Debeli vrh (1962m) in Romaten Spitz (2696m)

Končno ga je malo nasulo. Sobotno jutro je bilo lepše od napovedi, zato sva z Žigom kar zgodaj odrinila proti Pokljuki. Zgazila sva špuro na Debeli vrh, odsmučala proti Mrežcam do izhodišča in ker sva bila s pelo zadovoljna in ker sva zjutraj naredila lepo gaz, sva se še enkrat povzpela na vrh in prevozila snežno odejo še po drugi strani hriba. V nedeljo sva se na turo odpravila z Janžem, pridružila sta se še Gorazd in Manca. Izbrali smo Romaten Spitz, saj naj bi bile lavinske razmere na Avstrijskem Koroškem prijaznejše. V okolici Malnitza naj bi zapadlo le okoli 15 cm snega. No, snega je bilo tudi tam precej in z ostalimi somišljeniki in sotrpini smo se družno podali proti deviškim flankam…

Ena tura na slepo

Spomladanska lenoba se že plazi v kotičke možganov in potrebno je bilo kar malo samoprepričevanja, da sva z Majo zjutraj vstala in se odpravila v smeri Katschberga. Upala sva, da bodo razmere dobre in vreme prijazno – pri nas po hribih, glede na opozorila pred plazovi, itak ni kaj dosti za iskat.

Prejšnji dan sem malo ogledoval vrhove, ki bi ponujali malo manj naporov pa malček več užitkov po zadnjem sneženju. V oči mi je padel Teuerlnock 2145 m, neznan vrh nad Rennwegom tik pred predorom Katcshberg, izhodišče in lega pa sta obetala vse zgoraj naštete zahteve. Zapeljala sva se torej do zaselka Frankenberg na okoli 1400 m in kmalu zagrizla po gozdni cesti v najini smeri. Po lepih bližnjicah sva posekala cestne okljuke in bila hitro na gozdni meji, kjer so nama čudovite, nedotaknjene flanke razvlekle usta v širok nasmeh. Malo je le skrbela mestoma skorjasta podlaga, ki pa se je kasneje izkazala za čisto smučljivo. Proti vrhu je bilo precej spihano in trdo a je strmina že znatno popustila.

Dol je šlo kot si človek lahko samo želi. V glavnem malo bolj gost pršič in poseke daleč dol proti izhodišču. Saj me je mikalo, da bi šel še enkrat nazaj gor ampak je Stiegel preveč dišal… Sej bo še kdaj…

Costa Blanca

Konec februarja se nas je 5 odločilo zapustiti zimo in se podati v poletje Španije.
Maša, Luka, Tina, Peter in Jasna (AO Jezersko) smo preživeli teden na področju Costa  Blanca. Področje je znano po toplem vremenu, dobri apnenčasti skali in neskončnem številu večraztežajnih športnih smeri.
Dni, ki smo jih imeli na voljo smo izkoristili na področjih Orihuele, Puig Campana, Sierra de Toix in seveda na markantni in fotogenični Penon de Ifach.
Splezali smo smeri od 150 – 450m, naveza Čarovnik – Tina sta teden kronala z vzponom v eni najlepših linij v Penon de Ifach – El Navegante (7a). Skoraj vsaka smer postreže z lahkimi dostopi in sestopi, dobro skalo in lepimi razgledi, španski večeri pa žejo, ki se čez dan nabere na vročem soncu.


AŠ – zimska tehnika II, Vršič

V soboto smo v sklopu AŠ izvedli še drugi del zimske tehnike oz. praktični del reševanja iz plazu. Da nebi bilo premalo, smo prej za ogrevanje skočili na NŠG, pa spotoma opazovali večjo skupino, ki je izvajala neke čudne akrobacije na eni od izravnav. Kasneje smo izvedeli, da je eden od ferajnov imel tečaj reševanja iz “ledeniških razpok”…

Tudi mi smo se na povratku ustavili na ravninici pod Butinarjevo grapo in oddelali velik del veščin o snegu, plazovih in reševanju zasutega. Katarina, Šefe, Ata in Tufek so dobro pripomogli h kvalitetni izvedbi, skupaj smo premetali nekaj kubikov pomrznjenega snega in uspešno rešili vse skrite žolne.

Ko se je sonce že imelo namen skriti za Grebenec, smo se spustili od ceste, od tam pa eni v službo, eni pa na čaj ali pivo v najbolj prijetno Erjavčevo kočo….

Romatenspitze

Končno zopet na smučke po enem mesecu:) S Sandro sva se  kar lep čas nazaj menila in usklajevala s časom za kakšen turni smuk pri naših severnih sosedih. V petek zvečer mi je omenila Romatenspitze in z veseljem sem se odzval, saj je bila že dolgo časa mojem seznamu želja. Tako smo se zjutraj Sandra, Tomaž in jaz odpravili proti Mallnitzu. Na parkirišču se nam je pridružila še ekipa iz Štajerske. Z taxijem smo si skrajšali pot do planine Jamnig. Od tam pa peš proti Romatki. Po uri hoje smo prispeli do slikovite Peterbauer hutte. Malo smo potešili žejo nato pa nadaljevali po prostranih pobočjih proti našemu cilju.  Najprej smo vzpeli po senčnem delu doline proti prvemu robu. Prvi obiskovalci današnje ture so že odsmučali z vrha. Po slabih treh urah smo vsi stali na vrhu. Sledilo je fantastično vijuganje, za vriskat proti dolini. Razmere so bile fantastične. Tura mi je bila ena lepših letos, zato res še enkrat hvala Sandri za izbor in vožnjo, mel smo se super, štajerska ekipa je poskrbela za smeh in motivacijo,  kljub temu da sem bil na vrhu pošteno utrujen.