VITEŠKA S HUDO MRAVLJICO + ZAJEDA S PLATAMI

Nepričakovano povabilo v soboto zvečer in nebeško modro nebo zjutraj sta obljubljala krasno nedeljo in mahnili smo jo na Vršič.

Ker je dostop prekratek, da bi se človek ogrel, nam je ob 8h zjutraj  1. raztežaj Viteške kar malo načel premražene prstne blazinice (identifikacija s prstnimi odtisi verjetno ne bi bila možna), ko pa nas je obsijalo sonce, je bila plezarija zaradi grobe luknjičavosti skale kljub mokroti na nekaterih delih res en sam užitek. Raztežaju 6c smo se izognili v desno – po prečki v Hudo mravljico in se ob 11h že “krepčali” pod vstopom v Zajedo s platami. Že nekaj časa sem si želela ponovno zaplesati s Kekčevo steno, ki mi je lani pomagala do 6-tedenskega mavca in še daljšega mirovanja☹ in sem bila prijetno vznemirjena z rahlim priokusom strahu in treme.

Prva 2 raztežaja sem imela v spominu kot lažja (kot prvi v navezi sta se mi zdela lepša (ha ha, stanje moje vplezanosti ni na nivoju), v tretjem, kjer sem lani po 2. svedrovcu rinila naravnost navzgor, v prepričanju, da vidim naslednji svedrovec, pa sem tokrat poslušno sledila Božotu in Lidiji, desno okoli “buhtla”, potem pa sledi lepo poplezavanje po razu do 3. Štanta. In bolj kot sem preučevala steno z raza, manj mi je bilo jasno, kako in zakaj sem takrat rinila v levo.  However, ko smo bili že spodaj na melišču, je Božo opazil še enega takega “levaka”, ki pa mu je očitno uspelo brez padca premagati direttissimo varianto 3. raztežaja)

Zadnja dva raztežaja lepe plataste plezarije je Božo združil v enega in kmalu smo bili na vrhu, pa še hitreje na koncu 1. abzaila, od koder se je Božo kavalirsko vrnil do vstopa po nahrbtnike, midve z Lidijo pa sva bili kot bi mignil pri cesti – pri sestopu se je pokazala relativnost časa:)

Iz dna srca sem hvaležna Božotu in Lidiji, da sta mi včeraj uresničila željo popravnega plesa z Zajedo, čeprav kot 3. v navezi,  tako da sem glede na svoje ne ravno zadovoljivo splošno stopnjo fizične pripravljenosti vseeno “ultraUeber contenta”.

Res smo se fajn imeli, še slikat ni bilo dovolj časa:)

 

FOKN U OKN

3 ženske smo se v nedeljo zjutraj odločile,

da se bomo v J steno Prisanka zakadile.

15 min od Tičarice nas je čakal preizkus za želodčke v obliki crknjene ovce,

nato smo se uspešno izognile snegu na melišču

in 1.uro hoje po Jubilejni uživale v prelepi pokrajini,

po zavoju na desno pri možicu proti smeri pa po strmih mokrih travah malo manj (vsaj jaz).

Sneg v grapi nam je preprečil dostop do začetka smeri, kjer naj bi bil svedrovec,

ampak to naše alpinistke Katarine ni pretirano motilo, in smo raje 1 cug dodale, kot da bi se zmočile in umazale, hihi.

v prvih 4 cugih svedrovcev ni, pa precej še dol leti,

potem se pa na nekakem platastem trebuhu zasveti in plata se pokonci postavi in začne se najlepši del plezarije.

Nadobudna mlada alpinistka  je vodila navezo vse do vrha smeri, dve starejši dami pa sva ji uživaško sledili.

Pol ure pred vrnitvijo na Vršič nas je malo ohladil dež, potem je sledilo še zabavno prebijanje skozi ruševje (ane Majda, kolk je blo fajn…), analize pa nismo naredile, ker smo doma obljubile, da se bomo hitro vrnile.

 

PO 305 DNEH POSTA: JUŠEVA V NŠG

Še moji vtisi naše sobotne zabave v NŠG – Juševa smer

  1. .Presenetljivo prazna cesta na Vršič kljub sorazmerno poznemu štartu – da bi se skala ogrela, HIHI
  2. V celem NŠG opazili samo še 2 plezalca v Kamenkovem kaminu
  3. Počasno plezanje, ampak z užitkom 6 raztežajev  (+7., kjer se mi bolj previdni še vedno NE razvežemo!!)
  4. Meni osebno najtežji detajl v 1. raztežaju pod previsom zaradi prestopa v desno  (auuuu gleženj!!!)
  5. Čudovita platka v 2. raztežaju in potem spet krasota na začetku 4.  (lahko se je afnat, če si 2. na vrvi, ane ane)
  6. V 6. raztežaj je pa nekdo mal »šodra nasu«…
  7. Sestop v iskanju poti skozi rušje in občudovanju vegetacije
  8. Štruklji v Erjavčevi baje odlični: 2 porciji za tri korenjake njam

Ocena: ultra zadovoljna, JUPIII -  hvala za družbo Metodu (ki me je imel na vrvi), ter Štojsu in Petri.

 

 

 

VAJNEŽ (2104m) – BELŠČICA

Ker je sosed Vilman tako hvalil smuko z Vajneža v ponedeljek, smo se zmenili, da jo še enkrat skupaj mahnemo na najvišji vrh v Jeseniški občini.

Z avtom sva se nameravala zapeljati do Potoške, pa nama je sneg to preprečil 50m pred odcepom in po dobri uri reševalne akcije pod vodstvom Mihe Rezarja (hvala njemu & company), tako da sva jo morala mahniti s smučmi na rami proti Valvazorju, kjer sva si za domom že lahko nataknila smuči.

Pot skozi gozd je še dokaj solidno zasnežena, samo na nekaterih bolj prisojnih legah snega že zmanjkuje.

Pred Urbasovim studencem sva jo mahnila desno skozi gozd. Janez je že pred dobro uro odšel naprej, sva se najprej povzpela do stene preveč po desni, po telefonarjenju odsmučala navzol, potem pa končno našla Janezove sledi, ki so vodile po levi strani grabna skozi gozd. Pot je bila precej bolj naporna od pričakovane, saj je neprehodna s smučmi na nogah, meni pa se je zaradi dokaj solidne kilaže na precejšnjem delu poti udiralo skoraj do pasu.

Nani si je nataknila smuči po kaki uri gaženja, jaz pa šele na vrhu gozdne meje, ko se teren položi, ker se mi je pod psmi nabiral sneg in sva jim morala dati prvo pomoč (na sliki), da je šlo še naprej do vrha grebena. Janez naju je sicer hotel počakati na vrhu na sončku, ker ga je malo skrbelo, ko pa sva mu obljubila, da se bova peljala po njegovih sledeh – da ne bova šla v graben!, se je odpeljal navzdol.

Smučanje po skrajni levi strani po srencu je bilo odlično, saj je pomrzjena podlaga zdržala tudi pritiske moje teže.

Držala sva se navodil kljub temu, da je Naniko zelo mikaj graben tja nikakor nisva zavila in nadaljevala s smučanjem skozi gozd – kot sva obljubila.

Kakih 100m pred cesto sem moral pokazati še svoje plezalne sposobnosti in potem je sledil še spust do ceste in po njej nazaj do Valvazorja.  PRAVA DOGODIVŠČINA:)

®obertO

P.S. Nisva šla do križa, tako da ne vem, če je uradno to Vajnež al bi bilo bolj primerno reči Belščica:) Nanika

Grosser Speikkofel 2270 m

Po večkratnem prigovarjanju moje življenjske sopotnice sem na Velikonočno nedeljo končno zbral dovolj poguma, da sem se priključil turno smučarski odpravi AO Jesenice.

Cilj je bil 2270 m visok pukelj v Krških Alpah. Tura se začne pri najviše ležeči cerkvi na Avstrijskem Koroškem v vasici St.Lorenzen in der Raichenau (1477 m).

Po poledeneli poti skozi gozd smo po kaki uri prispeli do gozdne meje. Pot smo nadaljevali po levi strani in kmalu dosegli mali Speikkofel (2109 m). Pot se potem delno spusti navzdol desno in ob ograji nadaljujemo vzpon na vrh. Na vrhu nas je kar precej prepihalo, zato smo se dokaj hitro spustili proti dolini.

Zgornji del precej pomrznjen, srednji del kloža, spodnji del gnil spomladanski sneg, tako da, ni bilo glih pol metra pršiča, pa vseeno je bilo za vsakogar nekaj in nekateri so uživali bolj, nekateri manj.

Zaključek baje “kot običajno” na Dovjem.

Upam, da sem se kolikor toliko solidno odrezal in bom deležen še kakega vabila na turno smučarsko odpravo.

Zapisal: ®obertO

p.s. po kložastem pršiču uživali: Mare Š., Maja & Raf, Sandra, Aleš & Petra, Mi2