Brenta

Za začetek sezone sva se z Antetom odpravila v Dolomite. Ob kar nekaj opcijah sva se na koncu odločila za jugovzhodni del skupine Brenta. Prvi šok naju je čakal že v torek zvečer, ko sva ugotovila da v celem Molvenu ni nobenega zastonj parkplaca in da je turizem tam očitno bolj butične narave. Prostor za spanje sva poleg dveh poljakov našla malo naprej ob jezeru.

Ker so bile za popoldne napovedane nevihte, dostopi tam pa so dolgi sva se prvi dan odločila za ogledno turo. Ker je bila izbrana smer mokra, sva šla še malo naprej in po dobrih dveh urah sva stala pod smerjo Avalon (VI+, 400m) v Castello delle Messodi. Smer se začne z malo slabšo skalo in naklonino kot smo jo navajeni iz dolomitov, proti vrhu pa se skala izboljša, smer pa postane prijetno zračna. Smer je delno in malo čudno navrtana, dobro je imeti s sabo kakšnega frenda. Ni med najlepšimi, vseeno pa dober cilj za prvo letošnjo smer v hribih.

Drugi dan sva se z rahlo težkimi nogami odpravila še malo dalj do 2 uri in pol oddaljene Cime di Fontannefredde, ki je vsaj od daleč izgledala klasično dolomitska. Plezala sva smer Tonijeve Mame (Via mama del Tony, VII 400m). Kot sva slutila smer poteka po odlični skali. Ker so bili prvi plezalci radodarni in so v steni pustili vse uporabljene kline (okoli 20) ne potrebuješ drugega kot set frendov in jebic. Občasni runouti čez strme plate polne dobrih grifov te že spodaj navdušijo, zgornji del je pa sploh vrhunski. Stena postane rahlo previsna, štirje cugi med VI+ in VII te popeljejo čez. Najlepši je zagotovo najtežji, previsen kamin. Tu so mi iz rok padle jebice, če jih kdo hoče čakajo na polici nekje na sredi stene. Smer vsekakor priporočam. Sestop je minil v znamenju nevihte in opazovanju dveh majstrov na bajti, ki jima na vsak način ni uspelo poglihat žleba. A je to v živo :)

Zadnji dan pa sva bila že malo zmatrana od dolgih dostopov, zato sva se zapeljala 20 minut naprej do Sarcheja, kjer sva v zahodni stene Piccolo Daina splezala smer Via 12 Alberi (VII- 200m). Lepa in lepo spucana smer, ki ne popušča do vrha. Skala je bolj taka kot smo je vajeni iz primorskih plezališč,

Odličen izlet za vplezavanje in nabiranje kondicije, bo pa treba enkrat it še v zgornji štuk Brente.

Debela peč, Srednji raz

Včeraj sva z Antetom plezala v Debeli peči. Ker je pot v Krmo splužena samo do pol poti do kovinarske koče je dostop.malo daljši. Dostop po lovski poti sva gazila, očitno sva bila prva po sneženju.

V spodnjem delu smeri razmere niso bile prav dobra, a je plezanje lahko. Najslabše je bilo pa v prvem strmem raztežaju, ki pa je tudi najtežji. Kasneje prideš v del raza, ki ga popoldne dobi sonce, tam pa so bile razmere dobre, v zajedah sva našla kar nekaj ledu. Skupaj sva se varovala v 11 raztežajih, spodaj predvsem zaradi slabih razmer.

Smer se mi zdi pozimi precej lepša kot Jesih-Potočnik, je pa malenkost težja in neopremljena. Midva sva našla samo en klin v natežjem raztežaju.

Novo plezališče nad Jesenicami

Danes smo Polona, Enej, MIha, Urban in Matic uradno otvorili plezališče Mlinska Peč v Plavškem rovtu.

Zgodba o plezališču se je začela leta 2016, ko mi je Polona Klinar omenila neke previse v grabnu med Plavškim rovtom in Planino pod Golico, ki naj bi bili za pogledat. Zadevo sem šel pogledat naslednje leto in me je takoj navdušila. Kmalu sem začel spraševat okoli čigava je zemlja, Manca Klinar mi je uredila soglasje soseda, tako da sem lahko na ferajnu začel fehtat svedrovce. Julija 2017 sem navrtal prvo smer, nato pa z nekaj prekinitvami do avgusta 2018 še ostale.

Sedaj je v plezališču 17 smeri, prostora je še za eno ali dve. Trenutno je en 6b, en 6c, en 6c+, en 7a, dva 7a+ in en 7b+/c. Ostalo so odprti projekti. Kdor se jih bo lotil in splezal, naj ime in oceno sporoči na kosir.matic@gmail.com. Želja članov AO Jesenice je, da bi bila imena lokalna, domača jeseniška ali v skladu z železarsko tradicijo.

Stena je kar precej previsna brez nekih boljših oprimkov. Kljub nižji višini smeri se kar precej naplezaš, saj so vse smeri dokaj konstantne.

Določene smeri so vedno suhe, nekatere pa le poleti. Stena je sicer obrnjena na vzhod, poleti v senci po 11ti uri, bližnji potok pa odhladi ozračje, tako da se da plezat tudi ko je v dolini zelo vroče. Plezanje je možno tudi v dežju, dokler ne zamoči.

Pod smermi je dovolj ravnega prostora (kljub temu da je ponekod malo blatno), da je plezališče primerno za obisk z otroci, vendar je potrebno trenutno še malo paziti, ker se najde še kakšen majav oprimek.

Dostop: Pri zdravstvenem domu jesenice zaviješ na cesto proti rovtam ter slediš tablam za Plavški rovt. Na začetku vasi je parkirišče pri kapelici, kjer parkiraš. To je edino primerno parkirišče v vasi, zato naprošam vse da to spoštujejo. Od tam peš po cesti naprej do drugega odcepa desno, kjer stoji smerna tabla Planina pod Golico. Sprva asfaltni cesti in nato kolovozu slediš skozi gozd in čez travnik do grabna kjer se nahaja stena. 10min hoje.

Vodniček se nahaja v skrinjici pod steno ter na strani AO Jesenice.

Vodniček: PLEZALIŠČE MLINSKA PEČ 

Široka peč

Že zadnjič v Škrlatici sva se z Marčičem pogovarjala, da še noben od naju ni plezal v Široki peči. Zavoljo splošne nevplezanosti sva se odločila za smer Opium, ki naj bi imela najboljšo skalo v steni. Pridružil se nama je še Jernej Žižek.

Dostop je ker dolg, saj smer poteka  skrajnem desnem delu stene. Prva dva raztežaja sta krušljiva, nato pa se skala izboljša. Detajl smeri predstavljata dva previsa na koncu tretjega raztežaja, ki pa visita precej ven. Za ta del priporočam dva frenda št. 3.

Nad detajlom se smer vzpne precej daleč levo čez plate, do edine sive linije v tem delu stene, ki gre do vrha. Baje se precej navez tu izgubi, ker prehitro zavijejo gor.

V smeri smo našli 18 klinov, od tega so 4 štanti. Mi smo pustili še 1 štant, in 3 kline vmes.

Smer priporočam vsem, je pa varovanje včasih malo bolj narazen, smer pa je zelo strma.

Škrlatica

Ker letos še nisem bil v hribih razen enkrat v NŠG sem si že dolgo časa želel daljše ture. Zato sem se razveselil povabila Nejca in Krištofa iz AO Radovljica, da gremo v četrtek nekam plezat. Zmenili smo se za plezanje v Škrlatici.

Začeli smo po Spomiski smer Barbare Perčič, ki se začne zelo strmo in krušljivo. Po prvem raztežaju se skala spremeni iz slabe v odlično, strmina pa ne pojenja. Na gredini smo v iskanju boljše skale zavili v Smer ob zvoniku, ki sta jo prva preplezala Hladnik in Mihelčič leta 2009. Ta smer ima odlično skalo in veliko kaminov vseh velikosti, zaključi pa se na škrlatiških gredah. Tam smo se odločali kako naprej in prevladala je ideja, da nadaljujemo po skalaškem stebru. Tega smo kot precej navez suvereno zgrešili in plezali po neki desni varijanti z dobro skalo in spet precej kamini. Zaključili smo po polici v škrbino med Rakovo špico in Škrlatico.

Če koga zamika smer mu jo priporočam, mi smo čez celo steno naredili 16 raztežajev, od tega 11 po kaminih. Razen prvega raztežaja je skala odlična in kljub relativno nizkim ocenam se precej naplezaš.