Plezalsko po sicilijansko

K sreči plezalska sezona pri morju ne sovpada vedno z glavno turistično sezono. Tako pri Ryanairu za par deset evrov dobiš letalsko karto in greš za podaljšan konec tedna plezat na Sicilijo.

Pristala sva v četrtek v Catanii. Ne vem, ali se to šteje kot slaba priprava na turo, ampak šele zadnji dan pred odhodom sem ugotovila, da plezalnega vodnička za Sicilijo čisto zares ni na ferajnu in da je prepozno za naročilo pri Frikotu. Prvi dan je tako minil v iskanju vodnička. V prometno kaotičnem mestu, kot je Catania, vožnja zahteva čas in potrpežljivost, predvsem da prideš do trgovine s športno opremo. Nato te prodajalci prijazno obvestijo, da vodnička nimajo in te napotijo v neko oddaljeno vasico visoko gori pod Etno, ker da alpinistične zadeve je mogoče dobiti samo tam. Kako bi brez GPS-a po tistih milijontih vasicah nad Catanio prišla do prave, ne vem. Potrebovala bi pa tudi navigacijo za pravo trgovino. V prvi so nama ponujali vse alpinistične knjige o tehniki plezanja in smučanja. K sreči je bila naslednja že takoj za vogalom. Tam sta že pogled na prodajalca in bogata založenost trgovine vzbujala zaupanje. Le beseda je bila potrebna in takoj je bil na voljo vodniček v treh različnih jezikih.

Ker sva imela nekako namen obkrožiti otok, se odločiva, da greva drugi dan plezat v Capo Calavà, ki se nahaja dobro uro vožnje iz Messine ob severni obali proti Palermu. Z vremenom že prvi dan ni kazalo najbolje, ker je deževalo, drugi dan zjutraj pa zaradi nizke oblačnosti in rosenja tudi ni bila ravno idealna vidljivost. Ampak če sva že tam, pojdiva probat. Stena se nahaja nekaj km iz vasi Patti ob obalni glavni cesti. Prideva pod steno, se odločiva za smer La fessura del gorilla, celo modro nebo se je že začelo kazati, zavežem še plezalke in potem jasno da začne rositi. Gledava se, potem gledava steno, pa spet drug drugega … greva. Bila je tista hrapava oranžna skala, kjer vse drži. Vodniček navaja, da gre za grobo-zrnati granitoidni gnajs. Držalo je res vse, smer pa ni bila tako dobro opremljena, kot sem dobila vtis ob prebiranju opisa smeri. Sidrišča so urejena s svedrovci, vmes z izjemo enega obročkarja nad detajlom smeri ni bilo nič. Obilo je možnosti za varovanje z večjimi metulji, ampak če greš letet z Ryanairom, kjer pri prtljagi tehtajo vsak gram, je treba malo premisliti, kaj boš vzel s seboj. Šlo je tudi s pomanjkljivo opremo, tako da se odločiva, da greva pogledat še lažjo smer Quattro salti sull’acqua, ki je imela izhodišče na plaži na drugi zahodni strani stene. Očitno je bila ravno plima, polovica plaže je bila pod vodo, valovi pa precej razburkani od neurja prejšnjih dni. In tako je bila namera o še eni smeri hitro opuščena. Odpraviva se dalje proti zahodu otoka, v San Vito Lo Capo, t.i. sicilijanski plezalski paradiž, kjer se naslednji dan opremiva za smer Pace di chiostro v Picco Monaco. S parkirišča je izgledalo vse super, smer pokonci, od blizu tudi odlična skala. Take sreče kot prejšnji dan vendarle ni bilo na vidiku. Dežja resda ni bilo, vetra malo preveč. Po preplezanem prvem raztežaju sem se komaj držala na sidrišču, da je še Rok prišel za mano. Gurtne so plesale na vse strani, vrv pa tudi. Greva dol. Brez besed. Verjamem, da se je že marsikdo spuščal ob močnem vetru in po ostri skali, in je seznanjen, kako vrv potuje z vetrom. Prideva dol, Rok vleče en pramen vrvi in dokler jaz držim drugega, vse ok. Ko ga spustim, v trenutku izgine izpred oči in kmalu pride streznitev, da vrv ne gre nikamor več. Verjetno je bilo več sreče kot pameti tisti dan, na koncu se je vrv le vdala.

Stene in pokrajina v okolici San Vito Lo Capa so čudovite, plezališč je neomejeno, predvsem pa je še ogromno prostora za prvenstvene smeri. Z Rokom se še vrneva, zagotovo vsaj preplezat smer do konca. S to razliko, da bova naslednjič letela v najbližji Trapani.

Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.

Skupna tura treh vrhov

Prva skupna tura alpinistične šole je za nami in to kljub rekordno nizki udeležbi glede na rekordno število vseh prijavljenih tečajnikov letošnje AŠ. Na opevani Viševnik smo se povzpeli po romarski poti, ki pa tisto nedeljo ni bila deležna velikega obiska. Veter na vrhu nas je hitro pognal proti MDV, kjer se je končno pokazalo nekaj modrine. Z MDV smo sestopili po vršnem grebenu, kjer so naši novi člani na nekaj težjih mestih obetavno pokazali, da spadajo v jeseniške alpinistične vrste. Sledilo je še nekaj strmih trav nadalje po grebenu, nato pa še vzpon na VDV. Pozna ura je botrovala temu, da smo obisk Tosca pustili za naslednjič, in čez Studorski preval smo se vrnili nazaj na Rudno polje. Udeleženci: Tadeja, Klemen in Alain od tečajnikov, načelnik in jaz.

Herlec-Kočevar v Šitah

V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.

Bili sva na ŽaoŽ taboru

Prejšnji vikend sva se z Naniko udeležili ženskega alpinističnega tabora v organizaciji AO Železničar. Tabora se je udeležilo preko 20 punc z odsekov po celi Sloveniji. Plezale smo v stenah Lučkega Dedca, Vršičev in Vežic. Z Naniko sva vzeli v navezo še Ajdo iz AAO, plezale smo Lukmanovo in Preložnikovo smer ter smer Mimo votline.

Tovrstni tabori so prav zagotovo najboljša priložnost za izmenjavo izkušenj in sestavljanje novih navez. Zato puncam iz AO Železničar najlepša hvala za vabilo in za odlično organizacijo. Naslednje leto pridemo spet.

Bolj podrobno reportažo obljublja glavna organizatorka Meta. Slike spodaj so od nas vseh.