Gradiška tura

Bil je petek zvečer, ko dobim fantastičen klic. »Greš plezat?« Vpraša Katarina. Navdušeno prikimavam v telefon.« Super, se vidiva zjutraj.«  Ko prvo navdušenje mine, začnem šteti na prste, koliko časa že nisem plezala.  Ko porabim že skoraj vse prste na obeh rokah, pridem do zaključka, da bo dan še zanimiv.

Sobota zjutraj. V pol sedmih se že srečava v Lescah in se odpeljeva proti Primorski. Jutro je obetalo čudovit dan.  In ob osmih pa sva že parkirali pred kampom Tura v Gradišču pri Vipavi. Še ruzake na ramo, potem pa…..

Najprej se nameniva v večraztežajno smer Steber, dolžine 100 m (4b).  Pasove gor, oprema, vrv, naveza…. In Katarina suvereno štarta. In potem jaz. V tehnične podatke se ne bom spuščala podrobneje, lahko pa povem, da je bil drug cug zame en sam »matr«, zato pa je bil tretji čista poezija. Potem pa še četrti, in sem na vrhu tudi jaz.

Ker sva plezali hitro, sva imeli še več kot dovolj časa še za kakšno plezarijo. Namenili sva se v Veselega Matička, ki s svojimi 105 m ni nič zaostajal s že preplezano smerjo. Težavnost je bila tu nekoliko manjša, vendar je pri meni že nekoliko prišla do izraza utrujenost; zato se mi je zdelo, da je bilo na nekaterih mestih celo težje. Nekje sem naredila tudi »kiks« in se z rokami povlekla navzgor. Po preplezanih treh cugih sem bila na vrhu. In čeprav bi z veseljem preplezala še kakšno smer, so bile posledice pretekle neaktivnosti prevelike. Torej sva pospravili opremo in se odpravili proti izhodišču. Bili sva že zelo blizu parkirišča, ko je sirena na bližnjem gasilnem domu tulila dvanajst.

Še zaslužen počitek z osvežilno pijačo v kampu Tura, potem pa nazaj proti Gorenjski. Dan je bil čudovit, poln adrenalina in samoizpolnitve. O mišicah, za katere pa nisem bila do sedaj niti prepričana, da jih imam, pa ob naslednji priložnosti. Hvala Katarina received_1648315348556909 received_1648317048556739 received_1648315448556899