HLAJENJE V SEVERNI STENI NŠG

Metod in Mare sta se v tej poletni vročini odločila,
da se bosta mal pohladila in se v soboto v S steno NŠG-ja zapodila.
Ker sem jima štruklje na Erjavčevi obljubila,
sem se jima lahko kot tretja pridružila.
Hot’l smo Brelih-Koširjevo splezat,
ampak ko smo prišli do vstopa v smer,
sta se dve navezi že pripravljali in da ne bi blo zamer,
zato smo se obrnili, mal skice gledali,
na koncu pa na Maretovo pobudo za Zajedo odločili.
Žreb je odločil, da bo Metod navezo vodil
in se je kljub premraženim prstom suvereno v V+ zakadil.
V 3. cugu smo že kape na Poncah opazil
in da nas ne bi namočil,
smo se vseh 9 cugov brez prevezovanja splezat odločil.
Metod ni imel pravice glasovanja
in je vlekel naprej, občasno skico kotroliral,
Mare ga je pa zaradi nepodaljševanja kompletov sekiral.
V 7. cugu nas je vseeno mal namočil,
ampak razmer v sluzi kaminu ni dost spremenil.
Čez prečko v levo v 8. cugu se nam je fejst mudilo,
in to je Metodu pogled na rdečo gurntno za štant zakrilo,
pa je zaradi štrika prišlo do kamnite kanonade-
sej bi blo že čudn, če nič dol ne pade.
Še en cug do vrha smo en dva tri,
Pol se pa še vreme naredi!
No ja, nismo se obiral pa nismo hitel,
V cc 4,5 urah smo na vrhu sedel.
Ker smo na sestopu celo par kapljic znoja spustil,
je blo obvezno, da smo k Tanji zavil in analizo naredil.
Obema fantoma iskrena hvala,
naslednjič jih bom jaz v platke peljala.
P.S. Slikc je pa bolj mal, ker smo se bal, da se bo fejst uscal:)

hladili smo se: Metod Smolej, Mare Štojs in Nanika Fajfar

 

 

11. DECEMBRA!!! 2016 V BELI PEČI (1583m)

je bil pravi poletni dan na pragu zime, naš cilj pa je bil nekje vmes med planino Konjščica in planino Javornik – ja, tudi v Lomski dolini ju imajo in tam že cc 250 milijonov let stoji ostanek permskega koralnega grebena in ponuja raznolike plezalne užitke. Na levi strani, prav nasproti S stene Storžiča, nas je po borih 20 min dostopa povabila Mala vzhodna stena. Sonček je v ravno pravšnji meri stegoval svoje žarke, da je bila skalca prijetno topla, čeprav je bil začetek Bumeranga še v senci, je na vrhu pokazal svoj prijazni obraz in razkril prekrasne poglede na KS Alpe. Tudi Katastrofula ni prav nič katastrofalna, če se držiš skale in “se izogibaš lažjega terena”. Pa seveda sonce poskrbi tudi za inovativnost in se tako lahko Avrikljev steber spoji z ???? in na koncu sestavi v zanimivo svojstveno smer.
Summary:
Fajna družba, fajn vreme, fajna skala – pravi CARPE DIEM!
uživali smo: Katarina, Rok, Mare in Nanika

PLEZALNI TABOR V PAKLENICI 31.3. – 3.4.2016

Končno smo tudi rukiji (tečajniki) dočakali: opevano in delno do pretežno razvpito plezanje v Pakli!
Na pot smo se spravili v četrtek popoldne z dvema kombijema, v enem je na gas pritiskala Katarina, ki je z Aleksandro, Majdo in Zdenko, pa z Blažem kot glavnim DJ-em, Čarotom in Andražem ter “njegovo bejbo” (Amelo) štartala ob 7 pm. Raf kot voznik drugega kombija se je odločil, da gremo še malo na “sightseeing” Slovenije, zaradi katerega pa je vzklilo zanimivo vprašanje, kako, da je Vivaro prispel do apartmajev malo pred polnočjo in za eno pivo prej kot Katarinin (beri: PD-jev) kombi. Ampak je pa na poti poleg ostalih traparij vzklilo tudi vprašane “Kateri veliki slovenski književniki so se rodili na poti v Paklenico?”

Tudi Dare in njegovi njegovi sopotniki Mufti, Mirko in Cuder so naš že čakali, pa ljubljanska Andrej in Jao sta se tudi že pripeljala. Prva noč je bila kar kratka, stari mački so se morali zmenit, kdo se bo kdaj »žrtvoval« in vlekel s sabo kakega tečajnika. No, je bila pa »večerna scena vseeno top scena, ki pokaže, kdo gre 2x na led zaradi dima:)« -(ena izmed izjav v slogu Rekli in ostali živi).

V petek zjutraj smo se željno zapodili v kanjon, novim zmagam naproti. Tečajniki smo bili verjetno kar vsi polni adrenalina in pričakovanja v strahospoštovanju pred skalo. Za nas so se žrtvovali: Katarina, ki je pogumno navezala pišočo in Zdenko na “bikolorko” in jo mahnila za Metodom in Majdo v Nosoroga, pa tudi Andraž je svojo bejbo tudi kar v Nosoroga odpeljal (BTW, ime ji je Amela, pa ni tečajnica, ampak ljubezen premaga vse težave, tudi skalne:), tako da je šla v soboto z njim tudi v Centralne kamine). Popoldne je šla trojka s Katarino na čelu še v Tinjin raz, kjer nas je na dostopu pozdravila kača stražarka. Glede na to, da Majda (tokrat z Metodom) vsakič zleze na Tinjin raz, bomo predlagali, da se preimenuje v Majdino:). Tudi Maja je Taučija preizkusila na Tinjinem razu, in ga nato peljala še na “pešengo” (beri: Josipa Debeljaka). Za našega umetnika je bila to verjetno kar “premala malca”, glede na to, da je potem drugi dan s Katarino splezal Akademsko in Catch the Rainbow, v nedeljo pa s Čarotom še Perotovo – čarovnija ali kaj? Tudi Mirko je Muftija odpeljal k Josipu in Tini, Cuder pa Aleksandro na Desno stran stupa, pol sta si pa še Zubatca privoščila. Dare je rekel, da se bo razdajal za AO v soboto in sta v petek z Maretom napadla Mosoraško – ker je bil 1. april je Mare rekel, da se je nekajkrat “čist z lahkoto gor potegnu”. Vidka je Raf peljal v Tinjin raz in na Nosoroga, Jao in ta ljubljanski Andrej sta zborbala Domžalsko in Brid za veliki čekić. Blaž in Čaro sta pa morala po napornem četrtkovem večeru na Juho.

Zvečer se nas je nekaj odpravilo v Degenijo na pico in na Tomislava, kjer so nam degensko 2x zaračunali kečap, zato smo ga pobasali “Sej smo ga kupil”. Blaž pa je namesto kakšne punce v apartma od Dinka pripeljal kuža, baje je bil Jakub in je šel kar za njimi. Pridružila sta se nama tudi Andraž in Magda s svojimi podmladkom.

V soboto smo spet jurišali v kanjon: Mufti je Mirka omamljal na Severnem grebenu in Beli rampi, ko je na vsakem štantu sezuval svoje dišeče plezalke, Aleksandra pa Cudra na Debeljaku in Tini. Ruki Andraž je pozabil, da je tečajnik, pa sta šla z Metodom kar Akademsko in Centralne kamine (je moral izkoristit, ker je bil v nedeljo potem on varuška), Katarina je pa na bikolorko tokrat privezala Vidka in Taučija in so šli lovit mavrico potem pa po trdi akademski do vrha. “Lublančana” sta se tudi šla akademike in spoznala Barbo Antin, Blaža in Čarota sva pa z Maretom z zgornjega dela Kanjonske videla na vrhu Celjskega stupa. Sem pa videla tudi, da ni dobro preveč iz linije štrika zavit, ker se lahko zgodi, da ne moreš kompleta izpet. “Mare help!” Maja in Raf sta si vzela dan zase v Centralnih kaminih, Dareta in Zdenko je pa Mufti najprej maol na sprehod po kanjonu peljal, ob iskanju vstopa v Severni greben. Majda je pa roko lahko uporabila samo za štopanje do Zadra.

Tudi večerna sobotna scena je bila “po pristni zajebanciji in fajni družbi ena boljših Paklenic”, DJ Blaž se je usmilil tudi starih glasbenih romantikov in rockerjev, jedače in pijače ni manjkalo, smeha pa tudi ne. Ustanovil se je tudi “kripl bataljon”, ampak nismo podlegli. Pišoča “kripla” je tako v nedeljo vseeno zagrizla z Majo in Magdo v Severni greben, Videk je sicer ostal sam s svojim neposlušnim kolenom, 3 gracije so osvojile Anića Kuk (712m nv). Mare in Metod sta se fleksala, Raf in Katarina sta v Šaleški Trik našla, Jao in Andrej sta “pasovca spedenala”, trije mušketirji pa so vzeli Taučija in si privoščili Perota. Pri kosilu se je “kripl bataljon” povečal, ker je Blažu zmanjkalo salame, pa je malo v prst zarezal in ga bo to mogoče malo oviralo pri določenih dejavnostih. Okoli treh sta se oba kombija in družinica odpravili (Dare, Mirko in Cuder so bili takrat že davno na krstu oziroma doma na kavču) in tokrat je tudi Rafov kombi ubral najbližjo pot – razen postanka v piceriji v Pivki.

Domov smo prišli, mislim, da vsi zadovoljni, čeprav eni bolj eni manj “potruskani” in popraskani, vreme nam je dobro služilo, za plavat sicer ni bilo, ampak “šparoga” pa ful, samo časa nobenega, da bi jih nabirali, se je preveč dogajalo. Na analizo k Dinku je bilo pač tudi treba it.

Skupaj smo splezali 22 različnih smeri, najbolj obljudena je bila Majdina (beri: Tinjin raz), kar 12 nas je bilo, pa na Nosoroga nas je 7 splezalo.

In še en citat (sem jih več pričakovala): “To je bil moj najboljši tabor do sedaj, zahvaljujoč družbi, večernemu druženju, vožnja v kombiju z animatorjem Blažem, plezanju s preudarnim Metodom, ogledom Zadra, osvojitvi Anič Kuk v najboljši družbi.”

Na koncu pa si pridržim še pravico, da se v imenu vseh tečajnikov od srca zahvalim vsem, ki ste nas navezali, pa vsem udeležencem za dobro družbo.
En mehiški val za đombe. Še bomo šli.

Vkup sklamfala: Nanika Fajfar