Poplez(s)avanje v Pakli

Več kot 14 dni je že tega, ko smo zaključili vikend, ki bo mnogim od nas še dolgo ostal v spominu.
Preživeli smo ga namreč v Paklenici, ki je s svojim 400m visokimi kanjonskimi stenami in z več 500 različnim smerem prava plezalna meka.

Nekateri so se na nekajurno pot odpravili že v četrtek 11.4.
večina pa nas je zaradi obveznosti prišla šele v poznih petkovih urah.
Razdelili smo se po apartmajih in določili sobotne naveze upoštevajoč, da mora na čelu vsake biti izkušeni stari maček :)
Izvedeli smo tudi za načelnikov rojstni dan, tako da smo imeli izgovor za kakšno pivo in pogovor o prihajajočih vzponih.

V sobotno jutro so nas prebudili zvoki dežja, ki pa nam niso vzeli poguma, saj je bila vremenska napoved dobra.
Padavine so kot naročeno kmalu res ponehale, zato smo z manjšo zamudo vzeli opremo ter se odpeljali stenam naproti.

Ob prihodu v park smo se razdelili po vnaprej določenih navezah:
Severni greben(3) so napadli Irena, Maja, Tadeja, Luka in Raf.
Nosoroga(4b) obiskali Ksenija, Miha in Luka.
Oprosti mi pape(4a) preplezala Nanika in Robert. Luka L. & Luka P. sta se odločila obiskati Severno rebro(4b+), načelnik pa naju je s Klemenom M. popeljal po Kanjonski(3+).

Naštel sem le nekaj navez kamor so nas tečajnike peljali na tako rekoč prvo resnejšo izkušnjo s skalo, ki pa je bila navkjub jutranjemu dežju kaj hitro suha.
Vse smeri so bile več-raztežajne zato smo ponovili osnove komunikacije, varovanja, izdelavo sidrišč,..
Naj ob tem tudi poudarim, da je občutek v nekaj stometerski steni čisto nekaj drugega, kot smo bili vajeni iz telovadnice. Tukaj vidiš vso lepoto narave in zraven poješ še kakšen špargelj, ki ga sem in tja “urajmaš”.

Pozno popoldan smo vsak iz svojih koncev počasi začeli kapljati proti parkirišču na katerem smo modrovali kaj vse smo tisti dan preživeli.
Dokaj hitro pa smo ugotovili, da prazen žakelj težko stoji pokonci, zato smo se odpravili na zasluženo večerjo. Slednja je sprožila vso nabrano utrujenost tistega dne in v posteljo popeljala marsikateri alpinistični up.
Večer smo preživeli ob “okrogli” mizi na verandi, ponosni na dogodke ugašujočega dne.

Nedeljsko dopoldne je za večino minil v znamenju vertikale.
Večino – sem napisal, ker z Ireno zaradi poškodb nisva mogla zraven.
Sam sem bil jezen na zatečeni gleženj in na to, da se Markotu in Klemenu nisem mogel pridružiti pri naskoku na Nosoroga.
Ostali so lovili še zadnje plezalne ure, ki pa so se okoli druge ure popoldan z odhodom domov prehitro končale.

Naj na koncu pripomnim, da za nas tečajnike to ni bil prvi stik s skalo,
saj smo imeli teden dni prej predpriprave v Glinščici.
Toda prvič preplezati nekaj 100m je izkušnja, ki je zlepa nepozabiš!

Irena, Ksenija, Tadeja, Klemen, Robert, Luka – hvala vam za opis&slike

Velikonočni Grazer

Z Alenko Lužnik (AO Kozjek Maribor) sva se za tri dni odpravili čez mejo v Grazer Bergland. V soboto zjutraj sva odšli od doma, tako da je bil prvi dan namenjen ogrevanju. Plezali sva Elfengarten V- / IV, 220 m, ker sem v avtu pozabila skico od smeri Schlangengrube, ki se nahaja desno od Elfengartna (skica na netu, v vodničku iz 2007 je še ni). Nedeljo sva določili za dan D in je prišla na vrsto Serengeti, VI / V-VI, 220 m. Napeta smer, kjer težavnost ne popusti niti v enem raztežaju. Za izplezavanje zadnji dan sva odšli v Waschrumpel, VI- / IV-V, 150 m. Sicer lepa smer, ki pa je že tudi precej zlizana. Naplezali sva se in kmalu spet prideva.

Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.

Sauereggnock, 2240 m

Drži, da v sili hudič še muhe žre. Z Majo sva se naveličala čakat na snih v naših hribih, pa sva jo na Štefanovo mahnila gor na Koroško – v Nockberge. Nam ta skupina ni preveč daleč, visoko se pripelješ avtom, pa še kuclji so primerni za prve turne smuke. Ker nisva vedela, kako je tam z razmerami, sva bila najprej namenjena na Gaipahohe, ki ga že poznava in gre lep del po smučišču nad Innerkremsom. Kasneje pa sva si raje izbrala še nepoznano turo na Seenock oz. kasneje na Sauereggnock. Zanimivo je, da si tam lahko glede na snežne razmere mimogrede izbereš drug vrh, ki so vsi nekje med 2100 -2300 m.

Tudi tu gre sprva po smučišču, ki pa ni obratovalo a je bilo že lepo zvoženo, kasneje pa se zlagoma vzpneš v stransko dolinico od koder lahko izbiraš kar nekaj vrhov, Midva sva lovila boljše razmere, ki pa so včasih dišale tudi po kakšni kloži, saj so Nocki znani po tem, da jih rado spiha. Snega je malo (med 20 in 40 cm) in je vseh ”sort pršiča”. Pa se je dalo kar lepo odpeljat povsem z vrha in do avta.

Skratka, čisto prijetna tura.

Še enkrat Veliki Koritnik

Z Majo sva imela v nedeljo namen it plezat v Linške Dolomite, pa sva malo zaradi napovedanih popoldanskih neviht (??), malo pa zarad manj vožnje izbrala Vel. Koritnik (oz.avstrijski Trogkofel ali italijanski Creta di Aip – 2279 m). Vožnje z Jesenic dobro uro in približno toliko dostopa do pod JV stene. Pridružila sta se nama še Mare Štojs in Tomaž Klinar.

Midva z Majo sva izbrala JV steber, kolega pa bližnji JV raz. Obe smeri sta okol 4a-b in 100 – 120 m visoki. Nama je bilo to po 2 mesecih neplezanja kar zadosti. Na vrhu stene so lepe travnate livade in super vreme je kar klicalo po lenobnem poležavanju, pa je bilo treba še poabzajlat pod steno. Res lep dan preživet v prav tako lepih Karnijcih smo zaključili kot se spodobi – pri Dani na Dovjem.