Steber ob Kamenkovem kaminu

V soboto dopoldan sva z Markom Štojsem hitro skočila na Vršič nekaj zlesti.
Podala sva se v jugovzhodno steno Šitne glave v Steber ob Kamenkovem kaminu V, IV, 150m. Večini verjetno znana smer mi je bila zanimiva, z zame kar nekaj težkimi prehodi. Če odštejem veter je bilo vreme idealno in navkljub polnemu Vršiču, sva bila v tem koncu sama. Sestopila sva na južni strani po meliščih, ter se skozi rušje prebila do Erjavčeve na zaslužen “štrudl” :)

Poplez(s)avanje v Pakli

Več kot 14 dni je že tega, ko smo zaključili vikend, ki bo mnogim od nas še dolgo ostal v spominu.
Preživeli smo ga namreč v Paklenici, ki je s svojim 400m visokimi kanjonskimi stenami in z več 500 različnim smerem prava plezalna meka.

Nekateri so se na nekajurno pot odpravili že v četrtek 11.4.
večina pa nas je zaradi obveznosti prišla šele v poznih petkovih urah.
Razdelili smo se po apartmajih in določili sobotne naveze upoštevajoč, da mora na čelu vsake biti izkušeni stari maček :)
Izvedeli smo tudi za načelnikov rojstni dan, tako da smo imeli izgovor za kakšno pivo in pogovor o prihajajočih vzponih.

V sobotno jutro so nas prebudili zvoki dežja, ki pa nam niso vzeli poguma, saj je bila vremenska napoved dobra.
Padavine so kot naročeno kmalu res ponehale, zato smo z manjšo zamudo vzeli opremo ter se odpeljali stenam naproti.

Ob prihodu v park smo se razdelili po vnaprej določenih navezah:
Severni greben(3) so napadli Irena, Maja, Tadeja, Luka in Raf.
Nosoroga(4b) obiskali Ksenija, Miha in Luka.
Oprosti mi pape(4a) preplezala Nanika in Robert. Luka L. & Luka P. sta se odločila obiskati Severno rebro(4b+), načelnik pa naju je s Klemenom M. popeljal po Kanjonski(3+).

Naštel sem le nekaj navez kamor so nas tečajnike peljali na tako rekoč prvo resnejšo izkušnjo s skalo, ki pa je bila navkjub jutranjemu dežju kaj hitro suha.
Vse smeri so bile več-raztežajne zato smo ponovili osnove komunikacije, varovanja, izdelavo sidrišč,..
Naj ob tem tudi poudarim, da je občutek v nekaj stometerski steni čisto nekaj drugega, kot smo bili vajeni iz telovadnice. Tukaj vidiš vso lepoto narave in zraven poješ še kakšen špargelj, ki ga sem in tja “urajmaš”.

Pozno popoldan smo vsak iz svojih koncev počasi začeli kapljati proti parkirišču na katerem smo modrovali kaj vse smo tisti dan preživeli.
Dokaj hitro pa smo ugotovili, da prazen žakelj težko stoji pokonci, zato smo se odpravili na zasluženo večerjo. Slednja je sprožila vso nabrano utrujenost tistega dne in v posteljo popeljala marsikateri alpinistični up.
Večer smo preživeli ob “okrogli” mizi na verandi, ponosni na dogodke ugašujočega dne.

Nedeljsko dopoldne je za večino minil v znamenju vertikale.
Večino – sem napisal, ker z Ireno zaradi poškodb nisva mogla zraven.
Sam sem bil jezen na zatečeni gleženj in na to, da se Markotu in Klemenu nisem mogel pridružiti pri naskoku na Nosoroga.
Ostali so lovili še zadnje plezalne ure, ki pa so se okoli druge ure popoldan z odhodom domov prehitro končale.

Naj na koncu pripomnim, da za nas tečajnike to ni bil prvi stik s skalo,
saj smo imeli teden dni prej predpriprave v Glinščici.
Toda prvič preplezati nekaj 100m je izkušnja, ki je zlepa nepozabiš!

Irena, Ksenija, Tadeja, Klemen, Robert, Luka – hvala vam za opis&slike