Prvomajsko plezalsko potepanje po Korziki

Naj bo tokrat zapis prvomajske Korzike v odpravarskem slogu. Letos nam bodo izkušnje in vtisi ostali v spominu.

Udeleženci: Katarina Kadivec (AO Železničar), Nik Hlade (GRS Radovljica), Urban Nagode, Rok Feldin, Katarina Noč.

1. dan: V soboto 27. 4. 2019 zgodaj zjutraj odhod z Jesenic. Po osem urni vožnji do Livorna so nas obvestili, da bo trajekt par ur zamujal, tako da smo v apartma na severu Korzike prispeli sredi noči. Gazdarica je samo rekla, da tako je pač na Korziki.

2. dan: Zjutraj sta konja trkala po oknih, da nismo bili predolgo v postelji. Nista bila preveč sramežljiva in smo zajtrkovali skupaj na terasi. Jutranji pogledi na okoliška gorovja so obetali in odpeljali smo se v zatrep doline Ascu. Izbrali smo si klasično smer v južni steni Punta Stranciacone (2151 m)  – Cheminée oblique, 230 m, D, 5 max, 5 obl. Nekoliko smo podcenili temperature v visokih hribih na otoku, ker mi smo šli pač na morje. Močno je pihalo, temperature so bile pod ničlo, plezali smo mimo ledenih sveč v kaminih.

3. dan: Zaradi smelih načrtov smo vstali zgodaj, a je prva svetloba nakazala, da dežuje. Tako smo se s turističnimi nagnjenji zapeljali v Restonico, ki velja za plezalsko meko na Korziki. Slabo uro dostopa do jezera Lac de Mélo in še enkrat toliko do Lac de Capitello. Brez plezalne opreme smo z obžalovanjem zrli v plate nad gladino, kjer poteka ena lepših navrtanih smeri Symphonie d’automne, 180 m, TD, 6a+ max, 6a obl. Popoldne smo frikali v sektorju Stella Luna, kjer smo splezali I mio amori, Onda, Rasta, Sò di passaghju, Stella, Luna.

4. dan: Odpeljali smo se čez prelaz Col de Verghju, kjer smo po GR20 v dveh urah in pol dostopili do zavetišča Ciottulu. Zavetišče je odprto, vendar neoskrbovano, na voljo so ležišča s pogradi, peč in štedilnik na plin. Od koče je bila še slaba ura do Capu Tafunatu (2335 m), kjer smo v vzhodni steni splezali klasično smer Voie des Paras, 170 m, D, 4+ max, 4+ obl. Tokrat ni bila nobena bunda preveč, ker nam je v zadnjem raztežaju začelo družbo delati babje pšeno. Z vrha smo se po smeri ob močnem sneženju vrnili na izhodišče s tremi spusti. Sicer smo žrtvovali en pramen bikolorke, ki ni hotel sodelovati in je za nami prišel z močno načetim jedrom.

5. dan: Za dve noči smo se naselili v Petreto-Bicchisano pod goro San Pietro, kjer je leta 1981 strmoglavilo Adrijino letalo. Nova gazdarica sicer konjev ni imela, je bila pa nadvse radodarna s francoskimi rogljički. Odločili smo se za skok do morja v Propriano, kjer nismo pričakovali, da bomo za pivo odšteli 6,5 EUR. Popoldne po dežju smo šli frikat v Livesi, kjer smo v Petra Piomba splezali Pas gnou qui veut, Supplice chinois, Panne des sens.

6. dan: Zjutraj smo jedli makarone z bolonjsko omako za zajtrk, ker je bilo na 1. maja nemogoče dobiti odprto trgovino. Zavestno smo se odločili, da gremo plezat v Gozzi (705 m), ki je s svojo nizko višino obljubljal samo 40 min dostopa. Parkiramo spodaj v vasi, kjer nas soseda hitro postavi na realna tla, menda da je pastir prepovedal prehod do stene. Primorani smo se bili odpeljati v sosednjo vas in spet smo 2 uri pešačili do stene. Zmanjkovalo je časa, tako da sta Urban in Katarina K. splezala La Rotoloni, 80 m, D, 5 obl, Rok in Nik pa L’homme qui tombe à pic, 50 m, 5. Zvečer smo se za dva dni premaknili na Col de Bavella, plezalsko korziško meko No2 .

7. dan: Urban, Katarina K. in Nik so šli plezat Arȇte de Zonza, 360 m, D, 5+ max, 5 obl v JZ steni Punta di l’Acellu (1588 m), midva z Rokom pa Arȇte de Quenza, 270 m, D+, 5+ max, 5+ obl v steni Punta di l’Arghjetu (1591 m). Nasploh zanimivo plezanje po tofanih, ki tudi edini omogočajo varovanje.

8. dan: Ob 12.h je bil napovedan dež, ampak brez plezarije tudi zadnji dan ni šlo. Trojici je prejšnji dan pri spustu ostala vrv v sidrišču in šli smo na reševalno akcijo. Zaradi vremena ni bilo variante, da bi splezali ponovno celotno smer. Vstali smo ob 5h in se odločili za dostop po grapi v južni steni, kjer smo zaradi zagozdenih balvanov porabili približno tri ure za slabih 100 m. Do vrha smo nato morali splezati še tri raztežaje po smeri Arȇte de Zonza. Ker nas je vreme priganjalo, smo čez detajle prusikarili. Zadnji raztežaj čez plate je Urban kot prvi uspel preplezati v kolikor toliko suhih razmerah, ostali smo se za njim že vozili po platah levo in desno kot sredi zaledenelega slapu brez derez. Ampak dobili smo vrv nazaj.

9. dan: Spanje v bližini Bastie, zjutraj trajekt do Livorna, postanek v Firencah in vrnitev v sveže zasneženo Slovenijo.

Velikonočni Grazer

Z Alenko Lužnik (AO Kozjek Maribor) sva se za tri dni odpravili čez mejo v Grazer Bergland. V soboto zjutraj sva odšli od doma, tako da je bil prvi dan namenjen ogrevanju. Plezali sva Elfengarten V- / IV, 220 m, ker sem v avtu pozabila skico od smeri Schlangengrube, ki se nahaja desno od Elfengartna (skica na netu, v vodničku iz 2007 je še ni). Nedeljo sva določili za dan D in je prišla na vrsto Serengeti, VI / V-VI, 220 m. Napeta smer, kjer težavnost ne popusti niti v enem raztežaju. Za izplezavanje zadnji dan sva odšli v Waschrumpel, VI- / IV-V, 150 m. Sicer lepa smer, ki pa je že tudi precej zlizana. Naplezali sva se in kmalu spet prideva.

Plezalsko po sicilijansko

K sreči plezalska sezona pri morju ne sovpada vedno z glavno turistično sezono. Tako pri Ryanairu za par deset evrov dobiš letalsko karto in greš za podaljšan konec tedna plezat na Sicilijo.

Pristala sva v četrtek v Catanii. Ne vem, ali se to šteje kot slaba priprava na turo, ampak šele zadnji dan pred odhodom sem ugotovila, da plezalnega vodnička za Sicilijo čisto zares ni na ferajnu in da je prepozno za naročilo pri Frikotu. Prvi dan je tako minil v iskanju vodnička. V prometno kaotičnem mestu, kot je Catania, vožnja zahteva čas in potrpežljivost, predvsem da prideš do trgovine s športno opremo. Nato te prodajalci prijazno obvestijo, da vodnička nimajo in te napotijo v neko oddaljeno vasico visoko gori pod Etno, ker da alpinistične zadeve je mogoče dobiti samo tam. Kako bi brez GPS-a po tistih milijontih vasicah nad Catanio prišla do prave, ne vem. Potrebovala bi pa tudi navigacijo za pravo trgovino. V prvi so nama ponujali vse alpinistične knjige o tehniki plezanja in smučanja. K sreči je bila naslednja že takoj za vogalom. Tam sta že pogled na prodajalca in bogata založenost trgovine vzbujala zaupanje. Le beseda je bila potrebna in takoj je bil na voljo vodniček v treh različnih jezikih.

Ker sva imela nekako namen obkrožiti otok, se odločiva, da greva drugi dan plezat v Capo Calavà, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Messine ob severni obali proti Palermu. Z vremenom že prvi dan ni kazalo najbolje, ker je deževalo, drugi dan zjutraj pa zaradi nizke oblačnosti in rosenja tudi ni bila ravno idealna vidljivost. Ampak če sva že tam, pojdiva probat. Stena se nahaja nekaj km iz vasi Patti ob obalni glavni cesti. Prideva pod steno, se odločiva za smer La fessura del gorilla, celo modro nebo se je že začelo kazati, zavežem še plezalke in potem jasno da začne rositi. Gledava se, potem gledava steno, pa spet drug drugega … greva. Bila je tista hrapava oranžna skala, kjer vse drži. Vodniček navaja, da gre za grobo-zrnati granitoidni gnajs. Držalo je res vse, smer pa ni bila tako dobro opremljena, kot sem dobila vtis ob prebiranju opisa smeri. Sidrišča so urejena s svedrovci, vmes z izjemo enega obročkarja nad detajlom smeri ni bilo nič. Obilo je možnosti za varovanje z večjimi metulji, ampak če greš letet z Ryanairom, kjer pri prtljagi tehtajo vsak gram, je treba malo premisliti, kaj boš vzel s seboj. Šlo je tudi s pomanjkljivo opremo, tako da se odločiva, da greva pogledat še lažjo smer Quattro salti sull’acqua, ki je imela izhodišče na plaži na drugi zahodni strani stene. Očitno je bila ravno plima, polovica plaže je bila pod vodo, valovi pa precej razburkani od neurja prejšnjih dni. In tako je bila namera o še eni smeri hitro opuščena. Odpraviva se dalje proti zahodu otoka, v San Vito Lo Capo, t.i. sicilijanski plezalski paradiž, kjer se naslednji dan opremiva za smer Pace di chiostro v Picco Monaco. S parkirišča je izgledalo vse super, smer pokonci, od blizu tudi odlična skala. Take sreče kot prejšnji dan vendarle ni bilo na vidiku. Dežja resda ni bilo, vetra malo preveč. Po preplezanem prvem raztežaju sem se komaj držala na sidrišču, da je še Rok prišel za mano. Gurtne so plesale na vse strani, vrv pa tudi. Greva dol. Brez besed. Verjamem, da se je že marsikdo spuščal ob močnem vetru in po ostri skali, in je seznanjen, kako vrv potuje z vetrom. Prideva dol, Rok vleče en pramen vrvi in dokler jaz držim drugega, vse ok. Ko ga spustim, v trenutku izgine izpred oči in kmalu pride streznitev, da vrv ne gre nikamor več. Verjetno je bilo več sreče kot pameti tisti dan, na koncu se je vrv le vdala.

Stene in pokrajina v okolici San Vito Lo Capa so čudovite, plezališč je neomejeno, predvsem pa je še ogromno prostora za prvenstvene smeri. Z Rokom se še vrneva, zagotovo vsaj preplezat smer do konca. S to razliko, da bova naslednjič letela v najbližji Trapani.

Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.

Skupna tura treh vrhov

Prva skupna tura alpinistične šole je za nami in to kljub rekordno nizki udeležbi glede na rekordno število vseh prijavljenih tečajnikov letošnje AŠ. Na opevani Viševnik smo se povzpeli po romarski poti, ki pa tisto nedeljo ni bila deležna velikega obiska. Veter na vrhu nas je hitro pognal proti MDV, kjer se je končno pokazalo nekaj modrine. Z MDV smo sestopili po vršnem grebenu, kjer so naši novi člani na nekaj težjih mestih obetavno pokazali, da spadajo v jeseniške alpinistične vrste. Sledilo je še nekaj strmih trav nadalje po grebenu, nato pa še vzpon na VDV. Pozna ura je botrovala temu, da smo obisk Tosca pustili za naslednjič, in čez Studorski preval smo se vrnili nazaj na Rudno polje. Udeleženci: Tadeja, Klemen in Alain od tečajnikov, načelnik in jaz.