Skupna tura – Palec 2026 m

Zadnji praznični dan je bilo treba izkoristit in navkljub dokaj slabi napovedi (veter in oblačno), se nas je v Zavrhu zbralo 10 članov AO-ja. Cesta do Tinčkove koče je bila zaradi snežne plohe rahlo pobeljena in nekoliko neugodna za prevoz a smo se kmalu spet zbrali pri Koči pri izviru Završnice, ter se nato podali proti Suhemu rušju. Do sedla med Palcem in Zelenakom je šlo brez problemov in občasno nas je pogrelo še sonce. Proti vrhu Palca je bil večinoma trd sneg, pot pa dobro shojena, le na ključnem delu pri prehodu prek skalne plošče, je bilo potrebne malo več previdnosti. Na vrhu se nismo dolgo zadržali, veter je občasno lepo potegnil in tudi temperature so bile zimske. Sestop po isti poti in pogret v kočo pri izviru. Prava tura za popravit psihofizično stanje po praznikih.

Sauereggnock, 2240 m

Drži, da v sili hudič še muhe žre. Z Majo sva se naveličala čakat na snih v naših hribih, pa sva jo na Štefanovo mahnila gor na Koroško – v Nockberge. Nam ta skupina ni preveč daleč, visoko se pripelješ avtom, pa še kuclji so primerni za prve turne smuke. Ker nisva vedela, kako je tam z razmerami, sva bila najprej namenjena na Gaipahohe, ki ga že poznava in gre lep del po smučišču nad Innerkremsom. Kasneje pa sva si raje izbrala še nepoznano turo na Seenock oz. kasneje na Sauereggnock. Zanimivo je, da si tam lahko glede na snežne razmere mimogrede izbereš drug vrh, ki so vsi nekje med 2100 -2300 m.

Tudi tu gre sprva po smučišču, ki pa ni obratovalo a je bilo že lepo zvoženo, kasneje pa se zlagoma vzpneš v stransko dolinico od koder lahko izbiraš kar nekaj vrhov, Midva sva lovila boljše razmere, ki pa so včasih dišale tudi po kakšni kloži, saj so Nocki znani po tem, da jih rado spiha. Snega je malo (med 20 in 40 cm) in je vseh ”sort pršiča”. Pa se je dalo kar lepo odpeljat povsem z vrha in do avta.

Skratka, čisto prijetna tura.

Še enkrat Veliki Koritnik

Z Majo sva imela v nedeljo namen it plezat v Linške Dolomite, pa sva malo zaradi napovedanih popoldanskih neviht (??), malo pa zarad manj vožnje izbrala Vel. Koritnik (oz.avstrijski Trogkofel ali italijanski Creta di Aip – 2279 m). Vožnje z Jesenic dobro uro in približno toliko dostopa do pod JV stene. Pridružila sta se nama še Mare Štojs in Tomaž Klinar.

Midva z Majo sva izbrala JV steber, kolega pa bližnji JV raz. Obe smeri sta okol 4a-b in 100 – 120 m visoki. Nama je bilo to po 2 mesecih neplezanja kar zadosti. Na vrhu stene so lepe travnate livade in super vreme je kar klicalo po lenobnem poležavanju, pa je bilo treba še poabzajlat pod steno. Res lep dan preživet v prav tako lepih Karnijcih smo zaključili kot se spodobi – pri Dani na Dovjem.

JAO v Dolomitih

Po neskončnem poplezavanju v naboranih smereh nad Vršičem, je bilo potrebno narediti en mali miselni preskok in se podati v strme dolomitske stene. Eni prvič, drugi (starejši) pa … Dejstvo je, da sta za večjo skupino ljudi primerni področji le Falzarego in Sella, kjer se da solidno kampirati in napadati hitro-dostopne stene. Mi smo bili za prvo varianto, kjer je možnosti res neomejeno.

Ker so eni prvič šlatali dolomitsko skalo, so bile smeri nekoliko lažje (malo tudi letom primerne), so pa zato okusili plezanje v skopo opremljenih smereh z solidno naklonino. Frendi, jebice in gurtne so prišle na svoj račun, mi pa do varnega plezanja, čeprav glava včasih noče…

Poleg plezanja je bilo treba tudi malo peš – eni na Lagazuoi, drugi na Tofano, pa tudi frikanja ni manjkalo. Prov fajn, ker je bilo vsem fajn. Smo pa v dveh dneh splezali: Ibex, Via Gianleo, Via dei projettili v  Lagazuoi picolo, Parete ovest in Via Normale v Torre Falzarego, Diedro Nord v Cinque Torri, pa še kakšno, ki je ušla iz spomina.

Kakorkoli, Dolomiti so bili in so še vedno nekaj posebnega. Precej tudi zaradi dobre kompanije, ki smo jo sestavljali: Maja, Majda, Aleksandra, Nanika, Metod, Mare N., Peter s sinovoma Rujem in Janžom, Luka, Tomaž, Pero (Jao), Seba, Miha, Rajc in jest. V mislih pa je bil z nami sigurno tut naš prezidente, ki je ta vikend poročil sina.

Lovili sneg za Cmirom

Propadel nam je načrt za Oberlechnerspitze, saj cesta do jeza Kolbrein v dolini Malte še ni odprta (baje 11. t.m.). Odločili smo se za naše hribe kjer je potrebna zgodnja ura in ob 5.30 se dobimo v Mojstrani. Nekaj kasneje nas na izhodišču preseneti žalosten pogled na pobočja pod Nad kuhinjo špico – komaj še kakšen snežen jezik. Pa smo rekli kar bo pa bo, bomo pač malo nosili smuči, hoteli smo izkoristiti lep dan – zadnji teh prvomajskih praznikov.

Po dobri uri grizenja v breg, smo na mestu, kjer se odcepi pot na Požgano mlinarico nataknili smuči in do Begunjskih vratc je šlo brez problemov, le vedno toplejše sonce je pripomoglo k izdatnemu znojenju. Na sedlu smo se predali razgledom, mirnemu vremenu in kalorijam iz nahrbtnika. Po kakšni urici pa na smuči in naj se zabava prične. Na osojnih pobočjih odlično, kjer pa je sonce dobilo sneg bolj direktno, je pa že cukalo. Do mesta, kjer smo gorgrede natikali smuči, je bila res dobra smuka, nato smo parkrat sneli smuči in lovili jezike snega, kjer pa so bile smučke malo žalostne (pa mi tudi…) – po snegu je bilo močno “nasmeteno” s kamni vseh velikosti, ki so jih prispevale razdrapane stene Cmira. Prigoljufali smo se tako globoko v rušje, kjer je že pošteno dehtelo po poletju.

Po prihodu k avtomobilom pa je sledilo nekaj, česar si v visoki zimi ne moreš privoščiti. Prekurjenim stopalom je neznansko ugajala osvežitev v Bistrici, grlom pa malo kasneje osvežitev na Dovjem.

Uživali: Pero, Janž, Gorazd, Manca, Mare, Marko, Mitja, Raf