Skupna tura treh vrhov

Prva skupna tura alpinistične šole je za nami in to kljub rekordno nizki udeležbi glede na rekordno število vseh prijavljenih tečajnikov letošnje AŠ. Na opevani Viševnik smo se povzpeli po romarski poti, ki pa tisto nedeljo ni bila deležna velikega obiska. Veter na vrhu nas je hitro pognal proti MDV, kjer se je končno pokazalo nekaj modrine. Z MDV smo sestopili po vršnem grebenu, kjer so naši novi člani na nekaj težjih mestih obetavno pokazali, da spadajo v jeseniške alpinistične vrste. Sledilo je še nekaj strmih trav nadalje po grebenu, nato pa še vzpon na VDV. Pozna ura je botrovala temu, da smo obisk Tosca pustili za naslednjič, in čez Studorski preval smo se vrnili nazaj na Rudno polje. Udeleženci: Tadeja, Klemen in Alain od tečajnikov, načelnik in jaz.

Avstrijska Koroška

Vpliv sredozemskega jugozahodnika je segal le do Karavank in Karnijskih alp, zato je bilo posledično pri severnih sosedih vreme sončno in toplo. Soboto sva s Saro preživela v Breitwandu nad Miljskim jezerom. Plezala sva smer Speedy (6b, 120m). V nedeljo pa smo se v številčnejši zasedbi odpeljali v dolino Maltatal. Skupaj z otroci in družino Košir smo obiskali plezališče v steni Lackenkopfwand, Jao in Čaro pa sta z dvema pridruženima članoma obiskala daljše smeri v steni Schluchtwand in Humuspfeiler.

Zimske sanje

…pa ne v ali o snegu, pač pa še vedno v topli apnenčasti steni. Včeraj sem ponovno obiskal južno steno V. Koritnika nad Mokrinjami. Tokrat sva plezala z Mašo in sicer smer Wintertraum (6b). Opremljena je za športno plezanje, dostop in sestop ter gorsko okolje, pa dodajo smeri malo alpskega pridiha. Še vedno za kratke rokave…

Poskokov striptiz in še več

Planski tabor v Omišu in GDK 2018 so nam vremenarji zakuhali z neljubo napovedjo, s katero so se zavarovali, da iskalci nekoristnega sveta ne bi silili v omiške in biokovske stene ali še slabše, da ne bi po njih pogledovali in negodovali iz kakšnega kafiča ob morju. Povodnja ni bilo, sonca prav tako ne. Je pa že po tradiciji na dan osrednje prireditve »Glavno, da se klajmba« moral dež pomahati z repom, tokrat le v dopoldanskih urah. Večerna fešta s profesionalno izpeljanim predavanjem slovensko – nemške naveze Luka – Ines, ribami, plezalsko čakulo (beri klepetanjem) in sproščenim vzdušjem, naju je spet zapeljala pozno v noč. 

Med izmenjavo plezalskih izkušenj med GDK-jevci sva dobila idejo po prvi ponovitvi alpinistične smeri   »Poskokov   striptiz«, V/V+, 340m v navezi Jerković-Johan. V sredo, 10.10. smo se v Bastu  sestali z našima ferajnovcema s Katarino in Rokom, se po skupnem pristopu tudi razšli vsak v svojo skalno kandidatko.

Vstop v »Poskokov striptiz« sva hitro orientirala in zanamcem v pomoč označila z v skalo vklesanima črkama PS. Za varovanje v smeri se je v glavnem potrebno znajti z naravnimi tvorbami; sončne ure, drevje,…Načrtno sva poleg klina ali bolje rečeno nekaj podobnega klinu v prvem V+ raztežaju dodala klin s pravo besedo, jasno Jeseničana. Na štantu, ki se nahaja po kosmati prečki sva, hotela ali ne, pustila rumeno gurtno, ki se je zajedla v razpoko sončne ure. Da bi jo dobila ven niso pomagale niti tiste besede na P…, kot mi to po navadi pomaga pri izbijanju klinov. Pa saj pravzaprav, bo že nekomu razveselila plezalni dan, sem se odločila in popustila v dvoboju. Glede celotnega vtisa o smeri pa; je še dojenčica v plenicah in bo potrebna še kakšna naveza, da bo opravila vrtnarska dela, očedila šavje, zemljo v cvetličnih lončkih ter losan ali dvomljiv skalni del. Skico smeri prvopristopnikov najdete v spletnem vodničku Plave gore.

Po dnevu za plezalni predah sva se napotila v Omiš v steno Ilinca, Stargate 6a+, 250m. Smer je za vriskat in je že pristala v predalu ponovitev.  Poda ti raznolikost, ki lahko verjamem da, zadovolji vsakega še tako izbirčnega plezalca. Če vstopiš zadosti zgodaj, te zaradi usmerjenosti dolgo časa pusti v senci. Hkrati pa je primerna za zimski čas ob poznejšem vstopu, da te sonce prijetno greje. Midva sva se potrudila, da sva ga imela le zadnja dva raztežaja, saj so bile temperature za ta letni čas presenetljivo visoke, ok. 26°C. 

Med dopustovanjem v Dalmaciji, kjer se v naravi mešajo modra, zelena in siva barva, pa sva razen plezanja počela še veliko drugega; obrala sva oljčno letino in bila zelo zadovoljna z odstotkom olja, zasadila nekaj novih sadik mandeljnjev, se razvajala z gastronomskim dobrotami mediterana….ter nenazadnje uspešno izpeljala reševalno akcijo mladega in neizkušenega mucka, ki je neznano kako pristal v globokem jarku mestnega pritoka Cetine v Omišu. 

 

 

 

Courmayeur

V petek 12.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali združena ekipa DGRS Jesenice, AO Jesenice in AO Radovljica (Matevž, Jao, Žiga, Miha, Matija, Matic, Urban, Mare) in krenili proti Courmayerju. Vožnja do tam kot vsaka vožnja – vleče se, pa vedno mora nekdo na stranišče.

Prispeli smo pred poldnevom, na parkirišču še pregledali in posortirali opremo, si sposodili kar smo pozabili in se z gondolo skyway pripeljali 2100vm višje. Vožnja je s presedanjem vred precej hitra, pa nas je nekaj imelo malček težav z višino, a so do naslednjega dne vse minile.

Polovica se nas je nastanila v koči Torino, zato smo tam pustili del opreme. Z lažjimi nahrbtniki smo šli na ledenik na vajo, ostali pa s težkimi nahrbtniki z vso opremo za bivanje na ledeniku vred. Do prve primerne ledeniške razpoke smo prišli v pol ure. Tam je Matic pokazal vse postopke za reševanje padlega v razpoko, nato pa smo eni viseli v razpoki, drugi pa vlekli ven. Seveda smo vsi vse takoj razumeli in pravilno naredili vse postopke. Po končani vaji se nas je polovica vrnila v kočo Torino, ostali pa postavljat šotore na primerno mesto za dostop do smeri naslednji dan.

Matic in Matevž sta si namenila dati opravka v Hudičevem grebenu Mont Blanc du Tacula, Matija in Jao ter Miha in Žiga v Kuffnerjevem grebenu Col Maudita, midva z Urbanom pa prečenje Aiguilles Marbrees.

Matija in Jao sta imela težave na začetku. Izbrala sta namreč drug vstop v smer oz. na greben kot Miha in Žiga, prišla na neprehoden teren in zaradi slabih razmer obrnila po devetih rastežajih, ko sta še lahko. Baje je greben v dobrih snežnih razmerah poezija; no, tokrat ni bilo tako. Miha in Žiga sta smer spedenala in na sestopu srečala Matica in Matevža, ki sta sestopala z Mt. Blanc du Tacula. Skupno so potem iskali prehode čez ledenik, plezali po viseči lestvi (klikni na 20181013_175504 ) in v temi iskali obvoze okrog razpok. Mihu in Žigi je vse skupaj vzelo 17 ur, Maticu in Matevžu pa do šotora kako uro manj. Z Urbanom sva bila zjutraj na vstopu prva in “sportski lagano” prišla na vrh, ter potem do škrbine za spust nazaj na ledenik. Časa sva imela dovolj, vodniki so s klienti bili za nama, zato se nisva spustila, ampak sva prečila še južni vrh in popoldan že uživala na sončku pred kočo ter delala plane za naslednji dan.

Ta naslednji dan pa se je začel z gosto meglo in oblačnostjo, vetrom in mrazom. Očitno smo v petek in soboto izkoristili ves bonus lepega vremena. Nobenemu ni bilo potrebno dvakrat reči, da gremo v dolino, tudi iz sobe so nas začeli ven metati. Na srednji postaji smo šli v botanični vrt (oktober na 2100m ni ravno pravi čas za ogled rožic), nato pa pri kombiju počakali še na sotrpine, ki so morali priti z ledenika.

Matevž je bil ponovno nepravično izžreban za voznika domov (ker se je že tja gredoč izkazal), vožnja pa: kot v prvem odstavku.

Za nekatere je bilo to prvo srečanje s plezanjem na taki višini v mešanem terenu, nekateri to obvladajo u nulo, vsem pa je bilo skupno: uživali smo in vse muke so pozabljene. Še pridemo. Hvala ekipi za udeležbo, GRZS-ju za kombi in Matevžu za neizmerno voljo do vožnje.

ps/ Če sem kaj narobe napisal, pa bodo akterji že povedali kako in kaj. Pa še kot zanimivost kako zgleda Plaz iz Mt. Blanca