O Božidar

bd

Za dva groša fantazije

V soboto sva z Lidijo prehitela plohe in Ponije na Vršiču ter v NŠG splezala novejšo smer »Za dva groša fantazije« . Kot Matic pove,  prvih 10 metrov smeri je bolj krušljivih in ti fajn  naravna psiho za plezanje v NŠG. In ko že razmišljaš v stilu … »Pa je meni treba tega?«, se začne skala rapidno boljšati. Sledi uživancija do vrha. Smer je veliko bolj opremljena kot sva pričakovala. Od dodatne opreme sva le enkrat uporabila frenda BD1.  Bi se jih pa dalo zelo lepo zatikat. Fotka je od Matica.                          

Modrozeleni Omiš in novo plezališče Vrisje v Gradcu

Tudi mi2 sva prvomajske praznike izkoristila za plezanje na jugu. Potikala sva se  v stenah nad Omišem, kamor se vedno rada vračava  in v novemu plezališču Vrisje v Gradcu. V omiških stenah se je tradicionalno slišala izključno slovenska -beri štajerska govorica, »normalni turisti« so se pridno martinčkali v dolini in uživali v raznoraznih aktivnostih na reki Cetini. V Crveni stini sva splezala dolgo športno smer »Bon Bon«, 6a, 140 m. Postreže z  lepo ploščo in izpostavljeno prečko. V Babjači sva se podala v alpinistično smer »Stup Babjače«, IV+/III, 200m, ki nima nekih izrazitih razčlemb, premore en nekoliko siten detajl s sumljivo kvaliteto skale. Fanta iz AO Kozjak sta nama priporočila nekakšno mešanico med alpinistično in dolgo športno smerjo »Majstorski smjer« V+/IV, 150m. Opremljena je le delno, dobro je imeti prijatelje, mogoče jebice in kakšen klin. Meni je dišala po VI. stopnji. Nameravala sva plezat  še v Vojanu in Imberju, vendar sva sklenila, da se raje ogneva smerem, ki potekajo direktno nad cesto in  stanovanjskimi hišami. Skala pač nikjer ni 100% kompaktna. Zadnje dni sva se raztegovala in napenjala  v novem  plezališču Vrisje, ki se nahaja nad mestecem Gradac v bližini Ploč. Do njega pridemo v 10 minutah, po urejeni markirani stezi za Vrisje.  Premore nekaj lažjih smeri vse do maksimalne težavnosti 6b. Poleg prijazne skale ponuja krasen razgled na morje in ima  dober potencial za nastajanje novih smeri.

 

Muca copatarica v Klemenči peči in lojtranje v Blažčevi skali

Prejšnji teden sva se z Lidijo dva dni pretegovala v steni  Klemenče peči. Med drugim sva preplezala  Muco copatarico, 6a, dobrih 200m. Avtor smeri je Samo Supin in v njegovem stilu je tudi navrtana. Stara – mlada je cca 4 mesece. Prvi in zadnji raztežaj potekata, po za ta del Klemenče peči,  čudoviti skali. Vmes so luske, luske in zopet luske. Na dan norcev sva zavila v Blažčevo skalo in splezala Zajedo. Tokrat se v detajlu nisva vlačila po kompletih, naredila sva si lepe štengice in pilila tehniko.

Tretja sreča – Dolomiti 2016

Po dveh neuspelih terminih to poletje, se nama je v tretje, sreča z vremenom le nasmehnila. Podaljšan konec tedna od 11. do 14. 8. 2016 sva z Lidijo preživela v neštetokrat opevanih in obiskanih Dolomitih. V četrtek sva se po 5-urni vožnji namestila v kampu Marmolada v Canazeu. Še dobro, da sva dobila prostor za najin šotorček, saj se je kmalu izkazalo, da so zaradi prenapolnjenosti kampa, mnoge zanamce morali zavrniti.

 Popoldan sva izkoristila za obisk stene Piz Ciavezes, kjer sva v levem delu splezala levo – beri mokro varianto »Kleine Micheluzzi«, 5-, 280 m.  Mokra in sluzasta je predvsem štirimeterska pokončna poč. Z malo več varovanja je obema šlo prosto.

Za petek je bilo napovedano malo hladnejše vreme z malenkostjo sonca. Posledično sva v 1. Sella stolpu, v jugovzhodni zavetrni steni izbrala lažjo smer »Kostner«, 4, 260 m. Splezala sva varianto skozi širok in prav grdo zlizan kamin. V vrhnjem delu smeri je zanimiv prehod čez razpoko široko cca. 1,5 m in kar precej precej globoko. Za prestop je treba biti kar odločen in brez obotavljanja, da te pomisleki in psiha ne prehitijo. Ja, zanimivi in pestri so ti Dolomiti.

Tretji dan, v petek je bilo napovedano enkratno vreme, zato sva se odločila za nekoliko daljšo smer v Pordoispitze »Via Gross-Momoli«, 5-, 350m. Pod smer nisva hitela, saj sva predvidevala, da nikakor ne bova prva. Kasneje se je izkazalo, da sva bila na vstopu zadnja, pa je bilo plezanje vendarle tekoče in lepo, vse dokler se na vrhu 2. raztežaja pred nama iz smeri »Mariakante« ni vrinil en čuden trojček. Ta naveza nama je delala preglavice. Starejši gospe iz naveze so previsi delali generacijske težave, posledično pa nama časovne. Bolj smo se bližali vrhu smeri, bolj počasna je bila, moje potrpljenje pa vse manjše. Tako sva na vrh izplezala 10 min pred zadnjo vožnjo gondole v dolino. Hitro se je bilo treba odločit, ali z gondolo takoj na prelaz, ali si privoščit zasluženo pavzo in pijačo s prekrasnimi razgledi. Z navezo AO Litija iz sosednje smeri, s katero smo istočasno izstopili, smo naredili kompromis. Midva z mladino sestopiva, vodjo njihove naveze pa pošljemo z viškom opreme in gondolo na Passo Pordoi, ker peljat se je pa tudi fajn in ob pivu čakat ostale. Pešadijo nas je pri koči Pordoi poleg osebja prijazno pozdravil čisto pravi pujsek, pravzaprav že pravu pujs.  Sam bog ve, kako bo pred zimo odpujsal v dolino, oziroma če bo sploh šel.

 Zadnji plezalni dan sva z zgodnjim pospravljanjem šotora malo ponagajala spečim sosedom in se odpravila na prelaz Duran v Moiazzo.   Tam sva  v Scalet delle Masenade izbrala smer »Decima« 5+, 410 m. Navdih za to smer mi je s svojim prispevkom dal Boris iz AO Idrija in se mu res iz srca zahvaljujem. Z Lidijo sva si enotna, da je to daleč najlepša smer, katero sva preplezala do sedaj. Ne skopari s skalnimi ušesi in sončnimi urami, roglji, šalicami in ostalimi dolomitskimi oblikami, ki so nežnejšemu spolu še bolj pri srcu oz. pri roki. Šodra ni, malo ga je le na sestopu.

 Prijetno utrujena, naplezana se preko prelaza Maurino in Tolmezza odpraviva   proti domu. Ovinkov na tej cesti je skoraj toliko kot  skalnih ušes in sončnih ur skupaj  v »Decimi«.