Ang Phu in Zlatorog

Problemov s snegom naj nebi bilo več in v ponedeljek 24. 6. sva že na vse zgodaj zjutraj z Maticem drvela proti dolini Vrata. Namenila sva se namreč plezat v severno steno Triglava.

Navezala sva se pod Skalaško smerjo, ki pa sva jo po nekaj lepih raztežajih zapustila in nato poiskala prehode do Zlatorogovih polic in preko njih prišla v Amfiteater. Plezala sva smer Zlatorog v Barieri, ki je bila prvič splezana leta 2016, to pa je bila verjetno prva ponovitev.

Ta skoraj 300 metrska smer ocenjena z VI stopnjo težavnosti ponuja precej konstantno plezarijo v večinoma precej dobri skali. Smer ima nekaj lepih in strmih raztežajev, še posebej zanimiv je najtežji raztežaj, ki se vsaj po najinem mnenju približa VII stopnji in se nadaljuje v navpično poč z odlično skalo. V smeri je bil en klin, midva pa sva tam pustila še 2.

Ker pa je proste dni treba izkoristiti, sva se v torek odpravila še v osrednjo steno Debele Peči v smer Ang Phu, VI-. Smer verjetno zaradi pomanjkanja informacij ni veliko plezana, mogoče pa se bo to zaradi izdaje novega vodnička AO Radovljica spremenilo, saj je res lepa.

Prvi raztežaj je sicer malo naložen ampak se stanje skale hitro izboljša. Detajl smeri je previs v drugem raztežaju, ki sicer nudi dobre oprimke, ki pa so bili tokrat mokri in sluzasti in je bilo plezanje malo težje pa tudi varovanje ni najboljše. Tik nad previsom sva pustila klin, ki bo verjetno marsikomu prišel prav.

Ta skoraj 500 metrov dolga smer se nato precej konstantno nadaljuje po logičnih sistemih poči in kaminov proti vrhu stene. Raztežaji so dolgi, skala je povečini odlična, orientacija pa tudi ni preveč zahtevna.

Prav pride kakšen klin in set frendov, še posebej v detajlu smeri je uporaben BD 3.

Srednji slap in slap pod Hanzovo steno, Prisojnik

Včeraj 4. 1 sva se z Maticom že zgodaj zjutraj odpravila na Vršič, da bi šla plezat nekaj v NŠG. Ko sva na vrhu prelaza stopila iz avta sva plezanje zaradi vetra in mraza hitro zamenjala za ledno plezanje. Odpravila sva se pod Prisojnik in preplezala Srednji slap in slap pod Hanzovo steno. Razmere za plezanje so precej raznolike, led je večinoma precej trd in svečkast in mestoma ga še primanjkuje ampak težav ni bilo. V desnem slapu je bilo glede na število navez verjetno kaj zastonj.

Comicijev raz v Jalovcu

24. 7. 2018 Sva se z Maticom odpravila plezat Comicijev raz v Jalovcu. Pot v Tamar sva si skrajšala s kolesarjenjem, naprej pa je bilo potrebno peš. Kljub napornem dostopu sva bila hitro pod vzhodno steno, kjer naju je pozdravilo sonce. Po pol ure lažjega plezanja sva se na Kegljišču navezala in vstopila v smer. Smer je zelo lepa varianta SV raza, ki jo je Emilio Comici s soplezalci preplezal že leta 1934. Je precej navpična in konstantna petica s solidno skalo in tudi varovanja je dovolj. Zadnji raztežaj, ki vodi čez previs je po skalnem podoru leta 2004 ocenjen s 6+ in ponuja lepe razglede na vseh 400 metrov, ki nas ločijo do vznožja stene. Za celotno smer sva porabila dobre tri ure. Izstopila sva na Streho in po pol ure hoje dosegla vrh. Ker so se po nebu začeli nabirati temni oblaki sva se kar takoj odpravila v dolino. Po dveh urah sestopa sva bila v Tamarju in s kolesi oddrvela do avta.

Lengarjev Komen, direktna varianta smeri Peričnik

V torek 12. 6. sta me Mare in Božo peljala plezat v Lengarjev Komen. Plezali smo direktno varianto smeri Peričnik.

Po kakšno uro dolgem dostopu iz doline Vrat smo hitro pričeli s plezanjem, saj so bile popoldne napovedane nevihte. Po prvem originalnem cugu je Mare smeri dodal še dva prvenstvena in še bolj direktna raztežaja, ki sta bila zame precej poučna zaradi uporabe različnih lesnatih rastlin, skalnih tvorb in pripomočkov za izdelavo varoval in sidrišč. Po zadnjem malo bolj atraktivnem raztežaju smo bili že na vrhu sicer precej neobljudenega Lengarjevega Komna. Sledilo je še pet abzajlov in pa sestop do avta, kjer nas je nevihta hitro pregnala na Dovje.