Alpinistična šola v sezoni 2019/2020

V četrtek 17.10 ob 19h bo v sejni sobi Planinskega društva Jesenice uvodni sestanek, na katerem vam bomo predstavili vsebino in namen alpinistične šole.

Poleg uvodnega sestanka bo v sklopu AŠ v soboto 19.10. izvedena skupna tura, katere namen je spoznavanje in druženje, zato bo primerna za vse interesente/ke.

Vabljeni

Mare

ps/ vse informacije na 031 395 231

Izkoriščena sončna dneva

V sredo sva se z Maretom N. odpeljala na Mangartsko sedlo splezat Jugozahodni raz. Ker je bila vremenska napoved lepa za cel dan, sva s plezanjem začela šele ob 10.uri. Plezala sva cug cug, kavalirsko se je zaradi mojih zmrznjenih prstov za prvi cug odločil Mare. Prve dva druga lepa, tretji bolj grbuzlsko-krušljiv in brez navrtanih svedrov zato je pametno imeti s sabo kakšno gurtno ali jebico. Četrti cug se začne lepo, vendar krušljivo, sama pa tudi nisem najdla naslednjega svedrovca (v vpisu piše da je), zato rajši štantam na večjo skalo že sredi cuga. Kmalu pride Mare in ga potegne do konca (hvala ;) ). Tako pade peti cug (detalj smeri) spet name. Lepa plata, malo pa vseeno moraš pogledat kam boš stopil in se prijel – je pa res lepo navrtana, kot v plezališču. Še dva bolj ravninska cuga do vrha in že sestopava po ferati nazaj do sedla in avta.

Od jutranjih zmrznjenih prstov do toplih žarkov na vrhu smeri sva z užitkom spila še pivo pri koči.

V četrtek mi Pero reče, da je popoldne frej s službo in da bi šel nekaj splezat na Vršič. Moj dopoldanski zobar se je tako ravno prav poklapal s Perotovim načrtom in ob dvanajstih sva se že peljala proti Vršiču. Splezala sva kombinacijo smeri Huda mravljica in Viteška (tako da sva se ognila 6c), pogledala na uro in videla da imava še čas, zato se odpravila še v smer Zajeda s platami. Vmes sem ene parkrat vprašala Perota, če je prepričan da to zmorem, na srečo je imel prav :) Abzajlava z bikolorko do konca smeri Zajede s platami, in desno najdeva dokaj vhojno pot, tako da sva si prihranila tri abzajle.

Še sreča da je za vikend napovedan grdo vreme, saj so moje blazinice kar pošteno načete.

Nekaj slik od srede, danes se nama je pa preveč mudilo ;)

Iz Katastrofule čez Šipo in nazaj

Danes zjutraj sva se z Urošem odpeljala proti Beli peči. Uroš je dal za bencin in rampo, jaz pa za prvi rastežaj.

Ampak že na začetku sem šel preveč desno na lepe plate v smeri Šipa, ki sem jih prečil in nato štantal v Marčitovi sp. smeri. Od tam naprej sva potegnila prečko v levo nazaj na zastavljeno smer in z lahkoto izmenično odplezala do vrha.

Vrnila sva se desno skozi gozd, pospravila in se odpeljala domov. Analizo bova naredila zvečer po sestanku.

Dopoldan sva tako preživela v krasni naravi in kompaktni skali z lepimi razgledi in v tišini.

Uroš in Aljoša.

Fokn u okn V-/III, 200m

Ker ideje o plezanju nastajajo ob kozarcu piva, so bili Veseli dnevi v Žirovnici idealna priložnost za načrt sobotnega dne. Z Dorotejo sva se odločili, da greva na Prisank splezat “Fokn u okn”. Po treh urah spanja, me Doroteja že čaka pred hišo. Ob sedmi uri zjutraj štartava iz Vršiča po grebenski poti proti Prisojnikovem oknu. Malo pred oknom, na podlagi prejšnjih opisov, zavijeva desno proti vstopu v smer. Stezice ni bilo videti, zato sva morali malo poplezavati po krušljivo-travnatem terenu. Ko najdeva prvi svedrovec, veva da sva na pravi poti. Čeprav je smer na prisojni strani, ni bilo prav nič toplo. Doroteja seveda spleza naprej, vase pa nisem bila čisto sigurna, al sploh bi, al nebi! Kmalu po svojem začetku sem videla, da vseeno nisem tako slabo pripravljena! Prepustila sem se dobri skali in zaupala vase. Smer je v celoti navrtana, tako, da nisva potrebovali dodatne opreme. Vseh pet raztežajev sva uživali. Sestopali sva po grebenski markirani poti mimo okna. Priporočam jo vsem začetnikom, saj je tudi orientacija dobra!

Igličeva smer v Mali Rinki

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture :)