Srednja peč

Prejšnji vikend, natančneje 24. aprila smo šli Katarina, Nik in jaz preveriti nekaj, kar je na eni sliki izgledalo kot strma grapa, na drugi pa kot položen graben in sicer v malo znani gori, ki se imenuje Srednja peč. Domnevanja so se izkazala za pravilna in grapa je bila prav lepa. Dolga okrog 150 m in solidne strmine. Mehak sneg na južnih pobočjih je v senci grape hitro zamenjal suh in sprijet. Grapa nas je pripeljala v škrbino približno 50 m od vrha. Do tja smo potegnili še dva kratka raztežaja saj je bil teren silno krušljiv v vmesnem sidrišču pa smo za spomin pustili klin.

Grapa se nahaja v severovzhodni steni Srednje peči in je z Vrtače vidna kot najbolj izrazit graben.

Sestop je bil po smeri običajnega pristopa, v znamenju kotaljenja snega, kepanja in izdelave toboganov.

Tamar – Centralni slap

V torek sva si s Francijem vzela prosto in šla preveriti koliko ljudi bo v Tamarju. Odgovor bi bil lahko: do dveh popoldne manj kot deset, vendar to ni bistveno. Pravzaprav tudi nisva šla štet ljudi in ne preverjati lednoplezalnih razmer. Šla sva plezat Centralnega. Ta je solidno narejen in tudi že primerno predelan za zatikanje, da človek ne poreabi preveč energije.

Ostalim slapovom gre precej različno. Plezljiva sta Slap nad votlino in Desni čeprav je slednji nekoliko bolj shiran, kot bi večina želela, pri obeh pa sta zgornja dela ometana s snegom. Za Svečo nisem prepričan, če se zgornji del sploh dotika skale, Rastlinica in Rariteta pa sta še imaginarna. Seveda opisano velja za torek do okrog ene popoldne, kasnejše dogajanje pa mi je neznano.

Šplevta in Bivak II

Danes zjutraj, ob ne prav zgodnji uri smo se odpravili do Bivaka II. Turo smo popestrili z dostopom na Šplevto čez Brinje. Snega do gozdne meje ni bilo veliko, višje pa je bilo zaznati občasna udiranja do sredine stegen in smešne manevre ki so temu sledili. Na vrhu je bilo snega približno 50 cm vendar je potrebno poudariti, da je to izključno vizualna ocena pisca in zategadelj ni pretirano zanesljiva. Vreme je lepo sodelovalo in tako smo imeli čast izkusiti spomladanski pristop na vrh v snežni plohi in megleno iskanje poti za jesenski sestop, ki pa mokremu snegu navkljub ni bil pretirano nadležen.

Izredno lepi turi je seveda sledila podrobna proučitev današnjega in preteklih dni v dobro znanem dovškem hramu. Na današnji ekskurziji nas je uživalo dvanajst. Vsa imena, ki si jih dotične osebe lastijo pa avtorju žal niso znana zato naj več o prisotnosti povedo fotografije.

Naša hiška še stoji – drugič

Čeprav se vremenski vzorec zadnjih štirinajst dni vztrajno ponavlja in smo se že skoraj navadili, da se aprilsko vreme premika proti koncu maja, se tudi ob takih dneh da v hribe. Tako smo bili v Mojstrani ob peti uri zjutraj Katarina, Majda, Gregor, Andraž in jaz. Odpravili smo se čez Brinje proti Dovškemu Križu. Ker je dan pred tem Sebastjan napovedal osvajanje s severne strani po Jugovi grapi smo se seveda na izstopu le te ustavili ter ga počakali.

Skupaj smo nadaljevali do vrha Križa in nato sestopili do Bivaka 2. Po manjši delovni akciji, ki je vsebovala pahanje rjuh, pometanje, nekaj pospravljanja ter par poučnih besed naključnim mimoidočim smo ugotovili, da je bivak v odličnem stanju in popolnoma pripravljen na novo sezono.

Sestop je bil šodrsko/meliščno hiter v nasprotju s čakanjem na zasluženo pico.

Imeli smo se lepo, kdor pa ne verjame naj si pa ogleda slike.

Slap ki to ni (Drugi slap v Prednji glavi)

V nedeljo, še preden so se po cestah proti Kranjski Gori začele valiti tone pločevine sva s Katarino že stopala od drugega vršiškega ovinka proti Krnici. Najin cilj je bil Drugi slap v Prednji glavi s katerim sva začela tudi lansko lednoplezalsko sezono.

Ob vznožju slapu se zaradi megle višje od prvega skoka ni videlo je bil pa vsaj ta v ledu. Za razliko od treh kaskad lanskega leta sva bila zavoljo velike količine snega tokrat na poti do prvega sidrišča primorana plezati le eno. Tudi nadaljevanje se je izkazalo za precej sneženo saj je »grapa« dovolj položna da se ne obleti do ledu.

Sneg je bil različen. Od mehkega na vrhu do mehkega v globini, vendar so nama vsaj občasne, nekaj dni stare stopinje ponekod olajšale napredovanje. Večino bolj strmih skokov sva uživala v ledu ostalo pa v snegu in tako potegnila šest raztežajev od katerih je vsak vseboval vsaj nekaj ledu. Za popestritev na spustu pa je poskrbela zataknjena vrv.

Ko bi le bile ledne sezone daljše…