70 letnica

Po 70 letnici AO Jesenice, ki smo jo praznovali pred časom, smo v nedeljo praznovali še eno 70 letnico. Septembra 1948 so se člani AO Jesenice odločili, da po bivakih I, II in III zgradijo še bivak IV. Udeleženci/ke akcije smo se tega spomnili bolj kot ne slučajno. Zato je bilo kar prav, da smo ga malček olepšali. Notranjost in okolica sta bili presenetljivo snažni, pločevina bivaka pa je kar klicala po sveži barvi. Streho, J in V stran smo zdrgnili in na novo prebarvali. S in Z stran pa sta bili deležni samo malo popravkov; saj ne, da se nam ne bi ljubilo, a barve je zmanjkalo prej, kot je bilo predvideno. Imamo pa razlog, da bomo čim prej spet prišli. Treba bo nadomestiti tudi izgubljene matice zapiral polken, pa še kakšna malenkost se bo našla.

Hvala vsem sodelujočim.

VSAT – Ledine

Tabora smo se udeležile 3 naveze. Katarina, Majda in Ajda, pa Čaro in Tina, ter midva z Metodom. V Kranjsko kočo na Ledinah smo prikapljali v petek proti večeru. Po večerji in dobrodošlici je sledilo predavanje Tjaše Jelovčan in Janeza Svoljška (zanimivo), kratko druženje udeležencev/k in počitek.

V soboto zjutraj je Katarina peljala Majdo in Ajdo v Igličevo smer v Mali Rinki, ostali smo napadli Novo centralno v Veliki Babi. Z Metodom sva že prejšnji dan ob lovski poti na Ledine pustila večino plezalne opreme. Pa sva imela dostop (sestop) s praznima nahrbtnikoma, opremo sva nosila samo po grapi do prvega stojišča. No, Čaro in Tina sta imela kondicijske priprave, pa sta vse nosila gor in dol. Pred prvim varovališčem sva prehitela 2. hrvaški navezi, ki sta se varovali že pod luknjo. Super odločitev glede na njihovo hitrost (Tina in Čaro sta na polovici obupala in jih prehitela). Plezanje po platkah po pričakovanjih, gneča v smeri tudi. Pred sabo sva imela eno navezo, ki sva ji sledila še rastežaj, ki pripelje do vpisne knjige (jaz je prvič nisem našel, ker sem šel naravnost po polici). Sestopila sva po ferati in se pred četrto že razvajala na terasi pred kočo. Čaro in Tina sta zaradi zastojev prišla kako uro kasneje.

Ženska naveza je z Igličevo imela več opravka, saj je dostopa in sestopa dobri 2. uri. Plezanje pa je tudi šlo počasneje, saj so zaradi kanonade naveze nad njimi počakale, da se le ta premakne stran od njihove vpadnice. Ob povratku so bile malček bolj izmučene kot mi, zato so vse napovedale nedeljski odhod domov.

Zvečer je sledilo še predavanje Toneta Perčiča, ki je bil soplezalec Nejca Zaplotnika, druženje, ki je bilo krajše kot sobotno in počitek.

V nedeljo sta se ženski navezi pri odhodu domov pridružila še Tina in Čaro, z Metodom pa sva krenila proti Češki koči in v Grintovčev steber nad njo. Pred nama je bila ena naveza, ki sva jo rade volje pustila malo bolj naprej, saj je smer na nekaterih mestih naložena in vrvi stalno prožijo kamenje. Splezala sva samo smer brez nadaljevanja in sestopila po gredini na označeno pot iz Mlinarskega sedla. Pri Češki koči kratka hidracija, na poti do avta pa sta naju spremljala tako dež (dobrodošel), kot sonce.

Moj zaključek je, da je tabor uspel – pohvala organizatorjem – v okolici pa je nekaj smeri zaradi katerih bom še prišel. Ostali bodo že povedali svoje vtise.

Dolgi hrbet, Jubilejna

Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.

Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.

Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.

Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.

Velika Mojstrovka, Smer Debelakove

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Šentanska

Sobotno dopoldne je lepše preživeti v hribih, kot v šopingu z boljšo polovico, mar ne?Del posadke, ki je bila namenjena na Ljubelj, se je odločil, da je po nočnem deževju zagotovo vse mokro, zato so odpovedali izlet. Z Metodom pa sva rekla, da greva pogledat. Najprej v Lom, kjer sva prevzela opremo za plezališče, nato pa na Ljubelj. Ob pol devetih sva bila pod steno, ki je bila suha kot poper, vreme lepo a ne prevroče; skratka idealno. Šentanska je za navezo, ki šteje 100+ ravno pravšnja, da se telo preveč ne pretegne. Še dobro, da sva že prišla na vrh, ko se je oglasila himna (v dolini je bila proslava ob ostankih bivšega taborišča). Sredi rastežaja bi namreč težko stal mirno brez čelade.

Da ne bi bila doma prezgodaj, sva zavila še na obvezno hidracijo (šolsko uro zakaj se po plezanju pije pivo in ne radenska), potem pa domov kosit travo. Fajn je bilo.