Arco 2019

Na občnem zboru smo se dogovorili, da bo spomladanski ferajnovski tabor v Arcu. Glede na to, da je bil to prevladujoči predlog izmed vseh, se nas je tam zbralo začuda malo. Posadka v sestavi Tina, Čaro, Jao in Dani so prispeli že v petek, Matic in Neli z otroci, ter midva z Moniko pa v soboto za praznik. Midva sva si vožnjo do tja popestrila (dobrih 30km bližje, a uro dlje) z vožnjo čez Passo Sommo 1341m. Cesta je raj za motoriste in razglede.

Vreme prvi dan ni ravno najbolj služilo plezalskim zahtevam, a je bilo iz dneva v dan bolje, topleje. Različne plezarije v bližnji in malo manj bližnji okolici je toliko, da se vedno najde skala vremenu primerna. Zato smo prvi dan šli frikat, da se prstki malo skale navadijo. Vsak v svoje plezališče se ve, da ne bomo delali gužve drug drugemu.

Ko so z neba izginili oblaki in kaplje, smo se podali tudi v malo daljše smeri. Pretiravali po mojem mnenju nismo, je bil poudarek na večernih analizah v kampu. Poleg frikarije smo uspeli splezat:

Tina in Čaro : Porci com le ali 6b, 180m, Penelope 6b+, 190m Tina in Jao: Claudia 5c, 400m, Čaro in Daniel: Nikotina 6c+, 200m, Daniel in Jao : Spiderman 6c, 210m, Matic in Mare: Primi sogni 6a 180m, Neli in Mare: Orizzonti Dolomitici 5b, 270m, Aspettando Martino 5c, 135m, Jao in Matic: Katia Monte VII/VI, 400m.

Domov smo šli vsak po svoje, eni na šiht, drugi še v Zillertal, a imeli smo se fajn. Da bomo še šli verjetno ni treba posebej poudarjat, saj kdor ne gre, nima zgodbe.

 

Lavinski tečaj

Tečaj se je izvedel že pred dobrim tednom, a ni bilo časa in volje, da bi napisal o tem kaj več takrat. Prejšnjo nedeljo se nas navkljub dežju zbralo za mostom čez Pišnico 13 članov/ic, ki smo imeli voljo in željo še v praksi preizkusiti to, kar nam je Klemen odpredaval na ferajnu.

Najprej smo ponovili malo teorije o varnem gibanju v gorah v zimskih razmerah. Pogovorili smo se o primernosti opreme (sond in predvsem lopat), omenili Oceno nevarnosti 3×3 in Redukcijsko metodo, nato pa naredili prerez snežne odeje, narisali snežni profil in preizkusili njeno stabilnost. Povedali smo vse o različnih metodah preizkusov, izvedli pa Norveškega, CT in ECT . Pokazali smo tudi kako se pravilno lotimo odkopavanja zasutih.

Sledilo je iskanje žoln (oz. zasutih v plazu). Klemen nam je določal različne kombinacije zasutih; več njih, 2 blizu skupaj, ipd. Kdor je želel se je preizkusil v iskanju z analogno žolno in različnimi modeli digitalnih. Naredili smo tudi test občutka, ko s sondo zabodeš različne materiale.

Tečaj je bil zanimiv in poučen. Upam, da si je vsak udeleženec/ka zapomnil vsaj osnovne stvari, da bo postopke čim večkrat ponovil, a da jih ne bi nikoli zares potreboval.

Hvala Klemenu za kakovostno izveden tečaj in vsem ostalim za udeležbo.

 

Desni slap pod Prisankom

Nizke temperature v zadnjih 2 tednih so poskrbele, da se je naredilo nekaj ledu. Zato sva v soboto z Mihom šla gledat kaj se da splezat. Odločila sva se za Desni slap. V njem sicer manjka sveča v tretjem raztežaju, zato sva naredila obvoz po levi. Obvoz je po tankem ledu, ki se ga jaz ne bi lotil, saj zame predlogo ne omogoča varovanja, a Mihova psiha naju je pripeljala do vrha. Ob vrvi sva se spustila nazaj še pravi čas, saj se je spodaj nabralo kar nekaj navez.

Ni kaj, prijetna telovadba pred kosilom. Upam samo, da južni veter ne bo odplaknil narejenega ledu.

Courmayeur

V petek 12.10. smo se v zgodnjih jutranjih urah zbrali združena ekipa DGRS Jesenice, AO Jesenice in AO Radovljica (Matevž, Jao, Žiga, Miha, Matija, Matic, Urban, Mare) in krenili proti Courmayerju. Vožnja do tam kot vsaka vožnja – vleče se, pa vedno mora nekdo na stranišče.

Prispeli smo pred poldnevom, na parkirišču še pregledali in posortirali opremo, si sposodili kar smo pozabili in se z gondolo skyway pripeljali 2100vm višje. Vožnja je s presedanjem vred precej hitra, pa nas je nekaj imelo malček težav z višino, a so do naslednjega dne vse minile.

Polovica se nas je nastanila v koči Torino, zato smo tam pustili del opreme. Z lažjimi nahrbtniki smo šli na ledenik na vajo, ostali pa s težkimi nahrbtniki z vso opremo za bivanje na ledeniku vred. Do prve primerne ledeniške razpoke smo prišli v pol ure. Tam je Matic pokazal vse postopke za reševanje padlega v razpoko, nato pa smo eni viseli v razpoki, drugi pa vlekli ven. Seveda smo vsi vse takoj razumeli in pravilno naredili vse postopke. Po končani vaji se nas je polovica vrnila v kočo Torino, ostali pa postavljat šotore na primerno mesto za dostop do smeri naslednji dan.

Matic in Matevž sta si namenila dati opravka v Hudičevem grebenu Mont Blanc du Tacula, Matija in Jao ter Miha in Žiga v Kuffnerjevem grebenu Col Maudita, midva z Urbanom pa prečenje Aiguilles Marbrees.

Matija in Jao sta imela težave na začetku. Izbrala sta namreč drug vstop v smer oz. na greben kot Miha in Žiga, prišla na neprehoden teren in zaradi slabih razmer obrnila po devetih rastežajih, ko sta še lahko. Baje je greben v dobrih snežnih razmerah poezija; no, tokrat ni bilo tako. Miha in Žiga sta smer spedenala in na sestopu srečala Matica in Matevža, ki sta sestopala z Mt. Blanc du Tacula. Skupno so potem iskali prehode čez ledenik, plezali po viseči lestvi (klikni na 20181013_175504 ) in v temi iskali obvoze okrog razpok. Mihu in Žigi je vse skupaj vzelo 17 ur, Maticu in Matevžu pa do šotora kako uro manj. Z Urbanom sva bila zjutraj na vstopu prva in “sportski lagano” prišla na vrh, ter potem do škrbine za spust nazaj na ledenik. Časa sva imela dovolj, vodniki so s klienti bili za nama, zato se nisva spustila, ampak sva prečila še južni vrh in popoldan že uživala na sončku pred kočo ter delala plane za naslednji dan.

Ta naslednji dan pa se je začel z gosto meglo in oblačnostjo, vetrom in mrazom. Očitno smo v petek in soboto izkoristili ves bonus lepega vremena. Nobenemu ni bilo potrebno dvakrat reči, da gremo v dolino, tudi iz sobe so nas začeli ven metati. Na srednji postaji smo šli v botanični vrt (oktober na 2100m ni ravno pravi čas za ogled rožic), nato pa pri kombiju počakali še na sotrpine, ki so morali priti z ledenika.

Matevž je bil ponovno nepravično izžreban za voznika domov (ker se je že tja gredoč izkazal), vožnja pa: kot v prvem odstavku.

Za nekatere je bilo to prvo srečanje s plezanjem na taki višini v mešanem terenu, nekateri to obvladajo u nulo, vsem pa je bilo skupno: uživali smo in vse muke so pozabljene. Še pridemo. Hvala ekipi za udeležbo, GRZS-ju za kombi in Matevžu za neizmerno voljo do vožnje.

ps/ Če sem kaj narobe napisal, pa bodo akterji že povedali kako in kaj. Pa še kot zanimivost kako zgleda Plaz iz Mt. Blanca

 

70 letnica

Po 70 letnici AO Jesenice, ki smo jo praznovali pred časom, smo v nedeljo praznovali še eno 70 letnico. Septembra 1948 so se člani AO Jesenice odločili, da po bivakih I, II in III zgradijo še bivak IV. Udeleženci/ke akcije smo se tega spomnili bolj kot ne slučajno. Zato je bilo kar prav, da smo ga malček olepšali. Notranjost in okolica sta bili presenetljivo snažni, pločevina bivaka pa je kar klicala po sveži barvi. Streho, J in V stran smo zdrgnili in na novo prebarvali. S in Z stran pa sta bili deležni samo malo popravkov; saj ne, da se nam ne bi ljubilo, a barve je zmanjkalo prej, kot je bilo predvideno. Imamo pa razlog, da bomo čim prej spet prišli. Treba bo nadomestiti tudi izgubljene matice zapiral polken, pa še kakšna malenkost se bo našla.

Hvala vsem sodelujočim.