Osp – Medo

V nedeljo sva z Metodom šla splezat Medota. Bila sva malo zgodnja, pa sva si hotela najprej privoščiti eno kavo. Ker v Ospu pred poldnevom to ni možno, sva šla najprej plezat, potem pa so gostilno že odprli in sva šla še na kosilo.

V smeri, ki je primerna za nedeljsko dopoldansko telovadbo, sva bila presenetljivo sama. Se mi pa zdi, da se ponekod prav pretirava z magnezijem, saj je smer na nekaterih delih že pošteno zglajena.

Kakor koli, lepo nedeljsko dopoldne na Primorskem, popoldan je pa ostal še čas za domače hribe.

Granit v Avstriji

Po tednu dni faksa je lep vikend prišel kot naročen. Pokličem Marušo (AO Bohinj), če bi šla pogledat, kako zgleda granit v sosednji Avstriji. Zjutraj se nama pridruži še njen sodelavec Janez (AO Rašica) in že se peljemo proti Avstriji. Plezali smo v Döbriach-u smer Seinerzeit (5a, 120m).

Ker nam dobrih 80 km vožnje ni dovolj, smo na Hrušici obrnili in se vrnili v Lesce po pozabljeno osebno. Izžrebamo, kdo bo plezal naprej in okoli 10 ure smo že v smeri. Sonce je že grelo celotno steno (juhu, spet kratki rokavi :) ).

Smer je več kot dobro navrtana, skala kompaktna, največ težav pa je vsem predstavljal kamin – zgleda da smo preveč fruštkali – se je treba kar fejst ‘naguzit’, da ga premagaš. Škoda, da se mi je mudilo na piknik, drugače bi padla še kakšna smer.

Glavno da se klajmba

Kot že nekajkrat v prejšnjih letih, se je tudi za letos rezerviral termin za obisk plezalnega srečanja Glavno da se klajmba v vasici Brela, pod belimi stenami gorskega masiva Biokovo. Tokrat se je prenočevalo in plezalo v dobrih 20 km oddaljenem  Omišu. Lidija in Božo, ki sta prispela prva, sta poskrbela za nastanitev in razporeditev po apartmajih. V sredo so se jima pridružili še Nanika, Metod, Mare in Uroš. Uspešno so pregnali slabo vreme, plezali v plezališču, popoldne pa tudi že v daljši smeri Skriveno zlato (6a, 150m) v steni Komornjaka, tik nad našimi apartmaji. V četrtek smo se pridružili še ostali (Maja, Katarina, Doroteja, Raf, Urban, Luka in Peter). Naš prihod se je malo zavlekel, saj je močna burja od Sv. Roka dalje omejila hitrost na avtocesti na vsega 40 km na uro. Ponoči smo še poslušali zavijanje vetra, v petek pa nas je razveselilo čudovito vreme, ki nam je služilo vse tri dni. Za en dan se nam je pridružil tudi Aljoša, ki je bil v Omišu z družino.

V soboto zvečer smo se odpeljali na plezalno druženje Glavno da se klajmba, kjer je bil gost Silvo Karo. Njegovo predavanje je bilo nagrajeno z bučnim aplavzom številnih poslušalcev, kar seveda ni čudno, saj ima marsikaj za povedat in pokazat. Po predavanju so nas organizatorji pogostili s pečenimi skušami in krompirjevo solato ter seveda pivom, nato smo se odpravili proti apartmajem. Nedeljsko dopoldne smo nekateri še izkoristili za plezanje, drugi za malo bolj zgoden odhod domov.

Skala in razgledi v okolici Omiša so res fantastični. Preplezali smo Canadair, Krvave nogice, Licemjersko v Stomorici, Bon bon v Crveni stini,  že omenjeno Skriveno zlato v Komornjaku, Stargate in Rambo v Ilincu, smer od Kule do kule…morda sem še kaj pozabil. V glavnem, kdor je imel voljo in željo se je naplezal, za silo smo se tudi naspali, vse ostalo vmes pa…do GDSK 2020 je manj kot leto dni, pridružite se in videli boste..

Ps: dodajte še kaj slik…

J stena Velikega Koritnika-Creta d’Aip-Trogkofel

V opravičilo za zamudo s prispevkom naj povem, da nihče drug ni imel volje, jaz pa sem morala opraviti z razočaranjem nad samo sabo zaradi svoje neprevidnosti na vrhu, pa sem se potem prav zaradi tega odločila, da spišem par besed.

V soboto ob 7h nas je 7 odrinilo izpred TVD Partizana, pobrali smo še Ksenijo na Dovjem in se ob odpeljali proti Rudnig Alm, vendar so nas cc 1km pred ciljem zaustavili traktorji, ki so zaradi prevažanja živine okupirali cesto, tako da smo jeklena konjička pustili malo nižje. Ker smo hoteli skrajšati dostop, smo namesto po poti lezli po skalcah in se tako do stene dodobra ogreli.

Dani in Čaro sta se zapodila v Wintertraum (6b), ki se je Daniju zdela itak čist u easy, Metod in Uroš sta se lotila Jankota v levem delu  (smer Haensel 5c+), ena damska naveza (Doroteja in Ksenija) in ena malo manj damska (Nanika in Robi) pa smo na sredini stene poiskali na skalo narisan E (4b), kjer se začne najlažja smer v steni, ki pa je posledično tudi malo redkeje navrtana (S2+, medtem ko so težje smeri S2). Prvi svedrovec je precej visoko, potem jih je do konca 3. raztežaja ravno prav, v zadnjem delu 3. raztežaja pa ni nisem našla ničesar in se mi je zdel najtežji:) Zadnji 4. raztežaj je 4a in ima samo 2 svedrovca in pride prav kakšen frend.

Plezarija je krasna, skala je sicer kompaktna, ampak ti vseeno lahko kaj ostane v roki, ane ane Robi;) V zadnjem raztežaju je potrebno kar precej previdnosti, saj se skala precej poslabša. Na srečo je moja nova čelada prestregla kamen in sem izplezala brez proženja. A kaj, ko sem na vrhu na travah med nabiranjem vrvi za spust z vrvjo zapela skalo, ki se je po travi odvalila do stene in čez. S polnimi rokami štrika sem lahko samo še zavpila “pazi skala!” in upala, da ne bo spremenila smeri leta. Pa ga je malo, in je letela precej blizu Ksenije, ki se je abzajlala,  kar je obema povzročilo nočne more. Oprosti Ksenija! Tudi Urošu je izpod noge odletela skala, pa na srečo ni nikogar zadela.

Navdol gre s 4 abzajli, vendar jih z bikolorko lahko združiš v 2.

Ne vem, kako hitro sta plezala Pero in Tina, ampak očitno smo bili mi precej počasni (in “U izi”), da smo splezali samo vsak eno Definitivno bo potrebno še kdaj it.

 

Novi Fosili v Peričniku

V petek smo se ‘Novi Fosili’ odpravili v Vrata splezat direktno varianto smeri Peričnik.

Jutranjih 5 stopinj je ženskemu delu vzbudil nekaj pomislekov ‘ko me bo spet zanohtal’, a po dobri uri dostopa je povišan srčni utrip že priklical prve kaplje švica. Sam dostop je dobro shojen in viden, vendar je zima poskrbela, da je treba nekaj ovinkov zaradi podrtih dreves ubrati kar na direkt. Pod steno smo se navezali Božo-Lidija-Uroš in Doroteja-Mare-Luka. Božo je kot prvi začel s plezanjem, ostali smo mu vestno sledili. Že po prvem cugu nas je obsijalo sonce in prve plasti oblačil so se kaj hitro pospravile v nahrbtnike. Da še pihalo nebi, bi bilo pa že kar preveč kičasto. Smer je dolga 5 cugov, detail smeri pa predstavlja zadnji – zajeda. Celotna smer je kar krušljiva, vsako skalo je potrebno res dodobra preveriti preden jo obremeniš. Ko je prva naveza na vrhu že lepo malčala, smo se ostali trije spopadali še z zadnjimi metri. Kmalu smo se jim tudi mi pridružili pri lovljenju sončnih žarkov, Božo pa je kavalirsko pripravil štrik za abzajl – potrebnih jih je kar 5. Čeprav smo bili v številčni zasedbi, vse skupaj le ni trajalo toliko dolgo (ali pač? ;) ). Sledilo je še korakanje do avtomobilov z bolj ali manj (ne)uspešnim gobarjenjem.

Kako smo se ‘Novi’ odrezali, pa najboljše da vprašate ‘Fosile’. No, zgleda,  da smo vsi skupaj imeli preveč časa med abzajlom, saj so nastali različni novi vzdevki in … ;)