O Božidar

bd

Agatha Christie – Uket

Vedno misteriozna Agata Christie ima svoje sledi tudi nad Bohinjskim jezerom, v steni Uket.  Z Lidijo sva jo hotela spoznati tudi v tej nepisani obliki. Pred nočjo čarovnic, je bil idealen dan, da se preizkusiva v Poirotu.

Dostop: Parkiraš lahko v Ukancu pri bohinjski sramoti – propadajočem hotelu Zlatorog. Prečkaš most čez Savo Bohinjko, na prvem križišču zaviješ desno na pešpot ob jezeru. Nekaj časa po njej, dokler na levi ne zagledaš leseni smerokaz plezališče Uket. Po lični stezici, ki se počasi vzpenja,  v pol ure dosežeš vstop v smer. Ves čas te spremljajo rdeče pike in puščice na drevesih.

Sestop: midva sva jo, po preplezani smeri in abzajlih, vžgala po melišču pod steno, naravnost na stezico ob jezeru.

Opis:V smeri ni treba iskati zlikovcev. Ko se vprašaš, kaj sploh iščeš v njej, ugotoviš da si sam sebi največji zlikovec. Kar nekaj! V celotni smeri, ki je po hribovsko opremljena s svedrovci, nimaš nobene možnosti nameščanja premičnih varoval. Plezati moraš za nosom, svedrovce včasih opaziš šele ko te oplazijo po nosu,  saj jih v drobljivi vertikali skrbno zakrivajo trave. Zadnja dva raztežaja sta razred zase in pokvarita že tako slab vtis o smeri. Malo je bilo stopov in grifov, da jih ne bi, zavoljo varnosti, trikrat preveril. Poirotova ugotovitev je, da jo na jedilnik priporoča le ljubiteljem žgancev. Ljubitelji plezanja pa naj si raje izberejo kakšno drugo poslastico. Pa naj še kdo kaj reče čez NŠG. »V Uket plezat moraš iti, da NŠG začneš ceniti«.

Danes, ob dnevu tisočerih prižganih svečk, pa sva privoščila tudi našemu štirinožcu eno krepko turo. Ubrali smo jo v krnico pod Kotli in po lovski poti mimo Strmih polic, do bivaka na Rušju. Klobasa iz nahrbtnika se nam je neizmerno bolj prilegla kot žganci v Agati Cristie. V 4-ki ni bilo posebnosti, razen dnevnega počitkarja, ki nas je verjetno tiho bentil, da smo ga predramili iz gorskega sna.

Sedaj pa je čas, da se počasi pripraviva na mediteranski zrak.

 

 

 

 

Trikotnik: Knin-Drniš-Vrlika

Dolgo načrtovana tura – obisk tega območja nama je uspel letos med 21. In 25. 9. V plezalskem smislu je tam možnosti na pretek, vendar ti kar hitro  zmanjka časa.

V Dinarskem vrhu Ošljak, visokem1706 m se je  v JZ steni plezalo že l. 1936. Danes premore kar nekaj smeri dolžine do 700 metrov.  V bližini je tudi najvišji vrh Dinare, Troglav 1913 m, v katerem se je v SV steni preplezanih več smeri. Tega območja nisva obiskala, zaradi dolgega dostopa in sestopa in relativno visokih temperatur.  Pa tudi Lidijin prstek še ni bil povsem nared.

Nad Drnišem je gora Promina, ki v svojih Crvenih gredah krije kar nekaj potenciala za krajše smeri. Lokalci naj bi tam nekaj že plezali, vendar o tem nimam konkretnih informacij. V kanjonu reke Čikole, (izvira v Čavoglavah), ki se začenja v Drnišu in je globok do 130 m, je v steni Osoje novejše plezališče z veliko smermi. Stena je obrnjena na J-JV in je bolj primerna za manj vroče dni. Nad plezališčem poteka adrenalinska rekreacija Zip Line v dolžini 1400m. Malo nižje po kanjonu sva v steni Orlovače splezala Mašino smer,(Turšič-Mihev) IV, 140m. Pod smer nisva dostopila po rampi levo gor, temveč sva po svoje vstopila direktno iz melišča in se v enem raztežaju IV stopnje priključila originalni smeri.

Iz najinega apartmaja v idilični vasici Siverić se je čez Petrovo polje lepo videl Veliki Kozjak.  Najin cilj je bil je bil njegov najvišji vrh Kijevski Bat 1207 m, oziroma  njegova 150 metrska na vzhod obrnjena stena. Lepo je vidna iz DC Vrlika – Knin. Nameravala sva splezat nekaj prvenstvenega, vendar bližje, ko sva bila steni, bolj pokonci se je postavljala. Prehodila sva celotno vznožje, vendar kakšne prijazne in nama zanimive alpinistične linije nisva našla. Tudi sledi drugih plezalcev ni bilo. Desni del stene je previsen in obilen z luknjami, v katerih gnezdijo ptiči. Mogoče bi lahko v levem delu stene z nekakšnimi kaskadami »posilila« linijo, a sva že bila preutrujena.  Stena je izredno neprijazna do premičnih varoval, mogoče se je bodo nekoč lotili »borerji«, pa tudi to nisem prepričan, saj je v gozdu pod steno urejeno lovišče srn, jelenov in muflonov. Najine želje po prvenstveni smeri so se tako razblinile in sva nekako priznala poraz, če je to sploh poraz? Pod steno sva postavil  nekaj možicljev ter se po  divjem in kosmatem žlebu povzpela na vrh Kijevskega Bata.

Obiskala sva tudi manjše športno plezališče v Vrliki, ki se nahaja za trdnjavo Prozor in premore 15 smeri različnih težavnosti. Mnenja sva,da skala ni najboljša, varujoči je vseskozi v zelo izpostavljenem položaju, pa tudi smeri so »čudne,….. vsaj za naju.

Na kocu najinega bivanja v Siveriću,  naju je tudi dež ravno ob pravem trenutku prisilil k počitku in naju pospremil proti jugu Dalmacije. Tam sva se na najinem »gartenlu« prepričala o letošnjem pridelku oljk in  jih pripravila na novembrsko olibero. En dan sva si še utrgala za smer Rambo, 6a, 230m, v Omiškem Ilincu in jo uživaško splezala.  

 

 

Spominska smer Janeza Robiča

Spominska smer  Janeza Robiča, IV+/III-IV, 350 m

V steni Male Mojstrovke se nama je skrivala Spominska smer Janeza Robiča, vse dokler jo Raf ni omenil v svojem zapisu »Kje smo/ nismo bili«. S hvaležnostjo in z Rafovo skico v roki, sva jo v soboto, 22. julija splezala z Lidijo.  Opis v plezalnem vodniku Vršič je več kot dober, se pa da smer splezat v manj raztežajih, kot jih ta navaja.

Prvi je dolg kakšnih 50 m in poteka po polici v levo mimo izrazite votline. Premore dva stara klina. Poleg slabega, je sedaj še en odličen jeseničan. Varovališče urediš na dva stara klina na kocu police. Tu se smer obrne navzgor in te po solidni skali, za nosom v petih raztežajih pripelje v bližino črnega kota, ki izgleda kot ogromna votlina. Prav gotovo je tu dobro zavetje v primeru nevihte. Tudi tukaj je urejeno varovališče na dva stara klina. Od tu rahlo levo proti votlini in nato desno v plato do prvega klina. Nadaljuješ navzgor po polički, kjer je star dober klin in  pod previsi do raza. Tu sva pustila še drugega dobro  zabitega jeseničana.

Čaka te še slabih 20 m okoli stebra, kjer se priključiš smeri Zahodni raz. Midva sva se priključila navezi, ob kateri nikakor nisi mogel ostati ravnodušen, saj nas je predvsem Marko iz AO Rašica nasmejal s svojimi izjavami, Lidijo pa čisto »stopil« z načinom govorjenja in frekvenco glasu. Baje ima ta glas tudi posebno moč. Na vrhu smo rekli še marsikatero pametno skladno s povprečjem pridelanih svečk na torti.

 Smer je redko plezana in temu primerno malo spucana. Zasluži si veliko več obiska.  Skoraj zagotovo sva bila letos prva, s priporočilom,  zagotovo ne zadnja.  Vseh 10 klinov v smeri ni popolnoma zanesljivih. Tudi nove je včasih težko zabit, saj je dosti slepih pok.

Zajeda Ekar-Jamnik VI-A0/V+, 500m

 

Po krajšem sušnem, poizpitnem obdobju so se na naši spletni strani začele vrstiti objave lepih vzponov. Bravo mladinci AO-ja. Tudi mi malo starejši blizu 5desetim še migamo, stisnemo zobe, tiho ignoriramo napotke medicincev in se odpravimo v malo višje gore. Med branjem reportaž iz preplezanih smeri sem večkrat prebral, da so plezalci že dlje časa želeli preplezati določene smeri, pa se jim nikakor ni izšlo. Tako je tudi mene zajeda Ekar – Jamnik čakala skoraj 10 let. Pa sva v ponedeljek 10. 7. 2017, z Lidijo odmislila vse ovire in se odpravila pod greben Dolške Škrbine. O sami smeri ne bom veliko pisal, saj se vsakodnevno vrstijo zapisi o njej. Po preplezanih vstopnih kaminih na vstopu v veliko zajedo se nisva šla ravbarja in žandarja, ampak sva pridno izkoristila že pred nama postavljenega možiclja in z njega vpela ključni klin. To mesto mi je bilo najtežje v smeri. Ključni previs pod varovališčem v lopi je odlično opremljen, vendar bi opozoril, da so vsi klini zelo stari, eni zabiti v dokaj sumljive razpoke. Mesta za prijatelje in jebice nisem našel. Sama prečnica v desno si po moje ne zasluži tako visoke ocene, saj so od varovališča do njenega konca zabiti 4  solidni klini. Vseskozi so grifi in stopi, le poiskati jih moraš. Izstopila sva po desni varianti, kjer sva našla že drugo leseno kajlo v smeri, prva je v ključnem previsu. Ob tem zapisu se mi poraja vprašanje, kakšna usoda je doletela leseno kajlo iz Trmastih kaminov, saj je bila še lani v odlični kondiciji?

 

 

 

Za dva groša fantazije

V soboto sva z Lidijo prehitela plohe in Ponije na Vršiču ter v NŠG splezala novejšo smer »Za dva groša fantazije« . Kot Matic pove,  prvih 10 metrov smeri je bolj krušljivih in ti fajn  naravna psiho za plezanje v NŠG. In ko že razmišljaš v stilu … »Pa je meni treba tega?«, se začne skala rapidno boljšati. Sledi uživancija do vrha. Smer je veliko bolj opremljena kot sva pričakovala. Od dodatne opreme sva le enkrat uporabila frenda BD1.  Bi se jih pa dalo zelo lepo zatikat. Fotka je od Matica.