Po plisiranih platah čez mejo

Še vedno obstaja stereotip, da je čez mejo vse bolje, pa tudi če meje ni več…in nekatere stvari res tudi so.

V sredo, 29. avgusta sva jo zopet mahnila v Karnijce, tokrat v JV steno Trogkofla (Velikega Koritnika), kjer se nahaja več solidno navrtanih smeri. Dolžine le-teh so vse okoli 100m in vse imajo v glavnem značilnosti plat, nekatere plisiranih.   Platke, kot jih radostno imenujem sama, zahtevajo malo več razmišljanja z nogami, kot to poimenuje Božo. Skala je kompaktna, tu pa tam je kakšen losan kamenček ali luskica, a nič motečega, kar bi oteževalo plezanje.

Če si pod steno dovolj zgodaj, kar midva nisva bila, ker sva se morala orientacijsko še znajti, si lahko privoščiš 3 ali več teh smeri. Seveda mora biti prisotne tudi kanček volje.

S sestopom ni težav, ker je urejena abzajl pista . Štanti za spust so označeni z modrimi packami. Morda je v osnovi mišljeno s pikami.

Po racionalni odločitvi sva odplezala Hansel 5c+ in Crete Rosse 6a, obe 110m.

Glede na lego stene, je pleža v njej zagotovljena še pozno v jesen.

Li in Božo

 

 

 

 

Sfinga pri sosedi…

…Italiji, v Karnijcih naju je pretekli vikend končno zvabila k sebi. Glede na, za naju nedostopno Sfingo v Steni, se privlačnosti Sfinge della Grauzaria, nisva mogla upreti. Čeprav je preteklo kar nekaj časa, predno so se stvari iz plana spravile v harmonijo in izvedbo.

V petek, 17. avgusta popoldan sva se s pretežkima nahrbtnikoma privlekla od parkirišča do planinske koče pravljičnega videza Rifugio Grauzaria. Pravzaprav je pravljična tudi njena notranjost. Mirno lahko zatrdiva, da bolj urejene in čiste planinske koče še nisva zasledila. Noto celoti dodata prijazna skrbnika in njuna psička Rukola.                                                                                                    Cene so popolnoma primerljive z našimi; spanje 13€, hrana na jedilniku med 7 in 13€, sendvič 3,50€, pivo 3€.

V soboto, po ležernem prebujanju in kofeinski dozi, naju je adrenalin že začel gnati proti steni Sfinge. Dostop do smeri Gilberti – Soravito je celih 15 min preko potoka, ki te po končani turi razveseli z ohlajeno pijačo,…seveda, če mu jo pravočasno predaš v oskrbo.                                                                                   O smeri Gilberti – Soravito, 720m; V-/ III-IV:                                                        -varovališča so večinoma urejena na dveh svedrovcih (en star, en nov)         -vmesnega varovanja je bolj malo                                                                        -stena je še najbolj prijazna do naših klinov Jeseničanov, manj pa do frendov in jebic (ups).                                                                                                                  Po celodnevni turi se strinjava, da večer preživiva na svežem zraku pred kočo. A ne za dolgo. Z jasnega se je stemnilo in v bližini so se že zaslišali neljubi zvoki grmenja, ki ga mi »raziskovalci nekoristnega sveta« poznamo v »basso profondo« varianti.                                                                                                                     Tole pa ne bo hec. Nevihtne strele so že iskale svoje privlačne cilje in ni bilo več kaj čakati. Pobaševa opremo in brž v hiško. Ko radovedno čakava, s čim nama bodo postregli Italijani, se s Sfinge ulijejo deroči slapovi vode in kamenja, kar me še najbolj spominja na pred leti, s Katarino doživeto »turo avanturo« ob sestopu preplezane Jubilejne smeri v Dolgem hrbtu. A takrat sva bili prepuščeni milosti in nemilosti votline v steni, kjer sva preždeli do konca najhujšega.                          Ker tudi tokrat vsi prisotni ugotovimo, da se dandanašnji na vremenske napovedi, takšne ali drugačne, res ni moč več zanesti, si za zadnji dan nisva delala posebno hudih ciljev. »Kar bo, pa bo!«, glede na to, da se je ulivalo še pozno v noč.

Nedeljsko jutro v nebesni modrini, a skala temna kot noč. Obema je jasno, da bo telovadba prilagojena hitrosti sušenja plezalsko prijaznim oprimkom. Nič, greva v plate.                                                                                                                          Brez ihte po dobrih 20 minutah pricapljava do 180-metrske smeri Flopland, v kateri se že veselo zabava italijanski plezalec v solo varianti. Zavedava se, da je na tak način smer okupiral za celotno dopoldne in se prenačrtiva v sosednjo, krajšo 100-metrsko Spigolo Sha 5c. Bogato navrtana, luštna, a prekratka. Na vrhu smeri se pokaže potreba po vsaj še eni takšni dolžini. Če drži: »Kratko, a sladko!«, je že bolje tako.                                                                                                         Kljub mlademu dnevu, pobereva »tavelke ruzake« v koči in se tolaživa, da gre po gravitacijskem zakonu lažje dol. Vmes se še ustaviva pri nama najljubšem hladilniku, saj težko prinesene blagodejne osvežitve za telo in dušo, se pač ne spodobi puščati v potoku. 

Tole turo lahko mirno spraviva v že dobro napolnjen predal za ponovitve.         Ljubiteljem divjine brez ljudskih procesij, toplo priporočava. 

Li in Božo

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo Vršiča na drugačno morje..

…morje: plezalnih smeri, čvrste skale, »sončnih ur v stenah«, lepega vremena, prijaznih uslužbencev v kampu Sass Dlacia, pasjih radosti, novih spoznanstev,…pa tudi morje jutranje vlage, cestnih ovinkov in avtomobilske pločevine na parkiriščih.
Vse to so Dolomiti in še več.

V petih julijskih dneh sva jih dodobra izkoristila in oplemenitila smeri:
»Via Miriam« (Cinque Torri) / 5, 190m = Top
»Buco Alta« (Lagazuoi Piccolo) / V+, 320m = Top
»Dibona« ( Falzaregoturm) / V+/IV, 300m = Top
»Ada« (Col de Bois) / V+, 410m = Top
»Cengia Martini« (Lagazuoi Piccolo) / V/IV, 175m = Top
»M. Speciale« Lagazuoi Piccolo / V+, 430m = Super Top

Gremo dalje!

 

Čao Stena…

……»Vidimo se prihodnjič, ko boš bolj prijazna« sva se poslovila in ji obrnila hrbet. Ja, v ponedeljek sva imela dober namen preko Bavarske smeri v Steni, a je očitno vreme zopet prelisičilo vremenarje.

Morda pa na ferajnu v pohodniškem segmentu le nisva taka lenuha, saj dve uri dostopa do smeri ni kar tako, da potem obrneš nazaj v dolino. Če čepiš pod steno ves ovit v meglo in vpijoč v nebo čakaš tisti preobrat, ko ti ne bo več treba razmišljati ali vstopiti v smer, ali odgovorno zapustiti prizorišče, se vprašaš po smislu. In ko si ogleduješ in s prsti dotikaš mokro skalo, se spomniš, da se je nekoč, nekje v mokroti že nekaj neljubega zgodilo.

Torej odločitev je jasna : »Čao Stena« do naslednjič. In kam sedaj? Dopust imaš, ne zapravi ga v piš. »A greva frikat, ali plezat Peričnik?«, vpraša Božo.               Ob vsej opremi za klasiko, pa res ne greva frikat. Ali sva člana alpinističnega odseka ali nisva. Danes morajo klini peti in kladivo se mora vihteti.

Ponoviva vajo; še en dostop do smeri Peričnik v Lengarjevem Komnu. V tistih koncih se je vsaj sonce malo nasmihalo, a je ozračje še vedno terjalo po toplih oblačilih.   V smeri je Božo zabil še dodatne štiri kline ob jasnih navodilih, da tokrat ne bo užitkov bemtenja ob izbijanju. Naj se klini Jeseničani važijo v steni in ostanejo zanamcem.

Maretu v vednost: mravlje na vmesnem štantu so še vedno neprijazne in o selitvi nič kaj ne razmišljajo. Nasprotno, očitno se veselijo novih plezalcev.

Opravljena dobra dela: med plezanjem in spustom z vrvjo sva naredila nekaj čistke.

Čisto lepo zapeljan “manic monday”.

 

 

 

Krivo je vreme…

….da sva iz sobote na nedeljo, 28. na 29. aprila, sredi noči po končanem koncertu na Rijeki, pot nadaljevala južneje po drugo dozo užitkov in dokončati še neporavnane račune v steni iz preteklega tedna.

Pravzaprav ni bila le vremenska napoved vzrok, da naju je vleklo nazaj v Paklenico, ampak tudi pesem, ki nama je po koncertu še vedno zvenela v ušesih: »Geni, geni kameni,….«. Očitno drži: »S kim si, takav si…ali pa še hujši«.

Ker sva v apartma prispela šele, ko se je noč že krepko prevesila v jutro, sva si privoščila spanje do samoprebujanja.  Vsled tega in zavoljo načrtov, s plezanjem nisva pretiravala. Zlezla sva Gospodari kiše in Huga Wugo. Priznati sva si morala, da bova zalogo energije še krepko potrebovala naslednji dan, za dokončanje dolga v Anića kuku. 

Dobro, da sicer, z zgodnjim vstajanjem nimava težav in nama je pod Velebitaško smerjo uspelo priti prva in tudi prva zaključiti. Saj, ko sva, jaz s svinčenimi nogami, sestopala in se ozirala po smeri navzgor, opazila, da se obe navezi za nama še vedno spopadata s ključno dominantno lusko.

Skoraj polovico smeri sva poznala že iz preteklega obiska in tako sva vedela, da je v prvem raztežaju nekoga zamikal ušes zadnjega svedrovca. Ker je svedrovec brez ušesa kot »maslina bez ulja«, se je Božo že doma odločil, da manjkajoči del nadomesti z novim. No, ne čisto novim.

Do že prej omenjene ključne luske, sem si med plezanjem veselo požvižgavala del koncertne pesmi:  »… ajde desno, do velike stjene, gorske vile, če te poslati do mene«

Ni mi treba vsega verjeti, ker žvižgati sploh ne znam. Res pa je, da sem ta verz v sebi brundala.  Seveda me gorske vile ob luski niso pričakale. Zato pa me je toliko bolj razveselila ob njej  viseča gurtna. Hitro sem ugotovila, da se prosto ne bom mogla spraviti čez in sem jo z veseljem zgrabila med pest. Z nekaj slabe vesti, a s privarčevanimi močmi in časom, sva čez naslednjih nekaj raztežajev tako lažje spravila 100 let. 

Preostala dva dneva sva že tradicionalno zopet splezala Armadilona in končno originalno varianto Centralnega kamina. Previsni kamin v njem je prav prisrčen, če prvi v navezi ugotovi in ti potem zaupa skrivnost skritih »šalc« v desnem delu in se potem lahko iz razkoraka veselo »poročkaš«.

Za dopoldan pred odhodom  domov, sva se raztegnila še v Dreaming the lost friend.

Nisva pa samo plezala. Seveda, sva počela še kaj drugega, kar sodi zraven, ko si brez vsakdanjih obveznosti .  Ob srečanju s plezalnimi kolegi, smo se nasmejali »štorijam« iz preteklosti, skupaj reševali nagajive štrike in kot znamo plezalci biti »kunštno« komentirali plezanje v sandalah, plezalkine čez celo rit strgane pajkice, do komolcev na debelo z magnezijem pobeljene roke, psa s kastanjetami v gobčku,…..  Škoda,da se nisva mogla uskladiti s terminom udeležencev našega ferajna.

 Ob povratku  mi je v ušesih zopet zvenela pesem: »Geni, geni kameni,…..ka na svili«.  Razen veliko vas, ki to berete, ostali ne bodo razumeli, da se v skali lahko počutiš kot na svili. S to razliko, da ko prideš iz skalne svile, stopala komaj čakajo, da jih rešiš iz oklepa plezalnikov.  Pa kaj potem, če imamo popraskane roke in noge. Pa kaj potem, če pridobimo naravne tatuje. Ti vsaj izginejo, še predno se jih naveličaš.