Ovčji vrh 2024m

Danes sva se z Urošem odpravila na omenjeni vrh v pričakovanju dobrih razmer glede na včerajšnje sneženje. Če so bile razmere do Mačenske planine še kar ugodne, naju je na vršnem pobočju čakal veter z neugodnimi, že kar orkanskimi sunki in popolnoma poledenela podlaga. Le ta je nekaj metrov pod vrhom postala tako trda, da niso pomagali niti srenači. Cepin in dereze so v teh razmerah po odjugi nujen del opreme. Kot po jajcih sva odpeljala zgornji del, nižje v gozdu pa naju je že prehitela odjuga z dežjam. No ja, turni smuki med tednom ne gre gledati v zobe.

Belščica in Dobrač

Sobotno dopoldne je narekovalo še nekaj družinskih opravkov, popoldne pa sem dobil prosto, kar je bilo glede na napoved vsemogočnega Aladina, ki je obetal popoldanske razjasnitve, tudi zelo dobrodošlo. Štartral sem na Belščico, sledila sta mi še Miha in Gorazd, vsak z enournim zamikom. Smučarija zgoraj mehka kloža, spodaj pršič, nižje je snega za brezskrbno smuko še premalo. Vreme pa- razjasnilo se je ob sončnem zahodu. Pa pihalo je, ampak tudi približno ne tako kot danes na Dobraču, kamor smo se odpravili Raf, Maja, Mare, Aleksandra, Ata in Janž. Za Janža je bila to prva turna smuka, ki jo je opravil brezhibno, do vrha.

Nedeljski Peitlernock

Maja, Sandra, Raf, Ata in jaz smo v nedeljo iskali hrib na katerem ne bo gužve in ga našli. Jutranji pogled na termometer sicer ni bil najbolj vzpodbuden, a ko smo prišli do sonca, nam ni bilo žal, da smo vztrajali. S prepišnega vrha kjer je veter tudi sneg odnesel, smo 100m nižje našli pršič, ki nas je razvajal vse do poteptane ceste, po njej pa do avtomobila. Fajn je bilo smo ugotavljali na obveznem postanku pri Danici.

Peca

Ker sva imela z Gorazdom na voljo cel dan, sva se podala v nama neznane konce. Preko Jezerskega sva se zapeljala v Železno kapljo, od tam pa po dolini Lepene do izhodišča za vzpon na Bistriško špico 2113m, najvišji vrh na avstrijski strani Pece. Le to sva dosegla po grebenu preko Veške kope 2074m. Nekje do pol poti sta nama zgazila dva predhodnika od prejšnjega dne, nato pa sva zagrizla v deviški pršič. In ni ga bilo malo. Nad gozdno mejo je sicer veter naredil svoje, v gozdu pa juhuhu do izhodišča na planini Luža. Navdušena nad samoto in lepimi razgledi ter smuko seveda.