FOKN U OKN

3 ženske smo se v nedeljo zjutraj odločile,

da se bomo v J steno Prisanka zakadile.

15 min od Tičarice nas je čakal preizkus za želodčke v obliki crknjene ovce,

nato smo se uspešno izognile snegu na melišču

in 1.uro hoje po Jubilejni uživale v prelepi pokrajini,

po zavoju na desno pri možicu proti smeri pa po strmih mokrih travah malo manj (vsaj jaz).

Sneg v grapi nam je preprečil dostop do začetka smeri, kjer naj bi bil svedrovec,

ampak to naše alpinistke Katarine ni pretirano motilo, in smo raje 1 cug dodale, kot da bi se zmočile in umazale, hihi.

v prvih 4 cugih svedrovcev ni, pa precej še dol leti,

potem se pa na nekakem platastem trebuhu zasveti in plata se pokonci postavi in začne se najlepši del plezarije.

Nadobudna mlada alpinistka  je vodila navezo vse do vrha smeri, dve starejši dami pa sva ji uživaško sledili.

Pol ure pred vrnitvijo na Vršič nas je malo ohladil dež, potem je sledilo še zabavno prebijanje skozi ruševje (ane Majda, kolk je blo fajn…), analize pa nismo naredile, ker smo doma obljubile, da se bomo hitro vrnile.

 

PO 305 DNEH POSTA: JUŠEVA V NŠG

Še moji vtisi naše sobotne zabave v NŠG – Juševa smer

  1. .Presenetljivo prazna cesta na Vršič kljub sorazmerno poznemu štartu – da bi se skala ogrela, HIHI
  2. V celem NŠG opazili samo še 2 plezalca v Kamenkovem kaminu
  3. Počasno plezanje, ampak z užitkom 6 raztežajev  (+7., kjer se mi bolj previdni še vedno NE razvežemo!!)
  4. Meni osebno najtežji detajl v 1. raztežaju pod previsom zaradi prestopa v desno  (auuuu gleženj!!!)
  5. Čudovita platka v 2. raztežaju in potem spet krasota na začetku 4.  (lahko se je afnat, če si 2. na vrvi, ane ane)
  6. V 6. raztežaj je pa nekdo mal »šodra nasu«…
  7. Sestop v iskanju poti skozi rušje in občudovanju vegetacije
  8. Štruklji v Erjavčevi baje odlični: 2 porciji za tri korenjake njam

Ocena: ultra zadovoljna, JUPIII -  hvala za družbo Metodu (ki me je imel na vrvi), ter Štojsu in Petri.

 

 

 

VAJNEŽ (2104m) – BELŠČICA

Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.

Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.

Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.

Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.

Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.

Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.

Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.

Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja.  PRAVA DOGODIVŠČINA:)

®obertO

P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika

Grosser Speikkofel 2270 m

Po večkratnem prigovarjanju moje življenjske sopotnice sem na Velikonočno nedeljo končno zbral dovolj poguma, da sem se priključil turno smučarski odpravi AO Jesenice.

Cilj je bil 2270 m visok pukelj v Krških Alpah. Tura se začne pri najviše ležeči cerkvi na Avstrijskem Koroškem v vasici St.Lorenzen in der Raichenau (1477 m).

Po poledeneli poti skozi gozd smo po kaki uri prispeli do gozdne meje. Pot smo nadaljevali po levi strani in kmalu dosegli mali Speikkofel (2109 m). Pot se potem delno spusti navzdol desno in ob ograji nadaljujemo vzpon na vrh. Na vrhu nas je kar precej prepihalo, zato smo se dokaj hitro spustili proti dolini.

Zgornji del precej pomrznjen, srednji del kloža, spodnji del gnil spomladanski sneg, tako da, ni bilo glih pol metra pršiča, pa vseeno je bilo za vsakogar nekaj in nekateri so uživali bolj, nekateri manj.

Zaključek baje “kot običajno” na Dovjem.

Upam, da sem se kolikor toliko solidno odrezal in bom deležen še kakega vabila na turno smučarsko odpravo.

Zapisal: ®obertO

p.s. po kložastem pršiču uživali: Mare Š., Maja & Raf, Sandra, Aleš & Petra, Mi2

V KLOBUKU

Vsaj enkrat letno je pač treba na romanje, sva sklenili s prijateljico Jerco in sva se zapeljali v Žabnice, kjer sva se še v megli opazili četico pohodnikov, ki so se začeli vzpenjati po križevem potu. Ob razglabljanju o svetu in življenju nasplohJ sva jih kmalu pustili za sabo in ujeli prve žarke sonca, ki je z neverjetno toploto objemalo Svete Višarije (1766m). Zavili sva v krnico V Klobuku in nadaljevali s filozofiranjem, ki naju je namesto do križa na Kamnitem lovcu (kamor bi morali it peš, zato…J) pripeljalo do ene izmed glav (ne vem, mogoče Višarske veže glava (2048m) ali pa Za  klobukom glava (2012m)), kjer sva ležerno občudovali vršace naokoli in se potem z užitkom po zmehčanem snegu odpeljali navzdol v krnico. Ker se nama ni ljubilo še enkrat vpregat cuckov, sva imeli še fajn trening tako v paralelnem  štamfanju, kot v štamfanju v smrekco, k izgubljanju tekočine pa so pripomogle še »cokle« pri slalomu skozi drevesa, tako da sva kljub gužvi na terasi na Višarijah počakali na primerno hidracijo, kar pa ob prelepi naborjetski kulisi ni bilo prav nič težko. Ampak do avta sva pa potem raje odkarvali po smučiščuJ