STOLETJE V NŠG

 

Zaradi napovedanega nedeljskega popoldanskega “rock&rolla” v hribih, je bil NŠG s svojim 25 min dostopom do JV stene ravno pravšnja izbira. Zaradi mojega trmastega siljenja v levo, sem v 1. raztežaju porabila malo več časa (sem si btw še Za dva groša fantazije ogledala, haha), povrhu pa mi je trenje pri vlečenju štrika pustilo 2 žulja.  Načelnik je suvereno opravil s platko v 2. raztežaju, ki se nama je zdela precej bolj gladka kot sosednja desna v Juševi, smiselna je bila tudi bližnjica z 2 “frendoma” čez previs v izogib trenju, ki ga ponuja  originalna smer. V 3. raztežaju nisem imela težav z orientacijo, skica na plezanje.net je čisto v redu, navkljub komentarjem, potem se pa težave itak nehajo oziroma postanejo “šodraste” – očitno smer letos še ni bila veliko plezana.
Fletna smerca, ampak jo Juševa definitivno prekaša po lepoti, sva se strinjala načelnik in pišoča.

Cornetto di confine =Marchkinkele (2.545m)

*Pozor pravljica!

“A te za tvoj rojstni dan peljem na …..-kelekele?” “Kam?” “Ja na en Kele, poglej link: https://www.tourenfex.at/skitouren/marchkinkele_iv/index.php

In sva se zapeljala v Innervillgraten ter štartala pri žagi pri -15°C. Na začetku sva se pri tabli MARCHKINKELE na Klamperplatzu malo obotavljala, ali levo ali desno: desno po cesti bi se lahko še peljal z avtom kake 200vm, vendar je prostor za parkiranje precej omejen, kot sva opazila pri spustu.  Po parlamentiranju sva zavila levo v dolino potoka Tafinbach, kot da bi šla na Thurntaler Spitze, kjer pa je pot pri tabli zavila čez potok, sva nadaljevala po dolini Oberhofertal vzdolž potoka, nato pa desno, da sva dosegla cesto, ki vodi iz Innervillgratna do Galleralma (1796m). In sva kar hodila in hodila, nakar naju je na srečo kake 100vm više na napačni strani doline zaustavilo podrto drevje in sva se spustila nazaj v dolino, potem pa sledila špuri po dolini, ki je nudila vedno lepše poglede. Po široki kotanji sva premražena končno prišla do sonca na prelazu s hišico iz pravljice, kjer naju je prevzel pogled na snežno belo flanko z vrha. Malo više na grebenu sva srečala prve ljudi -  skupinico z lokalnim vodnikom, ki so se vračali kar po grebenu, zaradi česar me je nekdo skoraj prepričal, da je nevarno spustiti se direktno po flanki:). Ob občudovanju prekrasnih vrhov sva pritacala do vrha, kjer pa se zaradi vetra nisva prav dolgo zadrževala, samo sedeč na mejnem kamnu sem enega prižgala. Na srečo je pribrzel gor še ultralight domačin (po službi), ki je po 50 m izginil direktno navzdol po S pobočju. Zdaj ni bilo več bojazni in sledila je uživancija v pršiču na široki flanki, nato po kanalu, (še vedno v pršiču), pa med redkimi macesni (še vedno po pršiču) do Galleralma, kjer sva se po krajšem sestopu v breg priključila cesti in „odFranzKlammerala“ do naslednjih flank s pršičem čisto do Klamperplatza!!

Res pravljica, ki jo sigurno ponoviva za več dni, ker je po videnem (in nato prebranem) Villgratental resnična turnosmučarska Meka. Tokrat pa se je najina pravljica nadaljevala v gorah moje duše:), kjer pa bo potrebna še precejšnja pošiljka snega za tacanje izven prog.

Na RD praznovanje me je kot vsako leto peljal Roberto:)

“V čisti belini zaigra tišina – korak za korakom – z vetrom drevesa šepetajo – korak za korakom – vrhovi gora se v soncu igrajo -korak za korakom – vso tvojo bit napolni milina – korak za korakom — misli se umirijo in Zen trenutek doživijo.”

 

 

Zechnerhoehe (2188nmv)

Pri nas ga ni, na avstrijskem Štajerskem ga je preveč, nad Innerkremsom na meji avstrijske Koroške s Štajersko pa ga je ravno zadosti za varno smučarsko turco brez nevarnosti plazov. In smo se odpravili na Gaipahoehe, z brezplačnega parkirišča malo pod Sport Shiffer, preko Blutige Alm. Novozapadlih 15cm pršiča je ustvarjalo idilično zimsko vzdušje, naletavajoči sneg in močan veter pri Blutige Alm  pa sta botrovala izboru vrha, tako da smo se namesto levo na Gaipahoehe zagnali direktno navzgor na Zechnerhoehe, katerega vrh je, tako kot ostali naokoli, precej spihan. Močni sunki vetra so preprečili uživanje na vrhu in po hitrem postopku smo jo ucvrli v dolino. Vijuganja po deviškem pršiču sicer ni bilo v izobilju, je bilo pa krasno peljat tudi po smučišču z naravnim snegom. Pa rdeča lica smo tudi imeli, čeprav ne zaradi sonca, ampak zaradi vetra, haha. Varno, kratko, sladko smo uživali Robert, Maja in pišoča

VITEŠKA S HUDO MRAVLJICO + ZAJEDA S PLATAMI

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)