Plezalsko po sicilijansko

K sreči plezalska sezona pri morju ne sovpada vedno z glavno turistično sezono. Tako pri Ryanairu za par deset evrov dobiš letalsko karto in greš za podaljšan konec tedna plezat na Sicilijo.

Pristala sva v četrtek v Catanii. Ne vem, ali se to šteje kot slaba priprava na turo, ampak šele zadnji dan pred odhodom sem ugotovila, da plezalnega vodnička za Sicilijo čisto zares ni na ferajnu in da je prepozno za naročilo pri Frikotu. Prvi dan je tako minil v iskanju vodnička. V prometno kaotičnem mestu, kot je Catania, vožnja zahteva čas in potrpežljivost, predvsem da prideš do trgovine s športno opremo. Nato te prodajalci prijazno obvestijo, da vodnička nimajo in te napotijo v neko oddaljeno vasico visoko gori pod Etno, ker da alpinistične zadeve je mogoče dobiti samo tam. Kako bi brez GPS-a po tistih milijontih vasicah nad Catanio prišla do prave, ne vem. Potrebovala bi pa tudi navigacijo za pravo trgovino. V prvi so nama ponujali vse alpinistične knjige o tehniki plezanja in smučanja. K sreči je bila naslednja že takoj za vogalom. Tam sta že pogled na prodajalca in bogata založenost trgovine vzbujala zaupanje. Le beseda je bila potrebna in takoj je bil na voljo vodniček v treh različnih jezikih.

Ker sva imela nekako namen obkrožiti otok, se odločiva, da greva drugi dan plezat v Capo Calavà, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Messine ob severni obali proti Palermu. Z vremenom že prvi dan ni kazalo najbolje, ker je deževalo, drugi dan zjutraj pa zaradi nizke oblačnosti in rosenja tudi ni bila ravno idealna vidljivost. Ampak če sva že tam, pojdiva probat. Stena se nahaja nekaj km iz vasi Patti ob obalni glavni cesti. Prideva pod steno, se odločiva za smer La fessura del gorilla, celo modro nebo se je že začelo kazati, zavežem še plezalke in potem jasno da začne rositi. Gledava se, potem gledava steno, pa spet drug drugega … greva. Bila je tista hrapava oranžna skala, kjer vse drži. Vodniček navaja, da gre za grobo-zrnati granitoidni gnajs. Držalo je res vse, smer pa ni bila tako dobro opremljena, kot sem dobila vtis ob prebiranju opisa smeri. Sidrišča so urejena s svedrovci, vmes z izjemo enega obročkarja nad detajlom smeri ni bilo nič. Obilo je možnosti za varovanje z večjimi metulji, ampak če greš letet z Ryanairom, kjer pri prtljagi tehtajo vsak gram, je treba malo premisliti, kaj boš vzel s seboj. Šlo je tudi s pomanjkljivo opremo, tako da se odločiva, da greva pogledat še lažjo smer Quattro salti sull’acqua, ki je imela izhodišče na plaži na drugi zahodni strani stene. Očitno je bila ravno plima, polovica plaže je bila pod vodo, valovi pa precej razburkani od neurja prejšnjih dni. In tako je bila namera o še eni smeri hitro opuščena. Odpraviva se dalje proti zahodu otoka, v San Vito Lo Capo, t.i. sicilijanski plezalski paradiž, kjer se naslednji dan opremiva za smer Pace di chiostro v Picco Monaco. S parkirišča je izgledalo vse super, smer pokonci, od blizu tudi odlična skala. Take sreče kot prejšnji dan vendarle ni bilo na vidiku. Dežja resda ni bilo, vetra malo preveč. Po preplezanem prvem raztežaju sem se komaj držala na sidrišču, da je še Rok prišel za mano. Gurtne so plesale na vse strani, vrv pa tudi. Greva dol. Brez besed. Verjamem, da se je že marsikdo spuščal ob močnem vetru in po ostri skali, in je seznanjen, kako vrv potuje z vetrom. Prideva dol, Rok vleče en pramen vrvi in dokler jaz držim drugega, vse ok. Ko ga spustim, v trenutku izgine izpred oči in kmalu pride streznitev, da vrv ne gre nikamor več. Verjetno je bilo več sreče kot pameti tisti dan, na koncu se je vrv le vdala.

Stene in pokrajina v okolici San Vito Lo Capa so čudovite, plezališč je neomejeno, predvsem pa je še ogromno prostora za prvenstvene smeri. Z Rokom se še vrneva, zagotovo vsaj preplezat smer do konca. S to razliko, da bova naslednjič letela v najbližji Trapani.

50 odtenkov modre in 50 odtenkov sive

…ki ti jih ponuja Dalmacija, je vredno izkoristiti. Midva z Božotom jih vedno in tudi tokrat sva jih ter si za nekaj časa okrepila telo in dušo, hkrati pa bila koristna za najino floro. Vreme nama ni ravno seglo v roko, a sva njegovo nečimrnost vseeno prelisičila in intenzivno izkoristila nekaj skromno podarjenih nedeževnih dni.

Da bi se potem brez slabe vesti pretegovala po stenah, sva se najprej posvetila oljčišču. Tokrat sva oljke s škarjami in žago dodobra oklestila, da bodo čez poletje lažje dihale in nama jeseni v zahvalo vrnile s plodovi. Tukaj temu pravijo »kaštrit masline«. Ne vem, zakaj me to spominja na kastriranje.

Mimogrede sva posadila še limono, da se zasigurava za dozo vitaminov in dodala še en mandelj. Ob količini drevesnic mandljev me počasi že skrbi, da bom morala zopet postati vzorna gospodinja in se ukvarjati s pekarijo.

Po pridno in dobro opravljenem delu, se zasluži dobra tradicionalna hrana in te ni manjkalo. Pa postavimo delo h kraju.

V bližnji vasici Blace ob ustju Neretve se nama je pokonci postavila stena, na kateri bi lahko zraslo lepo plezališče z več strnjenimi sektorji, v katerih bi bile smeri različnih težavnosti. Morda se ga nekoč lotiva z urejanjem, seveda, če dobiva žegen od pristojnih in dojemljivih za plezalsko – nekoristne dejavnosti.

Dva v celoti vremensko podarjena dneva sva raziskovala in plezala v Omiški Dinari. V Gradini nad Vruljami pred Makarsko sva plezala:

Strelica u stijeni; 5b, 100m   in   Korjenje u vjetru; 5b, 300m

Obe smeri ponujata uživaško plezanje, s tem da te v slednji čaka pretkan kamin, ki te z nahrbtnikom ne spusti kar tako skozi.

Za naslednji cilj sva si izbrala zaledje Omiša, pravzaprav ga je zopet izbral Božo, in sicer v steni Kula, smer Ivančice put; 6b+, 120m, AO. Zakaj je avtor smeri izbral ime Ivančice put, ne najdem odgovora, saj smer nikakor ni primerljiva s potjo (putom). Vsi prvi trije raztežaji zahtevajo esenco koncentracije in natančno stopanje – beri trenje v platah, vmes pa ti da pelina piti še platasta prečka. Je pa fino, da ti zadnji  raztežaj prizanese in ti pokloni s težavnostjo, kjer se oddahneš in uživaš. Škoda, da je kratek.

Vse bolj ugotavljava, da Omiš in njegovo zaledje skriva in odpira neomajne plezalne možnosti. Nenazadnje tamkajšnji okoliš zadovolji tudi neplezalne dejavnosti, kot so pohodništvo, rafting in ostale adrenalinske in neadrenalinske aktivnosti. Ja, lahko se pomešaš med civilizacijo ali pa odmakneš v popolno divjino in če si tam pomladi ali jeseni, ti ni treba prenašati vonja po tropical olju za sončenje.

 

Gr. Kesselspitze 2361m

Tudi tokrat smo poiskali malo lepše vreme v Avstriji. Odločili smo se za Grosse Kesselspitze blizu smučarskega centra Obertauren v Radstadtskih Turah. Snega je v teh koncih v zadnjih dneh v višinah padlo okrog 30 do 40 cm, zato so bile prve plazovine ža tik nad parkiriščem na dostopni cesti do planine Gastalm. No, tudi starega je še veliko. Pobočja so prvi smučarji po sneženju preorali že včeraj in tudi danes jih ni bilo malo, a se je še vedno dalo narediti nekaj deviških zavojev. Zgoraj razmere zelo v redu, nižje pa prvovrsten, premočen, težak, spomladanski gnilec. No, cesta je bila že dobro zvožena in ni bilo težav.  Smučali Maja, Nanika, Sandra, Raf, Mare in Janž.

Vamotamo nad Medvedjim dolom

Da bi se izognil močnemu jugozahodniku in po možnosti tudi oblakom, sem se danes odpravil na severno stran Karavank. Bil sem brez določenega smučarskega cilja, ker pa le teh nad  Medvedjim dolom  ne manjka,  sem se odločil, da si cilj izberem glede na razmere. Ovčji vrh je bil že zjutraj obsijan s soncem, tako da bi bil tudi ta lahko primeren cilj. Ob prihodu na plaznico Široke riže pa se usmerim proti Janeževemu žlebu v pobočju Stola. Že samo melišče je bilo precej zoprno za hojo, saj so spodaj  obsežne plazovine, ki jih prekinjajo kopnine in poledenele klože. Tudi višje se razmere ne izboljšajo, žleb je leden in spihan, izboljšalo pa se je vreme, zato me premamijo sončni žarki , ki so posijali na pobočja Dolge riže in grap, ki vodijo proti Vajnežu.  Še preden dobro zakorakam v Janežev žleb, pripnem smuči in previdno odsmučam nazaj po meliščih Široke riže, ter se usmerim proti Vajnežu. Tu so me pričakale (med 12 in 13 uro) zares krasne razmere. S smučmi se je dalo priti skoraj na greben (nekaj metrov je bilo potrebno smučke nesti v rokah) in od tam do vrha Vajneža. Pri samem spusto sem nekaj deset metrov desno od izstopa grape našel zasnežen prehod nazaj v grapo, pa mi tako sploh ni bilo treba sneti smuči. Cesta do parkirišča že ima dve ali tri nekajmetrske kopnine…Glede na vreme super tura.

Štirje letni časi v dveh dneh

Prvo marčevsko soboto nas je zjutraj pred PD-jem zbranih 13. Vsakoletno smučarsko turo v sklopu vodenih tur smo tokrat usmerili na tromejo med Koroško, Štajersko in Solnograško. Prvi dan smo imeli v planih Zehhnerkarspitz (2452 m), drugi dan pa nekaj nad Innerkremsom.

Na poti tja smo bili deležni pustega jesenskega vremena z rahlim pršenjem, da nam je bilo komaj mogoče poiskati izbrani cilj. Trmasto smo nadaljevali s pripravami na vzpon in kmalu prišli iz jesenskega v zimski letni čas. Rahlo sneženje nas je spremljalo skozi Zehnersko krnico, na grebenu pa nas je pozdravil še zoprn severnik. Na spihanem vrhu se nismo dolgo obirali in tipaje odsmučali v krnico. Bilo je zanimivo, sem in tja smo ujeli kar lepe zaplate pršiča. Nad gozdno mejo smo se ponovno vzpeli nekaj 100 m na zaobljen hrbet in ujeli še nekaj odlične smučarije med redkimi macesni.

Sledil je premik z vozili do koče Josef Merl na Schoenfeldu nad Innerkremsom, kjer smo poanalizirali in šli spat. Jutro je bilo v znamenju pomladi. Oster zrak in jasno nebo sta napovedovala lep dan, zato se s prvimi sončnimi žarki podamo na turo. Greben se začne takoj za bajto in hitro dobivamo višino. Na Matehanshohe 2086 m naredimo načrt za naprej v smeri Gaipahohe 2192 m. Po spustu po smučišču kmalu spet nataknemo kože in v zložnem vzponu dosežemo vrh. Če so grebeni Nockov spihani do golega, je zato v globelih in dolinah snega dovolj. Naš spust je zato na sever proti Groessingalm, tam pa nas je vzhičenost nad odlično smučarijo pognala še na Lenzerbuehel. Tako ”speglane” flanke z ravno prav odjenanim srencem nisem še smučal že dolgo!! Normalno, da se nam je smejalo do ušes – bile so ideje, da bi še enkrat… Pa je sledil še nekajkilometerski spust po gozdnih cestah, da so na koncu že kar noge pekle.

V skoraj poletnem vremenu smo turo zaključili ob pijači na izhodišču. Matija in Miha sta turo odlično izvedla, seveda smo si bili enotni, da če ne prej, drugo leto naredimo spet kaj podobnega. Z AO-ja smo zraven vriskali Mare, Maja, Aleksandra in Raf.