Veliki Koritnik in Mangart

V nedeljo sva se s Saro odpravila v Veliki Koritnik (Trogkofel, Creta di Aip) v Karnijskih alpah. V njegovi SV steni se nahaja nekaj bolj ali manj športno opremljenih smeri. Plezala sva smer Sonne im Herzen 5c. Smer ponuja pet raztežajev strme plezarije v čvrsti skali. Razdalje med svedrovci so  za kak meter večje, kot smo vajeni iz plezališč, dodatnega varovanja pa načeloma ne potrebuješ. V kolikor te čaka nahrbtik pod steno ali si želiš splezati še kako smer, so levo od smeri (gledano navzgor) urejena sidrišča za spust po vrvi (5x30m), sicer brez težav sestopiš po zavarovani planinski poti (Uiberlacher steig). Info v vodniku “Klettern am Trog-& Rosskofel”.Včeraj pa sva se odpravila v JZ raz Mangarta. Smer je res lepa,uživaška, z dobro skalo, odlično opremljena in s čudovitimi razgledi. Sestopila sva preko vrha po Italijanski poti. V smeri sva bila sama, na Mangartu pa ljudi juhuhu…Vmes, torej v ponedeljek, pa smo bili družinsko na Poldašnji špici. Pot je v zadnjem, strmem vršnem delu precej razrita in podrta, je bilo treba dat otroke na štrik…

Viteška

Včeraj sva z Mašo na Vršiču v steni pod bunkerjem preplezala Viteško smer (6c, 100m). Smer je res lepa ter vzorno in varno opremljena s svedrovci. Čeprav so se jutranje meglice razkadile in sva plezala na soncu, dolge hlače niso bile odveč. Za nama sta v smer vstopila še Luka (Čaro) in Tina. Slik pa ni, se je bilo treba bolj posvetit plezanju in varovanju.

Nad Vršičem

V preteklih dneh sem bil trikrat na Vršiču in plezal (prvič) tri relativno nove smeri. Že prejšnji teden z Mihom Vidovo, včeraj s Saro Zajedo s platami in danes z Markotom Za dve groša fantazije. Vse tri so lepe in priporočljive. Prvi dve sta opremljeni v maniri plezališča, zadnja pa ima nekaj hribovskega pridiha, kajti skala v začetku prvega raztežaja res ni najboljše kvalitete, se pa višje hitro izboljša. Za povsem varno plezanje je potrebno uporabiti kakega metulja ali jebico. Danes (za razliko od prejšnjih dveh dneh), naju v dolino ni preganjal dež.

Maltatal Luftikus

Kljub jutranji plohi, sva se z Mašo držala prvotnega plana in se odpeljala v Malto. Plezala sva večraztežajno smer Luftikus 6a+ v sektorju Schluchtpfeiler. V prvem raztežaju je začelo deževati, a k sreči smer sodi med “regensicher”. Tako je pisalo v vodniku in res je zaradi strmine in strehe na vrhu, ostala popolnoma suha. Kasneje je tudi prenehalo deževati in popoldne sva preživela v lepo urejenem bližnjem plezališču.

Monte Amariana

Amariana je markantna gora nad Tolmezzom, ki nad vasico Amaro, med  svojim zelenjem skriva do 250 metrov visoke bele plate. Po njih naj bi potekalo nekaj smeri, opemljenih s svedrovci. Eno izmed njih oz. kombinacijo Vie Apuanice in Arachnofobie (do 6a) sva danes hotela obiskati s Saro. Po precej strmem in zaraščenem pristopu sva končno prisopihala pod steno. Štantni svedrovec je bil precej majav, tudi vrv v njem ni bila vredna zaupanja. Videlo se je, da se tu že nekaj časa ne pleza. Kljub temu sem zaplezal v prvi raztežaj, vpel tri stare 6mm svedrovce sumljive kvalitete, ki so zavratani kar precej vsak sebi. Pri četrtem sem se odločil za povratek. Dan sva rešila na Plockenpassu v smeri Bella Venessia (5c, 155m). Kompaktna karnijska skala in luksuzno opremljena smer sta popravila slab jutranji vtis. Lokalec, s katerim smo bili skupaj v smeri je povedal, da so svedrovci v prej omenjeni steni dotrajani in uničeni, smeri pa v sicer lepi steni trenutno praktično neplezljive. Opisane so v vodniku IV grado friuli orientale.