Bonattijeva zgodba – triller na K2

Pred časom sem pripravil, sedaj pa objavljam link na nov prispevek (v angl.) – pregled dogajanja na K2 (1954), ko je moral Bonatti bivakirati nad 8000 metri. Nič kriv in kasneje celo obtožen za samovoljo in slavoljubje.

Bere se res kot triler in kaže na slabo stran alpinistov pri doseganju cilja in slave. Za vsako ceno…

http://www.summitpost.org/bonatti-and-the-ghosts-of-k2/956911

 

70 let AO Jesenice

V primerjavi z večnostjo …, je to kot bi pihnil… A zgodb iz teh 70 let jeseniškega alpinističnega odseka pa je na toliko, da jih pomni le še malokdo. Kaj nam je preostalo drugega, kot pljuniti v roke in se zakopati v vse možne vire, izbrskati podatke, poprositi še živeče osivele člane našega odseka za kakšno misel iz njihovih aktivnih let in … nastali sta obsežen zbornik – kronika o delovanju AO Jesenice 1947-2017 in vodniček prvenstvenih smeri.

Vsi, ki smo sodelovali pri nastajanju te 400 strani obsegajoče knjige in vodnička, smo imeli rahlo orošene oči, ko smo ju lahko končno vzeli v roke in se imeli možnost preseliti 30, 50, 70 let nazaj, v same začetke odseka. Res, vsa čast “tastarim”, da so postavili tako močne temelje, na katerih vzneseno deluje naš odsek še danes.

V soboto, 9. septembra, smo se člani jeseniškega odseka zbrali na Erjavčevi koči na Vršiču in v prijetnem vzdušju proslavili jubilej. Lepo je bilo videti par generacij isto mislečih in isto čutečih, združenih zaradi istega namena – veseliti se ob nečem, kar tako dolgo traja in ima vsebino, združuje ter navdihuje … In konec koncev, lepo je, ko človek vidi, da se zgodbe nadaljujejo, pišejo nove, prepletajo s starimi. Takrat imaš prijeten občutek pripadnosti in občutek, da si tudi sam del teh zgodb.

Srečno vsem, naj bodo plati na vaših vzponih kompaktne, previsi suhi in grebeni ožarjeni s soncem.

Raf

PS. Knjigo in Vodniček lahko dobite na našem odseku.

Dopust in zlodeji …

Ker z Majo še vedno ne znava na dopust drugam, kot pa mal po hribih, se je letos, med 20. in 27. avgustom izteklo nekako takole:

Zapeljala sva se po lokalnih cestah čez Tauern in Katschberg do Bischofshofna, kjer sva želela zlest eno daljšo v Hochkoenigu. Zvečer ploha, zjutraj pa megle in fajht do podna. V zameno ena turistična soteska v dolini Saalbach, pa naprej pod Kaisergebirge, kjer naju je mikala ena lažja plezarija. Pa je imel hudič spet prste vmes in naju je prepričal, da sva šla kar samo hodit – gor na en luštn hrib, pa gledat druge pri plezariji. Tretji dan sva kombi parkirala pod Martinswand pri Salzburgu, kjer sva par let nazaj že bila in tam sva splezala super čedno smer Edamer , -V (po najino Švicarski sir), ki ne nosi zastonj takega imena. Ta stena je res vredna obiska, premore kup smeri okoli V in VI, dostop in sestop sta pa zelo primerna našim letom …

Nato sva se prestavila v Garmisch, kjer sva se spogledovala s steno Alpspitz, pa nama je spet pomagalo vreme, da sva prebila še en dan dopusta zlo “na izi”. Malo znerviran od “nedela” sem potegnil nazaj v Avstrijo v Nasereith, kjer so smerce dolge par cugov v zelo solidni skali. Zlezla sva Herbstsonne (V/IV) in uživala v poletnih temperaturah …

Potem pa napad na drugi najvišji prelaz v Alpah – Passo Stelvio (2758 m), s pogledi na Ortler, Zebru in druge, pa s knedlom v grlu zaradi hudo ozke in strme ceste – spust v Bormio. Pod Passo Gavia (2652 m) sva prespala z namenom, da zlezeva na Pizzo Tressero (3594 m), pa se zaradi (spet) vremena odločiva za sosednji Monte Vioz (3645 m). Hribi v tem delu Alp so hudo zanimivi – v glavnem rdečkast kamnolom, zato pa znajo bit super za smučarske ture.

Za zakjluček se zapeljeva še prek par manj znanih Dolomitskih prelazov (Pellegrino, Durano) in skozi znani Erto domov. Teden je minil bliskovito, videti je bilo veliko, vse je pa odvisno od vremena, ki včasih dela v smislu: ustavi se in dol se used, hribi in stene počakajo …!!

Kaj je meni tega treba?

Z Majo sva včeraj – v nedeljo skočila na Vršič, z namenom plezat zadaj v M. Mojstrovki (Spominska smer Janeza Robiča). Streslo naju je že, ko sva stopila iz avta – mraz in veter, primeren bolj za oktober, kot pa za sredino julija. Vseeno se odpraviva čez Vratca in pod stenami do SZ grape, a se po desetih minutah mencanja pod vstopom, odločiva za bolj sončno plezarijo. Prestaviva se pod Steber ob Kamenkovem kaminu, ki sem  ga imel željo spet plezat, nazadnje sem ga pred 15, 20 leti, skupaj pa že štirikrat (tudi 1-x solo) … Ta smer ne more bit drugega, kot “pis of kejk”…

Pošteno me je usekalo – in to par dejstev (zdaj sicer trpi le še moj ponos): upoštevaj leta (50+!), upoštevaj kvaliteto naše skale (ki je vedno bolj drobljiva in nevarna!), poslušaj ženo in njeno intuicijo! Skratka, zapodim se v prvi cug, kjer po padcu Dareta pred kakim letom, “nekaj manjka”. Menim, da zdaj v tem delu ni več “samo” 5, mogoče kak plus ali dva več …? Zborbam do varovališča, za mano zmerja Maja, ki ji tisti plusi pijejo moči. Po premisleku greva dalje. Okrog roba in v totalno podrtijo, polno drobirja in labavih skal, varovanja pa nobenega. Na naslednjem varovališču, ko še sonce ni hotelo več gledati mučenja in je bril le še hudičev veter, se odločiva za taktičen pobeg v levo, preko grape v Kamenkotu in po zadnjem delu Pokljuške ven. Pokasiram še zadnje “pohvale” moje soplezalke in zviz u dolino – na toplo.

Potrdilo se je še enkrat: pride čas, ko se borbanje s previsi in podrtimi kamini v neopremljenih smereh mora počasi nehat. Plezamo samo še v soncu, betonsko trdne in opremljene smeri – razen, če se še kdaj ne spozabimo in krenemo v …??