Dobrač 2166 m

V izogib gužvi, smo se zgodaj odpravili z Jesenic. Na drugi strani Korena nas je pričakala megla, tako da smo v Heiligengeistu komaj našli parkirišče – izhodišče za turo. Potem se je pričel lahek vzpon po nekdanjem smučišču, nato pa po stezi skozi gmajno (predvidevam, da je bližnjica), kjer smo si bili kmalu edini, da bi potrebovali srenače. Naprej, do Zwolfernocka (prvotni cilj) ni bilo težav, saj smo jo ubrali po sledeh naših predhodnikov (avtocesta, dobesedno). Malo pod hribom smo naredili pavzo in pogledovali gledali tam čez proti oddajniku, kjer se skriva prenovljena koča – in v koči točijo pivo … itak je bilo treba it tja – najprej malo doli, potem pa zopet gori.

Raf in Mare sta se potrudila še cca 50 m do cerkvice in križa, midve z Naniko pa sva naredili križ čez prvi del ture pri bajti.

Smučanje – najprej po avtocesti, polni pešcev, sankačev, psov, … od križišča za Villacher Alpenstrasse pa lepo in brez gužve. Sneg pa – tako, tako. Itak – pršič, kot vedno.

Ja, za Dobrač se nabere višincev (1300), daljincev (okoli 15 km), vendar v dobri družbi in lepem vremenu nič ni težko. Uživali Nanika, Mare, Raf in Maja.

Slap v soteski

Po sobotnem usklajevanju – kdo, s kom, kam, kdaj … sva z Rafom v nedeljo ostala sama. Prevelika izbira človeku škodi.

Slap v soteski je lepo plezljiv, zožitve so popestrene s pomanjkanjem ledu, vendar se da, narejen je tudi zgornji skok. Kljub ne preveč zgodnji uri sva bila v slapu edina, šele, ko sva bila že skoraj pri avtu, je ena naveza vstopila, po kosilu torej.

Fotk pa ni, ker sva računala na soplezalčev foto aparat.