, vendar kakšne prijazne in nama zanimive alpinistične linije nisva našla. Tudi sledi drugih plezalcev ni bilo. Desni del stene je previsen in obilen z luknjami, v katerih gnezdijo ptiči. Mogoče bi lahko v levem delu stene z nekakšnimi kaskadami »posilila« linijo, a sva že bila preutrujena.  Stena je izredno neprijazna do premičnih varoval, mogoče se je bodo nekoč lotili »borerji«, pa tudi to nisem prepričan, saj je v gozdu pod steno urejeno lovišče srn, jelenov in muflonov. Najine želje po prvenstveni smeri so se tako razblinile in sva nekako priznala poraz, če je to sploh poraz? Pod steno sva postavil  nekaj možicljev ter se po  divjem in kosmatem žlebu povzpela na vrh Kijevskega Bata.

Obiskala sva tudi manjše športno plezališče v Vrliki, ki se nahaja za trdnjavo Prozor in premore 15 smeri različnih težavnosti. Mnenja sva,da skala ni najboljša, varujoči je vseskozi v zelo izpostavljenem položaju, pa tudi smeri so »čudne,….. vsaj za naju.

Na kocu najinega bivanja v Siveriću,  naju je tudi dež ravno ob pravem trenutku prisilil k počitku in naju pospremil proti jugu Dalmacije. Tam sva se na najinem »gartenlu« prepričala o letošnjem pridelku oljk in  jih pripravila na novembrsko olibero. En dan sva si še utrgala za smer Rambo, 6a, 230m, v Omiškem Ilincu in jo uživaško splezala.  

 

 

Dodaj odgovor