Nad Trento

V iskanju divjih, pa nam manj poznanih koncev, smo se v nedeljo 18.6. spravili v Trentarski konec, točneje v kucelj z uradnim imenom Na koncu. Naš novopečeni pripravnik Luka, je imel silno željo po plezanju, zato smo mu ustregli in izbrali neopremljeno štirko z ustreznim dostopom in sestopom.

Smer Četrtinko smo nekoliko za hec podaljšali še za eno “osminko”, jo povezali z zadnjim cugom smeri Detelj in kar nadaljevali v gozd ter s tem začinili peš sestop. Bilo je “zanimivo” in lep dan smo pošteno izkoristili. Uživali smo Maja, Sandra, Luka in jaz.

Vogel – Komna – Sedmera – Bohinj

Zbrali smo se, navlečeni od vsepovsod, entuzijasti, ki jim je potikanje po hribih in dobra družba užitek. Zaslužna za dogodek sta Matija in Miha, pa PD Jesenice, ostalo je bilo v rokah udeležencev, vremena in stanja na terenu. Cilj tega vikenda je bil opraviti del Triglavske magistrale in uloviti še nekaj te, s snegom borne zime, za rep. Z liftom smo se potegnili na Orlove glave in se po smučišču spustili na Zadnji Vogel. Pri sirarni se je začelo zares – vzpon na Konjsko sedlo, kjer nas je pričakal siten veter in megla, ki se je valila preko spodje-bohinjskega grebena. Zmerno in ležerno smo opravili preostali del poti do Doma na Komni, kjer je sledil počitek z večerno fešto, plesom in glasbo na ful.

Naslednji dan smo se razdelili v dve skupini – ena po normalki na Sedmera jezera, druga preko Kala in Lopučnice do Sedmerih, skupaj pa nato preko Štapc in zgornje-bohinjskih planin do kombija, ki je čakal pod planino Blato.

Snega na poti je bilo ves čas dovolj. Kvaliteta snežne odeje pa je bila čisto nekaj drugega. Visoke temperature so naredile svoje in v kvalitetnem gnilcu smo uspeli zarezati primerno globoke smučine. Kakorkoli, nekako smo prismučali nizko dol v Suho se v stilu delamarisovih sardel prepeljali v Staro fužino in po obilni večerji domov.

Hitra statistika je taka: 12 udeležencev (z AO-ja Maja, Aleksandra, Mare, Raf in Miha), cca 35 km in ene 2000 višincev. Pa super je blo.

Super smučarija

Opozorila na ARSO-tu glede nevarnosti snežnih plazov so bila grozeče visoka, zato je bilo treba lep dan izkoristiti na preverjenih terenih. V sredo 8.3. ena hitra na Viševnik, kjer je bila smučarija zelo dobra – ponavadi ni tako, saj obiskovalci načeloma zgornjo flanko obdelamo kot njivo spomladi že v dnevu ali dveh. Tokrat je veter pošteno utrdil snežno odejo in jo naredil dokaj varno… Kolega iz Šamonija sta bila navdušena in naslednji dan smo jo ubrali še na Vršič in na Malo Mojstrovko. Zjutraj malo bolj kislo vreme, se je kasneje spremenilo na bolje in nad Vratci je že hudo grelo. Tudi tu so bile razmere ugodne, kar je okusilo še nekaj ljubiteljev belih strmin. Ob povratku je bilo treba seveda pozdravit Tanjo in Boruta na Erjačevi, pa dober narezek je tudi pasal.

Naj pa vseeno poudarim, da so razmere še daleč od povsem varnih. Treba je pazljivo izbirati pot in se izogibati mestom z veliko napihanega snega – klože. Zato le previdno v naslednjih dneh.

Zimski tečaj – 2. del

Nad Pokljuko smo v soboto, 25.2. izvedli še drugi del tečaja za AŠ. Ker je sicer skopa zima nasula še nekaj malega snega, smo jo najprej mahnili na Brdo nad pl. Lipnico, ob povratku pa se posvetili še štokanju in brskanju za namišljenimi nesrečneži v plazu.

Dan je bil perfekten, čeprav malo manj za tiste, ki so bili peš in so dobili novo lekcijo o koristnosti gibanja s smučmi po z rušjem poraslih pobočjih. No, primerno lekcijo smo dobili tudi smučarji, saj bo velika večina smučk potrebna poštenega servisa. Ampak nekaj pršiča smo le ujeli in vsak užitek ima svojo ceno.

Da bo zimski trojček popoln, se bo potrebno spravit še na kakšen ledenik…

Ledni tečaj za topom

v nedeljo 15.januarja je bilo v Ratečah globokih -19 stopinj, kar smo nekako zignorirali in nadaljevali vožnjo proti Rabeljskemu jezeru, kje je termometer kazal znosnih -16. Ura je bila zgodnja, zato smo okupirali prazno parkirišče in se odpravili v zatrep k slapovom. Na mestu, kjer bi delali, nam je prizor pobesil brade, saj je pošteno teklo – kaj, lilo in tudi neka bogatija z ledom ni bila videt. Nekaj časa smo se gledali, hodili naokoli, preizkušali sumljivo zamrznjen bajer pa tudi razmišljali, če bi šli drugam. No zmagala je več kot ne ležernost in prepričanje, da nekam bomo pa že štokali in vrtali. Kmalu se je pokazalo, da se gorenjci ne damo kar tako odgnat in med vsemi potočki se je dalo splezat tudi kakšno suho linijo. Pa nismo samo plezali, potrebno je bilo prikazati in ponoviti vso znanost varovanja in plezanja v ledu, za kar smo poskrbeli Božo, Katarina in Raf.

Za nameček nas je sredi dneva ogrevalo sonce in zvečer je marsikdo doma žarel od vsega prijetnega.

Poznalo se je, da je bila zadnjih par let z ledom bolj suša, zato je število udeležencev (letošnjih in prejšnjih let tečajnikov, pa tudi starejših mačkov) preseglo 20. Veselilo me je tudi, da so bili vsi pripravljeni delat in se čimveč naučit – znanje je prvi pogoj za doživljanje prijetnih trenutkov v hribih.