Skupne ture – Stran 2

28. marca, 202118. avgusta, 2022

Mala Mojstrovka – Velika zmaga

Sobota bo očitno postala klasika skupnih tur za tečajnike. Super, noben se nad tem ne pritožuje. Navodila v elektronskem sporočilu so sledeča: malo pred 7:00 uro se zberemo pred PD-jem na Jesenicah, odhod ob 7:00 proti Vršiču. Pa saj ne bomo hodili samo po Vršiču, kajne?

V soboto nihče ne zamuja, počasi kapljamo, pregledamo manjkajočo opremo in točni odidemo proti Vršiču, kjer od parkirišča krenemo proti Mali Mojstrovki, ki bo tudi naš cilj. Vrhov ne vidimo, saj nam vreme zgleda ni namenjeno, da bi gledali dih jemajoče razglede. Zapodimo se v strmino in se kaj kmalu ustavimo malo pod Butinarjevo grapo. Tam naredimo postanek in se ustrezno opremimo ter se razdelimo v dve skupini, pogumnejša jo mahne v Butinarjevo, Raf in Mare pa nas punce in enega fanta popeljeta proti Župančičevi grapi. Poslovimo se in že krenemo desno mimo Pripravniške proti Župančičevi. Strmina ne popušča in ko že mislimo, da je ta “hujše mimo”, nam Raf napove, da prihajamo v strm del in bomo videli kako bo. No, razmere za vzpon so bile odlične, če izvzamemo meglo. Prav dosti klepeta med samim vzponom ni bilo, saj je bila koncentracija na nogah, cepinih in dihu. Grapa je hitro minila in že smo bili skoraj na vrhu, le še lahek sprehod in hop, osvojili smo jo. Veselje je bilo nepopisno, spet smo premagali eno super smer. Na vrhu smo naredili le nekaj fotografij in se počasi odpravili v dolino.

Za sestop smo izbrali Pripravniško grapo. “Ježešna, v rikverc, kako pa bo to šlo?!”. Ja nič, eni hitreje, drugi počasneje, vsi pa vzvratno. Stopničke so bile narejene, zato ni bilo pretežko. Vsi smo na koncu prišli do štartnega mesta, polni lepih dogodivščin in zopet močnejši z izkušnjami. Za nas, ki smo se prvič preizkusili v vzvratni hoji je pa takole: tudi avto je prvič težko peljati vzvratno, pa danes obvladamo. Vaja dela mojstra!

Pri Erjavčevi koči se srečamo z junaki iz Butinarjeve, ki so nas prehiteli za dobro uro. Analiza je bila sledeča: spet nam je uspela ena odlična tura z odlično ekipo. Pohvala vsem za vztrajnost, močno voljo ter dobro voljo, našim vodičem pa predvsem za potrpežljivost in deljenje dragocenih znanj 🙂 smo pa res ena super družba, a ne!

8. marca, 202116. marca, 2021

AŠ – gibanje naveze v snegu

V nedeljskem jutru smo se Mare, jaz in 12 tečajnikov podali skozi Zavrh proti Sred. vrhu, kjer smo izbrali primerno pobočje za praktično urjenje gibanja naveze v snegu. Oblikovali smo 6 navez, delale so pa v resnici 4, saj več vrvi z Maretom nisva zmogla zagotoviti… Pa so se vmes malo pomenjali in je bilo tudi v redu.

Prikaz sidrišč v snegu in možnosti vmesnega varovanja so bile opravljene bp, sledil je še vzpon do vrha in uživanje na sončku, pa seveda ob debati, kam bi se v takih razmerah dalo še it. Idej je bilo cel kup…

Pohvale tečajnikom za zagnanost in prizadevnost, se vidi, da v gorah uživajo in si želijo več. Midva z Maretom sva bila zadosti za potešit osnove, več bo treba tudi s pomočjo še koga s ferajna. Pomoč tudi kakšnega izkušenega pripravnika je vedno dobrodošla…

Ob povratku sta nas razveselila tečajnica Nina in Mario, ki sta poskrbela za okrepčilo na Smokuški planini – pohvalno. Skratka, bil je lep in produktiven dan. Kmalu spet kaka akcija.

21. januarja, 201822. januarja, 2018

Kadar je v Krmo res daleč (skupna tura)

Ko smo v nedeljo, 21. januarja navsezgodaj le požokali naše avtomobile na že precej polnem parkplacu nekje na cesti v Krmo, se še nismo zavedali, kako dolga bo danes tura. Smo pa vedeli, da je cesta pogojno prevozna in le za terenska vozila, zato smo za tokratno skupno turo izbrali nižje hribe na tem območju. Veliki Pršivec bo kar pravi, pa še naše tečajnike smo peljali na lepo ogledno turo.

Grizli smo cesto, ravnico Zasipške planine in končno še v breg, davek vsemu temu smo poračunali na Prgarci, kjer smo si ogledovali naš pomožni cilj – vrh malo bližje v smeri Pršivca. Trije so se odločili za vrnitev v dolino, ostali smo nadaljevali, a kmalu doživeli prvo snežno ploho z dodatki ojačanega vetra. Zelo neugoden je bil tudi sneg z zaplatami napihane mehke do trde klože na zelo trdi podlagi. Pri smučanju dol v Krmo je bilo zato zelo zanimivo, na čase pa tudi malo srhljivo (nismo vsi Karničarji…), poleg tega je tam teren zelo razgiban in je pravo smer težko izbirati. Do avtov je bilo še hudo daleč, a je z malo dobre volje šlo brez problemov. Ko smo avtomobile rešili s parkirnih boksov, je sledil le še hiter skok k Dani na Dovjem na okrepčilo.

Trpeče smo uživali: Mare, Maja, Sandra, Nani, Seba, Mitja, Tomaž Anton in Raf

6. decembra, 2016

Neke nedelje čez primorski trojček

Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.

29. novembra, 201629. novembra, 2016

Manj znane Karavanke

Na zadnjem sestanku se je izrazila potreba, da bi zaboga že kam premaknili naše riti – je žal pač tisti del leta, ko alpinist nima kaj dosti početi, še posebno, ko nebo iz dneva v dan kaže bolj ali manj čemerno podobo.

Kljub ne najboljšim obetom se nas je v nedeljo, 27.11. pri Kristlnu zbralo sedem in kot prvo je bilo potrebno dorečt kam naprej. Odločili smo se za Karavanke, nekam okoli Kepe. Na križišču poti proti sedlu Mlinca, pa smo izbrali manj znani svet med sedlom Mlinca in Kepo, se pravi Lepa Plevelnica 1959 m in Visoki Kurjek 1973 m. Da je svet tam gori res malo obiskan, smo videli tudi po lepem odtisu medvedove šape s prav konkretno velikimi kremplji. No, lastnik odtisa je bil medtem verjetno že kje na koroški strani, mi pa smo nadaljevali z grizenjem strmih trav proti vrhu. Sonce je lepo grelo in razgledi proti Julijcem so bili na nivoju. Le na grebenu je malo popihaval severnik, zato smo se pridno držali sončnih pobočij. Pa saj na severni strani ni bilo kaj iskat, ker so zelo strma in prav nemarno razbita.

Greben do Visokega Kurjeka je zanimiv, včasih malo izpostavljen, na koncu pa te zvabi v slepo ulico. Nakazan prehod po južni strani dol na pot proti Gubnu je prenevaren, za spust po vrvi pa smo imeli kakšen štrik premalo (no imeli nismo nobenega …), zato smo po pavzi obrnili in šli spet naprej – nazaj po smeri vzpona in v dolino.

Bilo je prijetno, uživali pa smo: Maja, Mare, Darko, Petra, Aleksandra, Andrej in Raf.

O Cookies