50 odtenkov modre in 50 odtenkov sive

…ki ti jih ponuja Dalmacija, je vredno izkoristiti. Midva z Božotom jih vedno in tudi tokrat sva jih ter si za nekaj časa okrepila telo in dušo, hkrati pa bila koristna za najino floro. Vreme nama ni ravno seglo v roko, a sva njegovo nečimrnost vseeno prelisičila in intenzivno izkoristila nekaj skromno podarjenih nedeževnih dni.

Da bi se potem brez slabe vesti pretegovala po stenah, sva se najprej posvetila oljčišču. Tokrat sva oljke s škarjami in žago dodobra oklestila, da bodo čez poletje lažje dihale in nama jeseni v zahvalo vrnile s plodovi. Tukaj temu pravijo »kaštrit masline«. Ne vem, zakaj me to spominja na kastriranje.

Mimogrede sva posadila še limono, da se zasigurava za dozo vitaminov in dodala še en mandelj. Ob količini drevesnic mandljev me počasi že skrbi, da bom morala zopet postati vzorna gospodinja in se ukvarjati s pekarijo.

Po pridno in dobro opravljenem delu, se zasluži dobra tradicionalna hrana in te ni manjkalo. Pa postavimo delo h kraju.

V bližnji vasici Blace ob ustju Neretve se nama je pokonci postavila stena, na kateri bi lahko zraslo lepo plezališče z več strnjenimi sektorji, v katerih bi bile smeri različnih težavnosti. Morda se ga nekoč lotiva z urejanjem, seveda, če dobiva žegen od pristojnih in dojemljivih za plezalsko – nekoristne dejavnosti.

Dva v celoti vremensko podarjena dneva sva raziskovala in plezala v Omiški Dinari. V Gradini nad Vruljami pred Makarsko sva plezala:

Strelica u stijeni; 5b, 100m   in   Korjenje u vjetru; 5b, 300m

Obe smeri ponujata uživaško plezanje, s tem da te v slednji čaka pretkan kamin, ki te z nahrbtnikom ne spusti kar tako skozi.

Za naslednji cilj sva si izbrala zaledje Omiša, pravzaprav ga je zopet izbral Božo, in sicer v steni Kula, smer Ivančice put; 6b+, 120m, AO. Zakaj je avtor smeri izbral ime Ivančice put, ne najdem odgovora, saj smer nikakor ni primerljiva s potjo (putom). Vsi prvi trije raztežaji zahtevajo esenco koncentracije in natančno stopanje – beri trenje v platah, vmes pa ti da pelina piti še platasta prečka. Je pa fino, da ti zadnji  raztežaj prizanese in ti pokloni s težavnostjo, kjer se oddahneš in uživaš. Škoda, da je kratek.

Vse bolj ugotavljava, da Omiš in njegovo zaledje skriva in odpira neomajne plezalne možnosti. Nenazadnje tamkajšnji okoliš zadovolji tudi neplezalne dejavnosti, kot so pohodništvo, rafting in ostale adrenalinske in neadrenalinske aktivnosti. Ja, lahko se pomešaš med civilizacijo ali pa odmakneš v popolno divjino in če si tam pomladi ali jeseni, ti ni treba prenašati vonja po tropical olju za sončenje.

 

2-e v soncu

V čudovitem, morda bi kdo rekel kičastem vremenu, sva pustno soboto naredila nepusto in si namesto krofov raje privoščila 2-e v soncu.  A je kič brez vrednosti, pa zato glede na razmere v Dolini Glinščice, sama ta izraz ne morem uporabiti. Sonce, brezvetrje, topla skala, pomladno prebujanje narave, ki jo tu in tam naznanja že tudi kakšen špargelj.

Po izkušnjah iz preteklih let sva vedela, da je pametno najprej izkoristiti sonce na desni strani doline. Vsled tega sva dala prednost smeri Spigolo Verde (IV, 140m). Na sestopu, okoli 11. ure je bila ta stran, skupaj s 60-metrskimi tkim. tečajniškimi platami Senza nome v celoti v senci.

Sprehodila sva se na levi del doline in po tradiciji za začetek sezone zlezla še La Grande z Attacco nuovo (6a, 130m), Glede na trajajočo sušo ni bilo presenetljivo, da je bilo pod vstopom v previs suho kot cimet. Ne spomnim se, da na tistem mestu ne bi vsaj rosilo ali mastilo.

Prijazen začetek za v kratkem pričakujočo plezanje v biokovskih stenah.

Poskokov striptiz in še več

Planski tabor v Omišu in GDK 2018 so nam vremenarji zakuhali z neljubo napovedjo, s katero so se zavarovali, da iskalci nekoristnega sveta ne bi silili v omiške in biokovske stene ali še slabše, da ne bi po njih pogledovali in negodovali iz kakšnega kafiča ob morju. Povodnja ni bilo, sonca prav tako ne. Je pa že po tradiciji na dan osrednje prireditve »Glavno, da se klajmba« moral dež pomahati z repom, tokrat le v dopoldanskih urah. Večerna fešta s profesionalno izpeljanim predavanjem slovensko – nemške naveze Luka – Ines, ribami, plezalsko čakulo (beri klepetanjem) in sproščenim vzdušjem, naju je spet zapeljala pozno v noč. 

Med izmenjavo plezalskih izkušenj med GDK-jevci sva dobila idejo po prvi ponovitvi alpinistične smeri   »Poskokov   striptiz«, V/V+, 340m v navezi Jerković-Johan. V sredo, 10.10. smo se v Bastu  sestali z našima ferajnovcema s Katarino in Rokom, se po skupnem pristopu tudi razšli vsak v svojo skalno kandidatko.

Vstop v »Poskokov striptiz« sva hitro orientirala in zanamcem v pomoč označila z v skalo vklesanima črkama PS. Za varovanje v smeri se je v glavnem potrebno znajti z naravnimi tvorbami; sončne ure, drevje,…Načrtno sva poleg klina ali bolje rečeno nekaj podobnega klinu v prvem V+ raztežaju dodala klin s pravo besedo, jasno Jeseničana. Na štantu, ki se nahaja po kosmati prečki sva, hotela ali ne, pustila rumeno gurtno, ki se je zajedla v razpoko sončne ure. Da bi jo dobila ven niso pomagale niti tiste besede na P…, kot mi to po navadi pomaga pri izbijanju klinov. Pa saj pravzaprav, bo že nekomu razveselila plezalni dan, sem se odločila in popustila v dvoboju. Glede celotnega vtisa o smeri pa; je še dojenčica v plenicah in bo potrebna še kakšna naveza, da bo opravila vrtnarska dela, očedila šavje, zemljo v cvetličnih lončkih ter losan ali dvomljiv skalni del. Skico smeri prvopristopnikov najdete v spletnem vodničku Plave gore.

Po dnevu za plezalni predah sva se napotila v Omiš v steno Ilinca, Stargate 6a+, 250m. Smer je za vriskat in je že pristala v predalu ponovitev.  Poda ti raznolikost, ki lahko verjamem da, zadovolji vsakega še tako izbirčnega plezalca. Če vstopiš zadosti zgodaj, te zaradi usmerjenosti dolgo časa pusti v senci. Hkrati pa je primerna za zimski čas ob poznejšem vstopu, da te sonce prijetno greje. Midva sva se potrudila, da sva ga imela le zadnja dva raztežaja, saj so bile temperature za ta letni čas presenetljivo visoke, ok. 26°C. 

Med dopustovanjem v Dalmaciji, kjer se v naravi mešajo modra, zelena in siva barva, pa sva razen plezanja počela še veliko drugega; obrala sva oljčno letino in bila zelo zadovoljna z odstotkom olja, zasadila nekaj novih sadik mandeljnjev, se razvajala z gastronomskim dobrotami mediterana….ter nenazadnje uspešno izpeljala reševalno akcijo mladega in neizkušenega mucka, ki je neznano kako pristal v globokem jarku mestnega pritoka Cetine v Omišu. 

 

 

 

Po plisiranih platah čez mejo

Še vedno obstaja stereotip, da je čez mejo vse bolje, pa tudi če meje ni več…in nekatere stvari res tudi so.

V sredo, 29. avgusta sva jo zopet mahnila v Karnijce, tokrat v JV steno Trogkofla (Velikega Koritnika), kjer se nahaja več solidno navrtanih smeri. Dolžine le-teh so vse okoli 100m in vse imajo v glavnem značilnosti plat, nekatere plisiranih.   Platke, kot jih radostno imenujem sama, zahtevajo malo več razmišljanja z nogami, kot to poimenuje Božo. Skala je kompaktna, tu pa tam je kakšen losan kamenček ali luskica, a nič motečega, kar bi oteževalo plezanje.

Če si pod steno dovolj zgodaj, kar midva nisva bila, ker sva se morala orientacijsko še znajti, si lahko privoščiš 3 ali več teh smeri. Seveda mora biti prisotne tudi kanček volje.

S sestopom ni težav, ker je urejena abzajl pista . Štanti za spust so označeni z modrimi packami. Morda je v osnovi mišljeno s pikami.

Po racionalni odločitvi sva odplezala Hansel 5c+ in Crete Rosse 6a, obe 110m.

Glede na lego stene, je pleža v njej zagotovljena še pozno v jesen.

Li in Božo

 

 

 

 

Sfinga pri sosedi…

…Italiji, v Karnijcih naju je pretekli vikend končno zvabila k sebi. Glede na, za naju nedostopno Sfingo v Steni, se privlačnosti Sfinge della Grauzaria, nisva mogla upreti. Čeprav je preteklo kar nekaj časa, predno so se stvari iz plana spravile v harmonijo in izvedbo.

V petek, 17. avgusta popoldan sva se s pretežkima nahrbtnikoma privlekla od parkirišča do planinske koče pravljičnega videza Rifugio Grauzaria. Pravzaprav je pravljična tudi njena notranjost. Mirno lahko zatrdiva, da bolj urejene in čiste planinske koče še nisva zasledila. Noto celoti dodata prijazna skrbnika in njuna psička Rukola.                                                                                                    Cene so popolnoma primerljive z našimi; spanje 13€, hrana na jedilniku med 7 in 13€, sendvič 3,50€, pivo 3€.

V soboto, po ležernem prebujanju in kofeinski dozi, naju je adrenalin že začel gnati proti steni Sfinge. Dostop do smeri Gilberti – Soravito je celih 15 min preko potoka, ki te po končani turi razveseli z ohlajeno pijačo,…seveda, če mu jo pravočasno predaš v oskrbo.                                                                                   O smeri Gilberti – Soravito, 720m; V-/ III-IV:                                                        -varovališča so večinoma urejena na dveh svedrovcih (en star, en nov)         -vmesnega varovanja je bolj malo                                                                        -stena je še najbolj prijazna do naših klinov Jeseničanov, manj pa do frendov in jebic (ups).                                                                                                                  Po celodnevni turi se strinjava, da večer preživiva na svežem zraku pred kočo. A ne za dolgo. Z jasnega se je stemnilo in v bližini so se že zaslišali neljubi zvoki grmenja, ki ga mi »raziskovalci nekoristnega sveta« poznamo v »basso profondo« varianti.                                                                                                                     Tole pa ne bo hec. Nevihtne strele so že iskale svoje privlačne cilje in ni bilo več kaj čakati. Pobaševa opremo in brž v hiško. Ko radovedno čakava, s čim nama bodo postregli Italijani, se s Sfinge ulijejo deroči slapovi vode in kamenja, kar me še najbolj spominja na pred leti, s Katarino doživeto »turo avanturo« ob sestopu preplezane Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. A takrat sva bili prepuščeni milosti in nemilosti votline v steni, kjer sva preždeli do konca najhujšega.                          Ker tudi tokrat vsi prisotni ugotovimo, da se dandanašnji na vremenske napovedi, takšne ali drugačne, res ni moč več zanesti, si za zadnji dan nisva delala posebno hudih ciljev. »Kar bo, pa bo!«, glede na to, da se je ulivalo še pozno v noč.

Nedeljsko jutro v nebesni modrini, a skala temna kot noč. Obema je jasno, da bo telovadba prilagojena hitrosti sušenja plezalsko prijaznim oprimkom. Nič, greva v plate.                                                                                                                          Brez ihte po dobrih 20 minutah pricapljava do 180-metrske smeri Flopland, v kateri se že veselo zabava italijanski plezalec v solo varianti. Zavedava se, da je na tak način smer okupiral za celotno dopoldne in se prenačrtiva v sosednjo, krajšo 100-metrsko Spigolo Sha 5c. Bogato navrtana, luštna, a prekratka. Na vrhu smeri se pokaže potreba po vsaj še eni takšni dolžini. Če drži: »Kratko, a sladko!«, je že bolje tako.                                                                                                         Kljub mlademu dnevu, pobereva »tavelke ruzake« v koči in se tolaživa, da gre po gravitacijskem zakonu lažje dol. Vmes se še ustaviva pri nama najljubšem hladilniku, saj težko prinesene blagodejne osvežitve za telo in dušo, se pač ne spodobi puščati v potoku. 

Tole turo lahko mirno spraviva v že dobro napolnjen predal za ponovitve.         Ljubiteljem divjine brez ljudskih procesij, toplo priporočava. 

Li in Božo