Nedeljski Peitlernock

Maja, Sandra, Raf, Ata in jaz smo v nedeljo iskali hrib na katerem ne bo gužve in ga našli. Jutranji pogled na termometer sicer ni bil najbolj vzpodbuden, a ko smo prišli do sonca, nam ni bilo žal, da smo vztrajali. S prepišnega vrha kjer je veter tudi sneg odnesel, smo 100m nižje našli pršič, ki nas je razvajal vse do poteptane ceste, po njej pa do avtomobila. Fajn je bilo smo ugotavljali na obveznem postanku pri Danici.

Obljuba dela dolg

Ker naju je v nedeljo z Metodom vročina pregnala v Erjavčevo, sva si rekla, da bova Zajedo s platami, ki je bila v planu, splezala en dan po šihtu. No, ta dan je bil včeraj, ko sva se ob pol šestih pripravila za vstop. Plezarija super, najbolj naporna prva dva rastežaja, potem pa kar gre, ko se kosti ogrejejo. V dveh spustih sva bila nazaj pri bunkerju ravno, ko je luna posijala.

Takale popoldanska na Vršiču je prav super, ker vročina popusti (čeprav je švic ravno tako pritekel izpod čelade), pa na semaforju ni nobene gneče. Tudi pri Danici nazaj gredoč je ni bilo.

Viteška s Hudo mravljico – 6a

Z Metodom sva se danes postavila v kolono pred semaforjem na Vršiču. Imela sva namen splezat kombinacijo Viteške s Hudo mravljico in jo povezati z Zajedo s platami. A sva na semaforju čakala dolgo in prišla pod steno prepozno, pa sva Zajedo pustila za kdaj drugič.

Splezala sva 2 rastežaja Viteške in potem prečila desno v Hudo mravljico. Sva se ognila težavnosti 6c in izbrala EMŠOtu primernejšo plezarijo. Kombinacija mi je kar všeč, saj je razen izhoda v rušje težavnost konstantna. Vročina na vrhu je bila že huda in sva med Zajedo in ohlajenim hmeljem izbrala slednjega.

Cestarjem, ki upravljajo s semaforjem na zapori pa v razmislek, da naj interval spreminjajo skladno s prometom. Domov gredoč, je kolona za v dolino bila dolga več kot kilometer, navzgor pa so čakali trije motoristi in en avto. Zjutraj situacija podobna.

NŠG – Košir – Brelih

Ker je v petek popoldan oz. soboto odpadla plezarija v Srebrnjaku (zakaj že?), sva z Daretom šla v NŠG splezat Košir – Brelihovo. Za spremembo sva bila zjutraj prva v smeri (no, ne čisto, saj sta smer ogledovali dve Zagrebčanki, a sta bili neodločni pri vstopu in sva ju prehitela), čeprav ura ni bila najbolj zgodnja.

Plezarijo sva si popestrila v drugem rastežaju, ko sem se jaz najprej zagnal prehitro desno v plato, ki se je končala z naloženim previsom, Dare pa je potem skušal zajeb rešiti s prečenjem čez plate do stolpa kjer je varovališče. Na koncu sva se spustila navzdol v pravo smer in prišla za stolp tako, kot se zagre. Kamin v naslednjem rastežaju po prečki ni bil najbolj estetsko splezan, ker je v njem zagozdenih kar nekaj skal, ki ne vlivajo zaupanja, pa je zato šlo malo bolj po kmečko. Do vrha potem brez težav, pričakal pa naju je sonček in veter.

Zaključek sva opravila na Erjavčevi, slik pa ni, ker sva imela telefone na varnem v nahrbtniku.

Tamar, Logarska dolina, Soteska

Ta teden sem si privoščil malo dopusta in izkoristil dobre ledne razmere. Z Božom sva bila v četrtek v Tamarju. V Centralnem sva po prvem raztežaju obrnila, ker je sveča donela votlo in je bila počena po celi širini. Bi se dalo po levi strani, a to ni to. In sva šla v Svečo, jo splezala do vrha in se spustila en rastežaj po Slapu nad votlino. Pa vrv nikakor ni hotela sodelovati in priti za nama in sem se javil, da jo grem ponovno prepričat. Pridem na vrh, vidim, da je rušje ni spustilo naprej, vrv sprostim, ponovno premečem in se spustim nazaj na varovališče k Božu. Ni nama več šlo na smeh, ko se je po nekaj metrih vrv spet zataknila. Tokrat je bil na vrsti Božo, ki je šel nazaj prepričevat vrv, da jo še potrebujeva. Ni bilo treba čisto do vrha, vrv je sprostil, nato pa je šlo do dna brez težav. Poleg naju je bila v Tamarju samo še ena naveza. Še postanek v Tamarju in pri Danici, pa domov sušit opremo za petek.

V petek smo Lidija, Božo, Marko, Rajc in jaz krenili v Logarsko. Najprej smo šli v Slap pod Sušico. Je narejen odlično do vrha, skoraj povsod zadosti širok, da si je vsaka naveza lahko izbrala svojo linijo. Udoben je tudi sestop, saj je konec slapu v bližini poti iz Klemenče jame. Ker se tako daleč ne pelje samo za en slap, smo se premaknili pod Palenk in splezali še tega. Je tudi super narejen, pa si lahko plezanje precej olajšaš z lažjo linijo, ali pa otežiš čez kakšno svečo. V Lučah smo poskrbeli za želodčke, nato pa domov sušit opremo.

Sobota je bila namenjena počitku, zato smo danes komaj čakali, da spet malo popikamo v Soteski. Dare, Metod, Rajc in jaz smo se zjutraj pripeljali v Sotesko, kjer ni bilo nobenega avtomobila na parkirišču. Vedeli smo, da je Slap v Soteski tudi lepo narejen, da bomo ob 11h že pri avtu, pa si nismo mislili. Ker se doma ne smejo navaditi, da se s plezarije pride tako hitro domov, smo zavili še v Završnico z namenom, da si gremo ogledat še hudiča, ki babo pere. A vožnja do tja nas je očitno polenila, pa smo končali v Zavrhu na analizi.

Upajmo, da bodo take razmere še nekaj časa vztrajale, da si napolnimo ledne akumulatorje. Srečno.