Vikendova ledenomanija

Berem, kaj vse smo slovenski ferajnovci uspeli splezati pretekli vikend, in si mislim ali ledno plezanje postaja vedno bolj popularno ali se le naši plezalski potopisi tako v besedilu kot v slikah širijo vedno bolj učinkovito. Sklepam, da bo držalo oboje. Še Planinski vestnik bo lahko v svoji rubriki Novice iz vertikale objavil, da januarja je pa Slovenija vendarle nekaj zlezla v ledu. Potemtakem vendarle pridemo do tega, da je edino prav, da tudi Jeseničani prispevamo svojo kapljo v morje.

Ledne razmere so bile v glavnem v redu. Ne bomo rekli, da je bilo enako kot pred dvema letoma, ko smo res imeli pravljico, ampak tudi letos se človek ne more ravno pritoževati. Z Jaotom, Nikom in Rokom smo v soboto plezali Drugi slap v Prednji glavi. Odločitev za zgodnje vstajanje se je izkazala za več kot odlično, uživali smo v privilegiju prvega sobotnega dostopa pod slap in razgledih na zapečene vrhove Špikove skupine. Pri stavah, koliko navez bo še prišlo za nami, je bil najbližje Nik, v splošnem pa smo se tisti navzdol in tisti navzgor s klajmbersko vljudnostjo vse zmenili, in ne bi mogla reči, da je bila gneča. V nedeljo sva šla z Rokom preverit še v Zajzero v Placche parallele. Prva pod steno Nabojsa sicer nisva bila, se je pa usula za nama skupina italijanskih gorskih reševalcev. Očitno so tako kot naši kranjskogorski in še kateri drugi reševalci tudi oni prišli do spoznanja, da je letos zaradi množičnega obiska smiselno narediti vajo iz tehnike reševanja iz zaledenelih slapov. In to brez drona. Pustimo to temo za kdaj drugič, ali pa vsaj za okroglo mizo in kolumne po vzoru Komisije za alpinizem. Raje pejmo plezat in dejmo se družit.

Skupna tura treh vrhov

Prva skupna tura alpinistične šole je za nami in to kljub rekordno nizki udeležbi glede na rekordno število vseh prijavljenih tečajnikov letošnje AŠ. Na opevani Viševnik smo se povzpeli po romarski poti, ki pa tisto nedeljo ni bila deležna velikega obiska. Veter na vrhu nas je hitro pognal proti MDV, kjer se je končno pokazalo nekaj modrine. Z MDV smo sestopili po vršnem grebenu, kjer so naši novi člani na nekaj težjih mestih obetavno pokazali, da spadajo v jeseniške alpinistične vrste. Sledilo je še nekaj strmih trav nadalje po grebenu, nato pa še vzpon na VDV. Pozna ura je botrovala temu, da smo obisk Tosca pustili za naslednjič, in čez Studorski preval smo se vrnili nazaj na Rudno polje. Udeleženci: Tadeja, Klemen in Alain od tečajnikov, načelnik in jaz.

Herlec-Kočevar v Šitah

V sredo sva z Nikom (AO Radovljica) plezala v Šitah. Zaradi obilnega deževja dan prej sva v prvih raztežajih za boljšo psiho tipala po lužicah in občasno po mokri travi. Sidrišča so sicer opremljena s klini in pomožnimi vrvicami, sva pa vmes precej zabijala, ker za metulje skala ni ravno idealna. V lažjem svetu na sredini smeri sva se razvezala in iskala prehode po kaminih in grapah. Izogibala sva se strmih trav na odprtem, ker je bilo še vse namočeno. V 50 m kaminu je dovolj klinov, tako da je bilo treba kar šparati z vpenjanjem, da je sploh ostalo dovolj opreme za sidrišče zgoraj. V zadnjem raztežaju te čaka še zadnje težje mesto, ko že vidiš konec smeri, pa vendar se zaveš, da se je za tiste zadnje metre še potrebno potruditi. Zaradi razmer sva plezala nekoliko dlje kot predvideno, iz smeri sva izstopila šele pozno popoldne. Precej časa je šlo tudi na račun orientacije, ker se pač prav veliko od plezanja smeri pred leti nisem spomnila. Nazaj v Tamar sva sestopila skozi ozebnik, kjer sva v grabnu zaradi nepričakovanih snežnih razmer sredi avgusta še enkrat brez slabe vesti vzela vrv iz nahrbtnika.

Bili sva na ŽaoŽ taboru

Prejšnji vikend sva se z Naniko udeležili ženskega alpinističnega tabora v organizaciji AO Železničar. Tabora se je udeležilo preko 20 punc z odsekov po celi Sloveniji. Plezale smo v stenah Lučkega Dedca, Vršičev in Vežic. Z Naniko sva vzeli v navezo še Ajdo iz AAO, plezale smo Lukmanovo in Preložnikovo smer ter smer Mimo votline.

Tovrstni tabori so prav zagotovo najboljša priložnost za izmenjavo izkušenj in sestavljanje novih navez. Zato puncam iz AO Železničar najlepša hvala za vabilo in za odlično organizacijo. Naslednje leto pridemo spet.

Bolj podrobno reportažo obljublja glavna organizatorka Meta. Slike spodaj so od nas vseh.

Nas 5 na Mont Blancu

Pa smo ga le dočakali. Mont Blanc s 4810 m.

Zataknilo se je že pri pridobitvi rezervacij prenočišč na koči Gouter. Če nisi GV, kateri lahko opravijo rezervacijo že mesece prej, je pač skoraj nemogoče dobiti prostor za 5 ljudi. Ob prvem odprtju rezervacij na spletni strani aprila je bilo že vse zasedeno, tako da smo morali počakati na več sreče v drugem roku maja. Po večurnem dežuranju pred računalnikom se je naposled le sprostilo nekaj več mest in to je bilo to.

V soboto 28. julija smo se tako z Vidkom, Tavčijem, Rokom in Nikom iz AO Radovljica odpeljali proti Chamonixu, kjer smo prespali. Naslednji dan zgodaj zjutraj smo bili v Le Fayet, od koder naj bi nas zobata železnica pripeljala na nekaj več kot 2300 m. Pa se je zataknilo še drugič. Prva vožnja ob pol osmih je bila odpovedana, vsi lokali naokoli pa še zaprti. Po eni uri, ko se je prvi lokal čez cesto le odprl, so nas obvestili, da imajo probleme z elektriko in da bodo naslednje informacije o delovanju vlaka znane šele ob enajsti uri. Tako smo odbrzeli nazaj v Les Houches na gondolo, ki nas je pripeljala do predzadnje postaje zobatke, od tam pa smo tokali peš 700 m do zgornje postaje. Potem še enkrat toliko višincev do koče Tete Rousse, kjer so naše rame potrebovale že nekoliko daljši odmor. Žandarjem smo morali pokazati dokumente in rezervacijo na koči, šele potem so nas spustili naprej. Pred nami je bila še črna stena pod kočo Gouter, kjer smo doživeli najbolj adrenalinsko hojo celotne ture. Treba je prečkati kuloar, kjer ves čas letijo granitni odkruški vseh velikosti. Zavzeli smo taktiko teka eden po eden. Smo si precej oddahnili, ko smo bili vsi mimo. Kočo Gouter ves čas hoje gledaš in človek ima res občutek, da bo v dveh urah tam. V resnici smo porabili precej več časa, da smo jo končno dosegli. Čeprav smo nekaj dni pred odhodom v Francijo 2000 m višinske iz Seebachtala na Ankogel zmogli v nekaj urah, je bilo tokrat vendarle drugače s trikrat težjimi nahrbtniki. Pred večerjo v koči smo preizkusili ležišča v zgornjem nadstropju s pogledom na morje snega in ledenikov. Večerja je bila tukaj znatno boljša kot lani na Ecrinu. Po kratkem počitku do pol druge ure zjutraj, se je bilo naposled potrebno opremiti za hojo proti vrhu. Na tako obsežni snežni kupoli, kot je masiv Mont Blanca, se množica ljudi hitro porazgubi, tako da gneče proti vršnemu grebenu niti nismo občutili. Na vrhu smo stali okoli osme ure zjutraj in še pri hoji nazaj v dolino smo morali kar pomisliti, česa smo bili deležni. Sestopili smo po isti poti mimo koče Gouter do zgornje postaje zobate železnice. Očitno so jo medtem uspeli popraviti, ker je bila naslednja vožnja že polno zasedena. Kljub temu se je prodajalca vozovnic dotaknil pogled na naše od sonca ožgane pojave, tako da nas je brezplačno spustil na poln vagon. Skoraj pol ure smo se vozili 700 m nižje do postaje pri gondoli. Nato z gondolo nazaj v Les Houches, kjer nismo mogli čakati na nič drugega kot na burger za kosilo, nato pa nazaj v hostel na še eno noč spanja v Franciji. Tam nas je gazda obvestil, da bomo očitno tudi prespali brezplačno, menda zaradi nekih malih bitij v posteljah prvo noč. Tako smo si zaradi nenadejanega ostanka finančnih sredstev, v dragem Chamonixu za zaključek naše ture lahko privoščili dvakratno dozo in dvakrat s stilom.