Sobotno lovljenje brezpotja na skupni turi

Že v sredini tedna je pregled vremenske napovedi obetal nekaj sončnih žarkov čez vikend. Brez večjih zapletov smo v četrtek potrdili sobotno skupinsko turo. Prvo z novimi tečajniki. In tako smo šli …

Zbralo se nas je 15, med njimi sva bila sveže dva tečajnika. Kljub svežim jutranjim temperaturam se nam je obetal lep sončen dan. Drugi ovinek proti Vršiču je bila naša izhodiščna točka. Sledilo je še zadnje preverjanje potrebne opreme in že smo se podali po gozdni poti navzgor. Gorazd je kot poznavalec poti in terena prevzel načelo skupine in držal tempo, ki nas je vse hitro pogrel. Preden smo se podali na prečenje grebena smo “skočili” na Škrbinjek kjer je sledila prva skupinska fotka in vpis v knjigo. Po isti poti nazaj do sedla in začel se je razgiban greben, ki nas je vodil čez Mali Kumleh, Veliki Kumleh do Kumlehove glave, ki je bila najvišja točka dneva. Tisti ki se niso okrepčali že na prejšnjih Kumlehih so si tukaj privoščili malico – kar je bila za nekatere lepa motivacija. Nekje je bilo slišati stavek: “sendvič si narediš, ko greš bivakirat, na enodnevne ture se ga ne nosi”, kljub temu smo si ga nekateri privoščili – rabimo še malo da se navzamemo “alpinističnih navad prehranjevanja” 😉 Kot zadnji vrh nas je čakal še Visoki Mavrinc kjer je sledil še zadnji vpis v knjigo in skupinska fotka.

Greben nam je dan popestril z različnim tereni tekom prečenja. Od zasneženih predelov, ruševja, šodra do skale, ki je bila na sončnih predelih prijetno topla (senčnih raje ne bom preveč omenjala). Nekaj prijetnih lokacij je ponudilo odlično mesto za martinčkanje, ki smo ga dobro izkoristili. Vzponi in spusti se ves čas izmenjujejo zato po poti ni bilo veliko časa, da bi razmišljali da nam je vroče ali da nas zebe.

Ker je bila skupina prijetno velika različnih debat ni zmanjkalo, kljub temu pa je bila na potrebnih delih pozornost usmerjena na korak tečajnikov. Po uspešnem zaključku je sledila še skupna evalvacija ture.

Nekaj utrinkov iz zaključka letošnjega indijanskega poletja

Krompirjeve počitnice smo jeseniško-radolška naveza preživeli v Dalmaciji. Katarina, Rok, Nik in Nina so se v soboto zjutraj odpravili proti Biokovem, midva z Markom pa sva odhod imela že v petek po šihtu, saj sva imela v planu še postanek v Paklenici.

V soboto sva splezala Gospodarji kiše in pa Kameni croissant, v nedeljo pa se podala v eno daljših smeri v kanjonu – Pink panter. Meni osebno je bila smer kar zahtevna, saj se vseh 420 m (z izjemo zadnjih 2) izmenjujejo cugi težavnosti 5c/6a/6a+. Tudi za sestop porabiš okoli 2 ure. Okrepčala sva se v družbi Rašičanov, ki so se te dni prav tako potikali po kanjonu. Ker se je druženje zavleklo pozno v noč, sva sklenila ostati še eno dan, in tako v ponedeljek splezala še Barba Antin. V popoldanskih urah sva se priključila ostali družbi, ki naju je sprejela z filanimi lignji (a ma še kdo tako dobre frende?).  

Za torek je bilo napovedano slabše vreme, tako da smo ga namenili frikanju. Naslednji dan smo se Nik, Mark in jaz odpravili v Vrisove glavice, kjer smo splezali Donkey trail (verjetno gre samo osel to smer – potem si pa razlagajte kakšna nam je bila), nato pa še smer Madre Padre, ki je popravila dnevni plezalni vtis. Rok, Katarina in Nina so medtem odšli do razgledne ploščadi, kjer je Rok opravil tudi polet s padalom. V sredo nas je Nina zapustila, saj je šla trenirat za sobotni tek na Primorskem, v četrtek pa še Katarina in Rok, ki šparata dopust še za kaj drugega. Naveza nas 3 pa smo se podali v Mali Borovac. Izbrali smo si smer Svetioničarji, do katere dostopaš po markirani poti in se pri oznaki za kameno okno odcepiš pod steno. Smer je lepo navrtana, na vrhu pa je dobrih 200 m poplezavanja ven iz stene, kjer kmalu naletiš na uhojeno pot nazaj dol. Dan se je začel v kratkih hlačah, končal pa z rokavicami in puhico. Petkovo jutro je bilo deževno-vetrovno, tako da smo sklenili, da odidemo na kavo proti Omišu in nato domov. Vendar kot nalašč (ali na srečo) se je v tisti pol ure vožnje vreme zopet izboljšalo, tako da se je plan kave hitro spremenil v popoldansko frikanje (popoldanska kava pa v večerni orehovec 😉 ). Radarska slika padavin za soboto se je tudi izboljšala, tako da smo sklenili ostati še eno noč. Sama sem fantoma namreč obljubila, da ju peljem eno lepših smeri, ki sem jo tu splezala kot tečajnica. Res da smo v soboto ob 10h zjutraj zaradi dežja še vedno igrali tarok v prtljažniku avta, a za sončni zahod smo že stali na vrhu smer Star gate. Sestop sem v teh treh letih nekoliko pozabila, tako da smo verjetno izbrali ne najbolj idealnega, a vseeno s pomočjo čelk in lučk na telefonu prišli do avta.

Sledila je še dobrih 20 EUR draga hrvaška avtocesta do doma, nekaj dolenjskih ovinkov in ob polnoči smo že v spremstvu dežja razpakiravali robo v Radovljici. Nekaj luštov, kako smo se imeli, pa poglejte še v albumu 😊

Colli Euganei

Nedaleč stran od mesta Padova, iz ravnine Padske nižine poganjajo grički. Bojda naj bi jih bilo 81 (šteli jih nismo) in ustvarjajo zanimivo pokrajino, imenovano Evganejsko hribovje oziroma gričevje. Najvišji med njimi je Monte Venda (601m), a nismo obiskali teh koncev zaradi njega. Pobližje smo se želeli seznaniti z vzpetino imenovano Rocca Pendice, ki že na prvi pogled izstopa od ostalih. Premore namreč strme stene, ki presegajo 100 m višine. Glavni razlog družinskega obiska pa tiči v, za naše razmere, nenavadni kamnini, ki sestavlja te stene. Grički so namreč vulkanskega izvora in so nastajali iz bruhajoče lave v takratnem plitvem morju pred 35 milijoni leti. Srečno tektonsko naključje (za plezalce) jih je kasneje postavilo v tako obliko in položaj, da omogočajo plezanje. Glavna kamenina je trahit (lava z visoko vsebnostjo silicija), ki ga odlikuje izredna kompaktnost in monolitnost. Seveda je način plezanja popolnoma drugačen od tistega, ki ga poznamo iz našega apnenca, pa zato zahteva nekaj privajanja. Po plezanju smo si bili edini, da je glavna razlika v tem, da te ne “šuta” v podlahti, ampak v ramena, saj je zelo malo “krimpov”, zato pa toliko več “sloperjev” in različnega prislanjanja udov ter trupa. K sreči pa skala, če je suha, nudi dosti trenja. V mokrem je plezati nemogoče. Skratka, zelo zanimiva, “eksotična” izkušnja v bližini doma.

Če vas slučajno v tem nepredvidljivem vremenu tam preseneti dež, je področje poznano po številnih termalnih vrelcih, ki so botrovali razvoju kopališkega turizma. Da je ta voda še posebej zdravilna, so bojda vedeli že stari Rimljani. Pa tudi iz trte, ki raste na vulkanskih tleh prisojnih pobočjih vzpetin, pridelujejo še posebej aromatično vino, ki se tako razlikuje od okoliških, da ga tržijo pod posebno znamko. Vse to je vedel že slavni pesnik, pisatelj in filozof Francesco Petrarca, ki si je eno izmed vasic v osrčju Evganejskih gričev izbral za bivališče v jeseni svojega življenja. Očitno je bil poleg filozofa tudi praktik, saj si je s termalno vodo in dobrim vinom zagotovo olajšal marsikatero starostno tegobo.

Nekaj oktobrskih :)

Lepega vremena in dobrih razmer za skalne vzpone je očitno za nekaj časa konec in tako lahko končno napišem članek 🙂

OPIUM

V začetku meseca sva se z Urbanom (AO Domžale) dogovorila za izpitno turo in šla plezat v Široko peč. Dostop sva si prepolovila s spanjem v bivaku. Tako sva lahko vstala dokaj pozno in pod steno prišla spočita. Skala v smeri je večinoma v redu, najboljša prav v najtežjem raztežaju. Še dobro, saj sta se mi oba previsa zdela kar zoprna 🙂 Turo sva zaključila z vzponom na vrh in sestopom skozi Amfiteater. Vse skupaj nama je vzelo precej časa, tako sva do bivaka prišla ob mraku, do avta pa že v trdi temi. Je pa plezanje v samoti in divjini čudovitega ambienta Široke peči super izkušnja 🙂

ZAJEDA SKUTE

Par dni zatem sva z Borutom (ni AO:)) opravila dolg popoldanski dostop čez Žmavcarje in na srečo dobila zadnji prosti ležišči v popularnem bivaku pod Skuto. Dobro spočita sva naslednji dan plezala lepo smer v odlični skali J stene omenjene gore. Poleg kvalitete skale me je presenetila in navdušila tudi osamljenost v steni in na vrhu. Prve ljudi sva srečala šele ob povratku do bivaka.

SPOMINSKA SMER DR. TOMAŽA AŽMANA

Pred poslabšanjem vremena sva z Urbanom plezala nad samotno Krmo. Pričakovala sva večje težave in bila precej zadovoljna, da jih nisva našla 🙂 Tako je moja zadnja skalna tura letos minila v zelo sproščenem vzdušju in uživanju v odlični skali in lepih prehodih. Oba sva se strinjala, da s tem sploh ni nič narobe 🙂

Od BIV do BII pa nekaj vmesne plezarije

Po prejšnjem tednu preživetem na BI in osvojeni Veliki Martuljški Ponci se mi je porodila ideja za naslednji vikend-tour.

Ko sem v petek prišla iz šole v naravi, sva se z Markom odpravila spat na BIV, saj sva bila oba mnenja, da je težak ruzak lažje nesti v temi, kot pa pri dnevu. Tako sva imela v soboto le slabo urco dostopa do Južnega raza Škrlatice. V smeri nisva bila sama, zato sva morala štante celotno smer nabijati sama, čeprav se v smeri najdejo klini res na vseh koncih. Skala naju je navdušila, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna, če plezaš z mislijo, da se ne smeš preveč matrati. Ko sva prišla na vrh grebena, sva zagledala možica, ki naju je usmeril v Kotel. Pogled proti melišču in škrbini, ki je bila najin naslednji cilj, je bil sladko-kisle narave. Misel, da bova j*** ježa čez melišče, pa se je kmalu izgubila, saj sva po slabi urci v spremstvu gamsov že poplezavala proti ozebniku. Slednji je urejen z novimi navrtami štanti – 5x po 30 m. Sledila je samo še telovadba po melišču proti bivaku, kateri je bil tudi najina spalnica za naslednji večer.

Ker je bilo za nedeljo napovedano nekoliko vetrovno vreme, sva se za cilj odločila zjutraj – sklenila sva, da poskusiva najti prehode po Vzhodnem grebenu Srednjega rokava. Za informacije sva imela le vpis od Miheliča. Meni osebno je cmok v grlu, če sva prav, izginil šele, ko sva po 300 metrih poplezavanja naletela na star klin. Pustimo dejstvo, da je to bil eden od dveh v celotnem grebenu, ampak vsaj veš, da nisi prvi tam. Pod strmim kaminom sva se navezala na štrik, saj skala ni ravno iz trgovine z novimi ploščicami. Mark je suvereno plezal naprej, jaz pa sem mu celotno smer solila pamet, kje se mi zdijo najlažji prehodi. Meniva, da sva smer res zadela v nulo! Nekje proti vrhu sva naletela celo na 3 možice. Do rokava sva naredila še 10 metrski abzajl in že sva stala nekaj metrov pod vpisno skrinco. Sledilo je še šodranje iz Rokava nazaj v Ozebnik, pripetje spalke in pa armiča na bivaku in pa 600 metrov melišče-expressa proti Vratom.

Četudi tura po oceni ni visoka se oba strinjava, da plezanje z ruzakom polno robe – voda, spalka, hrana in armič, doda komponento kompleksnosti. Pa sedaj tudi veva, da je od izhodišča za BII do parkirišča v Vratih 1,5 km in ne samo 1 km hoje 😉 .