Dolgi hrbet, Jubilejna

Na zadnji julijski dan sva z Božom izkoristila prost dan za omenjeno smer. Kot prava penziča sva šla prespat v Kranjsko kočo na Ledinah, saj celotna tura v enem dnevu ne bi bila ravno prijazna do najinih kolen. Jaz sem imel namen smer splezat že lani, ko je praznovala petdeseto obletnico prvega vzpona (tako kot jaz), pa se je vedno našel nek izgovor, da tega nisem storil.

Na dostopu je treba prečiti malo snežišča. Tudi višje je ponekod še sneg, ki je poskrbel, da so kamini v večini mokri in sluzasti. Verjetno bodo bolj prijazni čez kakšen mesec. Sama smer je sicer lepa do izstopa (izbrala sva levo varianto), popolnoma odveč nama je bilo pa poplezavanje v razbiti skali do vrha. Prečka je nabita tako na gosto, da ni pametno vsega vpenjat, nižje pa kakšen frend in jebica tudi prav prideta.

Na vrhu sva se izdatno okrepčala, za sestop pa sva izbrala možnost abzajlov, ki je objavljena na internetu. Ne vem ali sva bolj nerodna in sva v drugem spustu kaj zgrešila, ampak vmes sva dodatno uredila en spust na kamnitem mostu+1k in še enega na gurtno skozi luknjo v skali (svaka čast Božu, ki je luknjo zaslutil in očistil). Zadnja dva pa sta dejansko na dva svedrovca z verigo in rinko v monolitni skali kamor ni kaj za zabit. Spodaj je špaltna v katero ni pametno zakretit, a se da malo nižje prestopit na sneg in se spustiti preko njega. Potem se je treba malček dvignit in prečit še eno snežišče (pomoč kladiva), nato pa po melišču in platah nazaj na izhodišče.

Na Ledinah sta naju oskrbnika razveselila s štrudljem (pohvale kuharici), nato sva se podvizala v dolino, ker naju je že noč lovila. Celotna tura je kar dolga, se je poznalo na utrujenosti. Še dobro, da sva prejšnji dan poskrbela za hidracijo in skrila dve piksni pri avtu. Sta bili ravno prav ohlajeni in sta padli na plodna tla.

Velika Mojstrovka, Smer Debelakove

Sobotna napoved je obetala lepo vreme večino dneva, zato sva se z Daretom odločila za eno malček daljšo smer. Dve uri dostopa ni ravno po meri nas lenuhov, a kaj se more. Na severni strani vsaj žgalo ni. Temperatura je bila ravno na meji za vetrovko, skratka idealno.

Pred nama sta bili še dve navezi, ki sta občasno sprožili kanonado, predvsem v spodnjem delu. V zgornjem delu, po prečenju v levo, je plezanje končno postalo mirnejše, nič več ni ropotalo.

Smer je kar dobro opremljena, a če vlečeš predolge rastežaje, je treba kako stojišče urediti na novo. Ponuja vse vrste plezanja, zato mi je resnično všeč.

Na vrhu sonce in brezveterje, zato naju je vročina pregnala v senco pred Erjavčevo kočo na hidracijo. Ko bom pozabil kako se vleče dostop, jo bom zagotovo še šel plezat. Fajn sva se imela.

Šentanska

Sobotno dopoldne je lepše preživeti v hribih, kot v šopingu z boljšo polovico, mar ne?Del posadke, ki je bila namenjena na Ljubelj, se je odločil, da je po nočnem deževju zagotovo vse mokro, zato so odpovedali izlet. Z Metodom pa sva rekla, da greva pogledat. Najprej v Lom, kjer sva prevzela opremo za plezališče, nato pa na Ljubelj. Ob pol devetih sva bila pod steno, ki je bila suha kot poper, vreme lepo a ne prevroče; skratka idealno. Šentanska je za navezo, ki šteje 100+ ravno pravšnja, da se telo preveč ne pretegne. Še dobro, da sva že prišla na vrh, ko se je oglasila himna (v dolini je bila proslava ob ostankih bivšega taborišča). Sredi rastežaja bi namreč težko stal mirno brez čelade.

Da ne bi bila doma prezgodaj, sva zavila še na obvezno hidracijo (šolsko uro zakaj se po plezanju pije pivo in ne radenska), potem pa domov kosit travo. Fajn je bilo.

 

Za Akom

V soboto proti večeru se nas je pred Bivakom III zbralo 7 AOjevcev, ki nismo čisto verjeli vremenski napovedi. Namen smo imeli pogledati v kakšnem stanju je bivak in v nedeljo zarana kreniti v Jugovo.

Z bivakom je v grobem vse OK. V notranjosti bo potrebno pritrditi stranico zgornjega pograda in malček počistiti. Okolico pa bo potrebno temeljiteje urediti. Ograja je po večini polomljena, klopi so v slabem stanju ali pa so razpadle. Zato se je Andraž, ki je spreten z orodji za obdelovanje lesa javil, da bo izdelal “vrtno garnituro” kot se šika. Med peko klobas smo imeli še kup idej, a ker je zapisnikar zatajil, se vseh ne spomnim.

Jutranji pogled na Široko peč ni bil vzpodbuden, vrhovi so bili oviti v nizke oblake iz katerih je občasno kapljalo. Pa smo se zmenili, da gremo vsaj do treh macesnov. Prodišče je spodaj v položnem delu kopno, precej nizko se je priplazil tudi sneg, ki pa ni smučljiv, saj je ves razbit in posut s kamenjem. Pod macesni je strmejši del, ki ga bodo morebitni smučarji veseli še zasnežen (dol gledano prečka v desno, nato nazaj v levo). Po malici pri macesnih so nam kaplje in oblaki pomagali pri odločitvi kam naprej. Eni bi še šli navkreber, zmagal pa je predlog, da gremo k Lipovčevi speči klobase, ki so nam ostale sinoči. Jugova bo počakala, imamo pa razlog zakaj se vrniti čim preje. Upam, da nas bo takrat več.

Ob tabornem ognju uživali Raf, Metod, Marko, Andraž, Seba, Mitja, Mare.

Silvo Karo – Alpinist

V četrtek zvečer nam je legenda slovenskega alpinizma Silvo Karo predstavil svojo avtobiografsko knjigo Alpinist in del njegove bogate 40 letne kariere alpinista, ki jo v knjigi opisuje. Težko je tako dolgo obdobje strniti v eno uro, ki nam je vsem kar prehitro minila.

Slišali smo veliko o njegovih večinoma prvenstvenih vzponih v Patagoniji, Julijskih Alpah, Paklenici, Yellowstonu, Himalaji,… s soplezalcema Johanom in Frančkom, pa tudi ostalimi. Kakšna beseda je padla tudi o ozadjih vzponov, ki jih v knjigi, ki se prebere na mah, ne opisuje. Lepo je povezal prehojeno pot od kmečkih opravil in del na višini v mladosti, do največjih dosežkov v stenah Cerro Torreja, Fitz Roya, Bhagirathija in ostalih gora.

Prisotni smo preživeli čudovit večer. Silvu smo se zahvalili še s Kroniko AO Jesenice in Vodničkom jeseniških prvenstvenih, pa nekaj Jeseničanov mu bo tudi prav prišlo.