Velikonočni Grazer

Z Alenko Lužnik (AO Kozjek Maribor) sva se za tri dni odpravili čez mejo v Grazer Bergland. V soboto zjutraj sva odšli od doma, tako da je bil prvi dan namenjen ogrevanju. Plezali sva Elfengarten V- / IV, 220 m, ker sem v avtu pozabila skico od smeri Schlangengrube, ki se nahaja desno od Elfengartna (skica na netu, v vodničku iz 2007 je še ni). Nedeljo sva določili za dan D in je prišla na vrsto Serengeti, VI / V-VI, 220 m. Napeta smer, kjer težavnost ne popusti niti v enem raztežaju. Za izplezavanje zadnji dan sva odšli v Waschrumpel, VI- / IV-V, 150 m. Sicer lepa smer, ki pa je že tudi precej zlizana. Naplezali sva se in kmalu spet prideva.

Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.

Sauereggnock, 2240 m

Drži, da v sili hudič še muhe žre. Z Majo sva se naveličala čakat na snih v naših hribih, pa sva jo na Štefanovo mahnila gor na Koroško – v Nockberge. Nam ta skupina ni preveč daleč, visoko se pripelješ avtom, pa še kuclji so primerni za prve turne smuke. Ker nisva vedela, kako je tam z razmerami, sva bila najprej namenjena na Gaipahohe, ki ga že poznava in gre lep del po smučišču nad Innerkremsom. Kasneje pa sva si raje izbrala še nepoznano turo na Seenock oz. kasneje na Sauereggnock. Zanimivo je, da si tam lahko glede na snežne razmere mimogrede izbereš drug vrh, ki so vsi nekje med 2100 -2300 m.

Tudi tu gre sprva po smučišču, ki pa ni obratovalo a je bilo že lepo zvoženo, kasneje pa se zlagoma vzpneš v stransko dolinico od koder lahko izbiraš kar nekaj vrhov, Midva sva lovila boljše razmere, ki pa so včasih dišale tudi po kakšni kloži, saj so Nocki znani po tem, da jih rado spiha. Snega je malo (med 20 in 40 cm) in je vseh ”sort pršiča”. Pa se je dalo kar lepo odpeljat povsem z vrha in do avta.

Skratka, čisto prijetna tura.

Še enkrat Veliki Koritnik

Z Majo sva imela v nedeljo namen it plezat v Linške Dolomite, pa sva malo zaradi napovedanih popoldanskih neviht (??), malo pa zarad manj vožnje izbrala Vel. Koritnik (oz.avstrijski Trogkofel ali italijanski Creta di Aip – 2279 m). Vožnje z Jesenic dobro uro in približno toliko dostopa do pod JV stene. Pridružila sta se nama še Mare Štojs in Tomaž Klinar.

Midva z Majo sva izbrala JV steber, kolega pa bližnji JV raz. Obe smeri sta okol 4a-b in 100 – 120 m visoki. Nama je bilo to po 2 mesecih neplezanja kar zadosti. Na vrhu stene so lepe travnate livade in super vreme je kar klicalo po lenobnem poležavanju, pa je bilo treba še poabzajlat pod steno. Res lep dan preživet v prav tako lepih Karnijcih smo zaključili kot se spodobi – pri Dani na Dovjem.

Herlec-Kočevar v Šitah

V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.