O Božidar

bd

Spominska smer Janeza Robiča

Spominska smer  Janeza Robiča, IV+/III-IV, 350 m

V steni Male Mojstrovke se nama je skrivala Spominska smer Janeza Robiča, vse dokler jo Raf ni omenil v svojem zapisu »Kje smo/ nismo bili«. S hvaležnostjo in z Rafovo skico v roki, sva jo v soboto, 22. julija splezala z Lidijo.  Opis v plezalnem vodniku Vršič je več kot dober, se pa da smer splezat v manj raztežajih, kot jih ta navaja.

Prvi je dolg kakšnih 50 m in poteka po polici v levo mimo izrazite votline. Premore dva stara klina. Poleg slabega, je sedaj še en odličen jeseničan. Varovališče urediš na dva stara klina na kocu police. Tu se smer obrne navzgor in te po solidni skali, za nosom v petih raztežajih pripelje v bližino črnega kota, ki izgleda kot ogromna votlina. Prav gotovo je tu dobro zavetje v primeru nevihte. Tudi tukaj je urejeno varovališče na dva stara klina. Od tu rahlo levo proti votlini in nato desno v plato do prvega klina. Nadaljuješ navzgor po polički, kjer je star dober klin in  pod previsi do raza. Tu sva pustila še drugega dobro  zabitega jeseničana.

Čaka te še slabih 20 m okoli stebra, kjer se priključiš smeri Zahodni raz. Midva sva se priključila navezi, ob kateri nikakor nisi mogel ostati ravnodušen, saj nas je predvsem Marko iz AO Rašica nasmejal s svojimi izjavami, Lidijo pa čisto »stopil« z načinom govorjenja in frekvenco glasu. Baje ima ta glas tudi posebno moč. Na vrhu smo rekli še marsikatero pametno skladno s povprečjem pridelanih svečk na torti.

 Smer je redko plezana in temu primerno malo spucana. Zasluži si veliko več obiska.  Skoraj zagotovo sva bila letos prva, s priporočilom,  zagotovo ne zadnja.  Vseh 10 klinov v smeri ni popolnoma zanesljivih. Tudi nove je včasih težko zabit, saj je dosti slepih pok.

Zajeda Ekar-Jamnik VI-A0/V+, 500m

 

Po krajšem sušnem, poizpitnem obdobju so se na naši spletni strani začele vrstiti objave lepih vzponov. Bravo mladinci AO-ja. Tudi mi malo starejši blizu 5desetim še migamo, stisnemo zobe, tiho ignoriramo napotke medicincev in se odpravimo v malo višje gore. Med branjem reportaž iz preplezanih smeri sem večkrat prebral, da so plezalci že dlje časa želeli preplezati določene smeri, pa se jim nikakor ni izšlo. Tako je tudi mene zajeda Ekar – Jamnik čakala skoraj 10 let. Pa sva v ponedeljek 10. 7. 2017, z Lidijo odmislila vse ovire in se odpravila pod greben Dolške Škrbine. O sami smeri ne bom veliko pisal, saj se vsakodnevno vrstijo zapisi o njej. Po preplezanih vstopnih kaminih na vstopu v veliko zajedo se nisva šla ravbarja in žandarja, ampak sva pridno izkoristila že pred nama postavljenega možiclja in z njega vpela ključni klin. To mesto mi je bilo najtežje v smeri. Ključni previs pod varovališčem v lopi je odlično opremljen, vendar bi opozoril, da so vsi klini zelo stari, eni zabiti v dokaj sumljive razpoke. Mesta za prijatelje in jebice nisem našel. Sama prečnica v desno si po moje ne zasluži tako visoke ocene, saj so od varovališča do njenega konca zabiti 4  solidni klini. Vseskozi so grifi in stopi, le poiskati jih moraš. Izstopila sva po desni varianti, kjer sva našla že drugo leseno kajlo v smeri, prva je v ključnem previsu. Ob tem zapisu se mi poraja vprašanje, kakšna usoda je doletela leseno kajlo iz Trmastih kaminov, saj je bila še lani v odlični kondiciji?

 

 

 

Za dva groša fantazije

V soboto sva z Lidijo prehitela plohe in Ponije na Vršiču ter v NŠG splezala novejšo smer »Za dva groša fantazije« . Kot Matic pove,  prvih 10 metrov smeri je bolj krušljivih in ti fajn  naravna psiho za plezanje v NŠG. In ko že razmišljaš v stilu … »Pa je meni treba tega?«, se začne skala rapidno boljšati. Sledi uživancija do vrha. Smer je veliko bolj opremljena kot sva pričakovala. Od dodatne opreme sva le enkrat uporabila frenda BD1.  Bi se jih pa dalo zelo lepo zatikat. Fotka je od Matica.                          

Modrozeleni Omiš in novo plezališče Vrisje v Gradcu

Tudi mi2 sva prvomajske praznike izkoristila za plezanje na jugu. Potikala sva se  v stenah nad Omišem, kamor se vedno rada vračava  in v novemu plezališču Vrisje v Gradcu. V omiških stenah se je tradicionalno slišala izključno slovenska -beri štajerska govorica, »normalni turisti« so se pridno martinčkali v dolini in uživali v raznoraznih aktivnostih na reki Cetini. V Crveni stini sva splezala dolgo športno smer »Bon Bon«, 6a, 140 m. Postreže z  lepo ploščo in izpostavljeno prečko. V Babjači sva se podala v alpinistično smer »Stup Babjače«, IV+/III, 200m, ki nima nekih izrazitih razčlemb, premore en nekoliko siten detajl s sumljivo kvaliteto skale. Fanta iz AO Kozjak sta nama priporočila nekakšno mešanico med alpinistično in dolgo športno smerjo »Majstorski smjer« V+/IV, 150m. Opremljena je le delno, dobro je imeti prijatelje, mogoče jebice in kakšen klin. Meni je dišala po VI. stopnji. Nameravala sva plezat  še v Vojanu in Imberju, vendar sva sklenila, da se raje ogneva smerem, ki potekajo direktno nad cesto in  stanovanjskimi hišami. Skala pač nikjer ni 100% kompaktna. Zadnje dni sva se raztegovala in napenjala  v novem  plezališču Vrisje, ki se nahaja nad mestecem Gradac v bližini Ploč. Do njega pridemo v 10 minutah, po urejeni markirani stezi za Vrisje.  Premore nekaj lažjih smeri vse do maksimalne težavnosti 6b. Poleg prijazne skale ponuja krasen razgled na morje in ima  dober potencial za nastajanje novih smeri.