Kaj je meni tega treba?

Z Majo sva včeraj – v nedeljo skočila na Vršič, z namenom plezat zadaj v M. Mojstrovki (Spominska smer Janeza Robiča). Streslo naju je že, ko sva stopila iz avta – mraz in veter, primeren bolj za oktober, kot pa za sredino julija. Vseeno se odpraviva čez Vratca in pod stenami do SZ grape, a se po desetih minutah mencanja pod vstopom, odločiva za bolj sončno plezarijo. Prestaviva se pod Steber ob Kamenkovem kaminu, ki sem  ga imel željo spet plezat, nazadnje sem ga pred 15, 20 leti, skupaj pa že štirikrat (tudi 1-x solo) … Ta smer ne more bit drugega, kot “pis of kejk”…

Pošteno me je usekalo – in to par dejstev (zdaj sicer trpi le še moj ponos): upoštevaj leta (50+!), upoštevaj kvaliteto naše skale (ki je vedno bolj drobljiva in nevarna!), poslušaj ženo in njeno intuicijo! Skratka, zapodim se v prvi cug, kjer po padcu Dareta pred kakim letom, “nekaj manjka”. Menim, da zdaj v tem delu ni več “samo” 5, mogoče kak plus ali dva več …? Zborbam do varovališča, za mano zmerja Maja, ki ji tisti plusi pijejo moči. Po premisleku greva dalje. Okrog roba in v totalno podrtijo, polno drobirja in labavih skal, varovanja pa nobenega. Na naslednjem varovališču, ko še sonce ni hotelo več gledati mučenja in je bril le še hudičev veter, se odločiva za taktičen pobeg v levo, preko grape v Kamenkotu in po zadnjem delu Pokljuške ven. Pokasiram še zadnje “pohvale” moje soplezalke in zviz u dolino – na toplo.

Potrdilo se je še enkrat: pride čas, ko se borbanje s previsi in podrtimi kamini v neopremljenih smereh mora počasi nehat. Plezamo samo še v soncu, betonsko trdne in opremljene smeri – razen, če se še kdaj ne spozabimo in krenemo v …??

Les Ecrins in Ailefroide

Skupni tabor ob 70-letnici ferajna. Da bi bila zadeva dostopna čim širšemu občinstvu (beri tudi: članstvu) (matr, na Jesenicah še kar nismo zlezli iz socializma!!??), smo po tehtnem in poglobljenem premišljevanju izbrali Francijo (v igri so bili še Pireneji in Črna Gora). Zanimanje za tabor je bilo ogromno in močna volja je premaga še tako hude finančne ovire, da se nas je do sobote, 24.6.2017 v kampu Ailefroide nabralo 30, to je za pol tavelicga avtobusa, oziroma par kombijev in osebnih prevoznih sredstev …

Del ekipe se je odpravil naslednje jutro v hribe in popoldne smo se že hladili na terasi koče Les Ecrins (3170 m) – 100 m nad “speglanim” ledenikom Glacier Blanc. Vremenska napoved za naslednji dan je bila bolj klavrna, zato nas je po jutranjem bujenju ob 03. uri oskrbnik parkrat vprašal, če smo razumeli njegovo opozorilo, da bo okoli poldneva hitro prišlo poslabšanje … Seveda mu ni šlo v račun naše ležerno odpravljanje iz bajte, no, ob 04-h smo bili vendarle vsi na poti navzdol – proti ledeniku. Tam smo skočili v plezalne pasove, se parkrat prepletli s štriki in naposled le formirali naveze. Urico navzgor do zatrepa, potem pa v dve skupini – večina proti Dom des Ecrins-u (4015 m), ena naveza pa proti nekoliko nižjemu Roche Faurio (3770 m). Hiteli smo oboji in bili pred poldnevom na obeh vrhovih, pa obljubljenega poslabšanja ni bilo od nikoder. Slabovoljni zaradi neizpolnjenega doživetja snežnega neurja, megle in mraza, smo sestopili, eni čisto v dolino, nekaj pa jih je ostalo še eno noč na Refuge de Glacier Blanc.

V dolini smo se po dnevu regeneracije in privajanja na gostejši zrak, pričeli spogledovati z bližnjimi stenami in granitom, ki je tu seveda glavni gradbeni material. Aja, tisti, ki so zavrnili osvajanje gorskih velikanov, so medtem pridno gulili skale in izpulili kar nekaj lepih vzponov, baje da vse tja do 7b+. Da nebi povsem deklasirali ostalih klimberjev, se je zgodilo vsakodnevno scanje izpod neba in tako pošteno ohlajalo naše ambicije. Nekaterim toliko, da so se že v četrtek pobrali domov (so precel prišparali …), večina pa nas je še vztrajala (dopust je le dopust). Med plohami smo zlezli še kakšno smer, se šli po malem turiste, v glavnem pa bili precej siti nadutih francozov, ki se za top turistično destinacijo lahko zahvalijo edinole visokim hribom, številnim zgodovinskim in kulturnim znamenitostim, Azurni obali, šampanjcu in konjaku, poljem sivke v Provansi pa…. mah, u glavnem brez veze…

Navdušenje nad tem delom Alp, nas je počasi vse minilo, najvztrajnejši so ostali še del drugega tedna (blagor jim, ko ne vejo (še) kaj je revma, artritis, išias in podobne težave zrelih let … Kakorkoli, to je sedaj za nami, mnogi se bomo z veseljem spominjali zelenjavne juhe na zgornji koči in zelenjavne juhe na spodnji koči. Spominjali se bomo tudi 100 m2 velikega s ponjavami pokritega prostora za skupne večere, pa številnih miz in mizic “krcato” pokritih z raznoraznimi dobrotami, ki so bile tam še naslednje jutro, pa mogoče še naslednje … pa plezali smo, na koncu najbolj šteje prav to. In izpolnili smo zadane cilje. Hvala vsem sodelujočim.

Nad Trento

V iskanju divjih, pa nam manj poznanih koncev, smo se v nedeljo 18.6. spravili v Trentarski konec, točneje v kucelj z uradnim imenom Na koncu. Naš novopečeni pripravnik Luka, je imel silno željo po plezanju, zato smo mu ustregli in izbrali neopremljeno štirko z ustreznim dostopom in sestopom.

Smer Četrtinko smo nekoliko za hec podaljšali še za eno “osminko”, jo povezali z zadnjim cugom smeri Detelj in kar nadaljevali v gozd ter s tem začinili peš sestop. Bilo je “zanimivo” in lep dan smo pošteno izkoristili. Uživali smo Maja, Sandra, Luka in jaz.

Vogel – Komna – Sedmera – Bohinj

Zbrali smo se, navlečeni od vsepovsod, entuzijasti, ki jim je potikanje po hribih in dobra družba užitek. Zaslužna za dogodek sta Matija in Miha, pa PD Jesenice, ostalo je bilo v rokah udeležencev, vremena in stanja na terenu. Cilj tega vikenda je bil opraviti del Triglavske magistrale in uloviti še nekaj te, s snegom borne zime, za rep. Z liftom smo se potegnili na Orlove glave in se po smučišču spustili na Zadnji Vogel. Pri sirarni se je začelo zares – vzpon na Konjsko sedlo, kjer nas je pričakal siten veter in megla, ki se je valila preko spodje-bohinjskega grebena. Zmerno in ležerno smo opravili preostali del poti do Doma na Komni, kjer je sledil počitek z večerno fešto, plesom in glasbo na ful.

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini – ena po normalki na Sedmera jezera, druga preko Kala in Lopučnice do Sedmerih, skupaj pa nato preko Štapc in zgornje-bohinjskih planin do kombija, ki je čakal pod planino Blato.

Snega na poti je bilo ves čas dovolj. Kvaliteta snežne odeje pa je bila čisto nekaj drugega. Visoke temperature so naredile svoje in v kvalitetnem gnilcu smo uspeli zarezati primerno globoke smučine. Kakorkoli, nekako smo prismučali nizko dol v Suho se v stilu delamarisovih sardel prepeljali v Staro fužino in po obilni večerji domov.

Hitra statistika je taka: 12 udeležencev (z AO-ja Maja, Aleksandra, Mare, Raf in Miha), cca 35 km in ene 2000 višincev. Pa super je blo.