Še enkrat Glinščica

V nedeljo sva s Saro zopet odšla v Glinščico. Nad Slavnikom so se že dopoldne grmadili nevihtni oblaki, nad Trstom je bilo nebo še vedro. Splezala sva Veliki raz 5c, 130m (La Grande). Klasična, večraztežajna smer slavnega Comicija je v devetih desetletjih, od kar je bila splezana (1928) pridobila že kar nekaj generacij svedrovcev, zagotovo pa je zato malo bolj zlizana. Kakorkoli, smer je lepa in varno preplezljiva. Kaj dosti se nisva obirala, saj je postajalo vedno bolj temno, grmelo je vedno bližje, a prve kaplje so naju ujele šele pri avtu.

Breitwand, Kredarica in Glinščica

Tako nekako je potekal prvi del prvomajskih praznikov, ki jih je kruto presekal današnji delovni ponedeljek. V petek smo torej družinsko odšli v Breitwand. Janž je prvič plezal samostojno, torej brez tretjega člana naveze, in sicer Seinerzeit (5a, 120m). Luštna, zelo dobro zavarovana smer, ki za svojo dolžino in težavnost ponuja kar veliko plezarije. Z Rujem in Saro  smo nato šli čez steno še po ferati z imenom Luft unter den Sohlen težavnosti D/E.

Naslednji dan sva  z Janžem imela v planu Kredarico. Pridružil se nama je še Marko. Ker nam je manjkala ena plazovna žolna, sem si jo šel zvečer sposodit h Gorazdu. On pa kot pravi prijatelj ni posodil samo nove digitalne žolne, ampak tudi ženo, tako da smo se zjutraj proti Kredarici zapodili štirje; poleg naju in Markota torej še Manca. Dan je bil čudovit, tudi čez smučarijo ni bilo pripomb. Zvečer smo se odpravili k tašči na obalo.

Da  nedelja ne bi minila preveč ležerno, sva se s Saro pozno popoldne odpravila v Glinščico in njen Zeleni raz (Spigolo Verde III-IV, 140m). Malo romantike ob sončnem zahodu ne škodi.

 

Breitwand – Mammut

Breitwand je nekaj čez 100 metrov visoka stenica nad Miljskim jezerom. Njegova temna, gnajsova skala se spomladi hitro segreje in ponuja prijetno plezanje kljub debeli snežni odeji na okoliških vršacih. Z Mašo sva izkoristila prosto popoldne in odšla plezat Mammuta (6a+, 120m). No, dolga zima je pustila posledice. čez Mammutovo streho se je bilo potrebno vpeti v komplet in malo otresti roke. Kaj moremo, če so letos glavni rekvizit smučke. Prijetno sva izkoristila s koristnim in rekla še kako o varovališčih in spuščanju po vrvi.

Greim (2474m)

Ker nas v ponedeljek Feldeck, bližnji sosed Greima, ni razočaral, sva se z Janžem še enkrat podala v hribe nad Muro. Sneg, ki ja zapadel pretekli teden, se je že preobrazil v pomladanski srenec, ki je omogočal lahkotno vijuganje. Na vrhu je pihal kar močan vzhodnik, nižje na pobočju pa je bilo prijetno toplo. Cesta do Greimhutte (koča je bila zaprta) je skoraj kopna, a s smučmi se da pripeljati še čisto do avta.

Feldeck (2480m)

Nekaj časa smo preigravali razne variante glede razmer, nevarnosti plazov, novega snega… in se odločili za omenjeni hrib v Nizkih Turah (Schladminger Tauren). Je vzhodneje ležeči sosed bolj znane in oblegane gore Preber. Izbira sploh ni bila slaba. Špuro sta brezhibno potegnila dva lokalca, (eden od njiju je bil, po vpisni knjigi sodeč, tudi predzadnji in predpredzadnji obiskovalec omenjene gore), to pa sta bila poleg nas, tudi edina dva obiskovalca na hribu. Zgodnji odhod se je obrestoval, saj nas je spomladanski gnilec pričakal šele na gozdni meji. Sodelovali Manca, Gorazd, Marko M.