Igličeva smer v Mali Rinki

V sredo 28.8.2019 sva se z Dorotejo odpravila v Logarsko dolino, da bi preplezala staro klasiko. Za oba je bil to prvi vzpon v Kamniških zato se zaradi samega vzburjenja sploh ni bilo problem zbuditi ob 3:45 zjutraj (no, odvisno koga prasas). Dostopala sva mimo slapu na Okrešelj in minilo je kar hitro dokler se nisva znašla v serpentinah nad gozdno mejo proti Turskemu žlebu, tam so naju že začeli božati prvi sončni žarki. Medtem ko sva si ogledovala smer, bolj kot sva jo gledala, bolj se nama je oddaljevala in vedno bolj zašvicana sta postajala najina čela. No naposled sva bila le pod steno kjer pa je iz zajede po kateri vstopiš kar curljalo, zato sva prve 4 metre obkrožila po desni, od tam pa je plezarija postala prava poslastica. Celotna smer lepa in kar nabita, le v kaminu rahlo krušljiva, ampak ko enkrat vstopiš v plate nad kaminom je vse pozabljeno. Na vrhu je sledila tezko pricakovana malca, 5 minut pocitka ob lepem razgledu potem pa nazaj v dolino. Ob sestopu sva ves čas ugotavljala, da sva bila zjutraj res zaspana saj sva si na vsakih nekaj minut po poti dol zastavljala vprasanje “a se ti tega od zutrej spomnes”. Kljub temu sva uspešno pricokljala do šanka kjer je sledila temeljita ter strokovna analiza ture :)

Teranova smer v Kamniških

Danes sva se z Prezlam odpravila na najino prvo skupno snežno smer. Po priporočilih parih udeležencev preteklega sestanka AO ter preudarnemu premisleku o razmerah sva bila prepričana da bo Teranova smer odlična izbira. Ko sva hodila proti vstopu se je počasi začelo daniti vendar se nama je zdelo, da so bile temperature že kar tople. Kljub temu sva nadaljevala in se podala v prvi cug. Sneg je bil skozi celotno smer kompakten, držal je dobro, videlo pa se je da je smer kar veliko plezana. Brez težav sva dosegla vrh smeri in se po žrelu spustila nazaj v dolino.

Mala Mojstrovka in Veliki Draški vrh

Dva odlična dneva in dve odlični turi.

V sredo 13.2.2019 sva se s Katarino pred šihtam odpravila na Veliko Mojstrovko. Pripeljala sva se do Rjavčeve koče, si hitro nataknila pancerje ter smuče in krenila proti vrhu. Celotno spodnje pobočje je bilo bolj kot ne splazeno, ampak sva brez večjih problemov prišla na greben, kjer pa naju je začel že priganjati čas, zato sva se odločila da bova zadovoljna že z Malo Mojstrovko. Zgoraj so bile razmere odlične, sneg je bil spihan in bolj skorjast po robu celotnega grebena, medtem ko je bilo nižje še kakih 20 do 30cm pršiča. Razmeroma hitro sva prispela na prevetren vrh, popila čaj in se spustila proti Drevesnici. zadnjih cca 100 višincev je bilo že kar južnih vendar sva se brez problema pripeljala do podna in nato odsopihala nazaj v breg proti Poštarci, kjer pa sva naletela na četo frez ki so se prebijale do vrha Vršiča. Kmalu zatem pa sva že prispela do avta in odhitela v dolino še mal lenart na šiht.

Dan kasneje pa sem prepričal Matevža, da se podava na Veliki Draški vrh. Celotna pot je  bila v lepem stanju, in tudi smuka je bila odlična, zgornje flanke so bile skorjaste in spihane, med Jezerci in Konjčico pa je sneg postajal vedno bolj težek in moker. Z nasmeškom na obrazu sva nato zagrizla še v zadnji breg in se nato skozi gozd spustila nazaj do avta. Tudi v gozdu je bilo še dovolj snega za brezskrbno zavijanje med drevesi.

Elisa in Jeseniška

V nedeljo 10.6.2018 smo se ob 9ih zvečer dogovorili Jaz Božo in Lidija, da jutri gremo pa plezat. V ponedeljek smo se tako odpravili ob 6ih zjutraj na Vršič. Po ravno pravšnjem dostopu (tolk, da smo se ugrel) smo prišli do smeri Elisa.

Takoj smo opazil, da je prvi cug moker. Po krajši pripravi (odlivanje, otrešanje, kajenje…) smo se spravl plezat. Brez večjih problemov smo preplezali ta moker cug, vsak naslednj pa je bil lepši.

Po slabi uri in pol smo izstopili iz Elise in vstopili v Jeseniško. Božo je spet potegnil naprej, jaz in lidija pa za njim kot 2 trenirana kužka. Čez nekaj zelo lepih in na nekaj mestih rahlo krušljivih cugov, smo osvojili tudi vrh Jeseniške.

Sledila je kratka malica, sestop in PIR

Srebernjak – Bratovska smer

V ponedeljek 4.6.2018 sva se z Volontarjam odpravila na Srebrnjak nad Zadnjo Trento. Dan poprej me je zahakljal na šihtu če grem z njim, še preden sem vedel v kaj se spuščam, sem bil takoj za foro.

Štartala sva ob 5:00 iz Kranjske Gore, ko sva se peljala čez Vršič sva pogruntala da je v kestlu glih še za en K**** bencina. Do parkinga v Zadnji Trenti sva še pribremzala in se podala na dvo-urni dostop do stene. Pod steno je bilo sicer še nekaj flik snega, vendar nič pretresljivega. Pod steno sva na hitro opravila še zadnje takšne in drugačne potrebe in že sva vstopala v steno.

Celotna smer je bila zelo lepa in skala je bila odlična, čeprav ni šlo brez nekaj sproženih kamnov. Že v prvem cugu sva spoznala, da je v smeri puščenih zelo veliko klinov. Prvih par cugov splezava brez težav in že sva pri edinem malo bolj zahtevnem detajlu. Brez večjih problemov premagava tudi njega. Še par cugov in kot bi mignil 4 ure kasneje stopiva na vrh. Na hitro pomalčava in kmalu za tem sestopiva nazaj v dolino. Zgornji del na apzajl, nato malo čez drn in strn do planine in po poti nazaj do avta. Potem pa spet do vrh Vršiča na hlape in nazaj na Jesenice.

 

Hvala Matija za moj prvi alpinistični vzpon, kljub rahlemu musklfibru v bedrih sem bil z turo zelo zadovoljen.

 

plezarijaplezarijaplezarijavrhsestop