Krivo je vreme…

….da sva iz sobote na nedeljo, 28. na 29. aprila, sredi noči po končanem koncertu na Rijeki, pot nadaljevala južneje po drugo dozo užitkov in dokončati še neporavnane račune v steni iz preteklega tedna.

Pravzaprav ni bila le vremenska napoved vzrok, da naju je vleklo nazaj v Paklenico, ampak tudi pesem, ki nama je po koncertu še vedno zvenela v ušesih: »Geni, geni kameni,….«. Očitno drži: »S kim si, takav si…ali pa še hujši«.

Ker sva v apartma prispela šele, ko se je noč že krepko prevesila v jutro, sva si privoščila spanje do samoprebujanja.  Vsled tega in zavoljo načrtov, s plezanjem nisva pretiravala. Zlezla sva Gospodari kiše in Huga Wugo. Priznati sva si morala, da bova zalogo energije še krepko potrebovala naslednji dan, za dokončanje dolga v Anića kuku. 

Dobro, da sicer, z zgodnjim vstajanjem nimava težav in nama je pod Velebitaško smerjo uspelo priti prva in tudi prva zaključiti. Saj, ko sva, jaz s svinčenimi nogami, sestopala in se ozirala po smeri navzgor, opazila, da se obe navezi za nama še vedno spopadata s ključno dominantno lusko.

Skoraj polovico smeri sva poznala že iz preteklega obiska in tako sva vedela, da je v prvem raztežaju nekoga zamikal ušes zadnjega svedrovca. Ker je svedrovec brez ušesa kot »maslina bez ulja«, se je Božo že doma odločil, da manjkajoči del nadomesti z novim. No, ne čisto novim.

Do že prej omenjene ključne luske, sem si med plezanjem veselo požvižgavala del koncertne pesmi:  »… ajde desno, do velike stjene, gorske vile, če te poslati do mene«

Ni mi treba vsega verjeti, ker žvižgati sploh ne znam. Res pa je, da sem ta verz v sebi brundala.  Seveda me gorske vile ob luski niso pričakale. Zato pa me je toliko bolj razveselila ob njej  viseča gurtna. Hitro sem ugotovila, da se prosto ne bom mogla spraviti čez in sem jo z veseljem zgrabila med pest. Z nekaj slabe vesti, a s privarčevanimi močmi in časom, sva čez naslednjih nekaj raztežajev tako lažje spravila 100 let. 

Preostala dva dneva sva že tradicionalno zopet splezala Armadilona in končno originalno varianto Centralnega kamina. Previsni kamin v njem je prav prisrčen, če prvi v navezi ugotovi in ti potem zaupa skrivnost skritih »šalc« v desnem delu in se potem lahko iz razkoraka veselo »poročkaš«.

Za dopoldan pred odhodom  domov, sva se raztegnila še v Dreaming the lost friend.

Nisva pa samo plezala. Seveda, sva počela še kaj drugega, kar sodi zraven, ko si brez vsakdanjih obveznosti .  Ob srečanju s plezalnimi kolegi, smo se nasmejali »štorijam« iz preteklosti, skupaj reševali nagajive štrike in kot znamo plezalci biti »kunštno« komentirali plezanje v sandalah, plezalkine čez celo rit strgane pajkice, do komolcev na debelo z magnezijem pobeljene roke, psa s kastanjetami v gobčku,…..  Škoda,da se nisva mogla uskladiti s terminom udeležencev našega ferajna.

 Ob povratku  mi je v ušesih zopet zvenela pesem: »Geni, geni kameni,…..ka na svili«.  Razen veliko vas, ki to berete, ostali ne bodo razumeli, da se v skali lahko počutiš kot na svili. S to razliko, da ko prideš iz skalne svile, stopala komaj čakajo, da jih rešiš iz oklepa plezalnikov.  Pa kaj potem, če imamo popraskane roke in noge. Pa kaj potem, če pridobimo naravne tatuje. Ti vsaj izginejo, še predno se jih naveličaš.

 

 

 

 

Realizacija načrtovane izvidnice z Orkestrom

Si v danem trenutku lahko želiš še kaj več kot; če v Paklenici združiš Paparazzi, Lidijin smer z Nosorogom, Spit Bull, Celjski stup, Zgrešeni, Tinin smer desno varianto in nekaj Velebitaške s Plavim Orkestrom in vremenom, ki se ti predaja v izobilju?

Med vsemi užitki, ki jim komaj slediš, nepričakovano srečaš še prijatelje, ki so s priporočilom zaslužni za splezanih nekaj čudovitih smeri.

Z Božotom sva sklenila, da v naslednji dozi Paklenice poračunava z načrtovanim, za katerim nama je zmanjkalo časa in moči. Pika!

 

 

V smeri sonca na J

Lahko rečem, da nama je z leti postala že stalnica, da se v Dolini Glinščice vsaj enkrat letno, običajno v začetku sezone, podava čez 130-metrsko smer Veliki raz (la Grande) 5c+.

V nedeljo, 25. marca sva šla preverit plezalno kondicijo in njegovo morebitno toleranco do plezalcev. S svojim dominantnim previsom, še vedno opozarja nase. Od tebe zahteva natančno in predvsem hitro gibanje. In če imaš, kot imam sama »kurje mišice«, je kompenzacija možna edino s še hitrejšim plezanjem. Ko si nad njim, te čaka le  še nekaj aerobičnih gibov, ki so v prid nizkoraslim in za tem si nagrajen z uživaškim plezanjem.

Proti vrhu te v plati prestop v desno sicer opozori, da se uživanju ni predati in da mora koncentracija še vedno dobro delati, a prav paše.

Za češnjo na torti sva izbrala še nekaj frikovskih smeri v bližnjem sektorju N  Bosco incantato.

 

Rezervna izvidnica pred skalno sezono

Če ti vreme, od načrtovanih štirih plezalnih dni v Paklenici, že v naprej namoči tri, pravzaprav nimaš možnosti za uplezavanje in razplezavanje, kaj šele za izbirčnost, ampak se je treba zelo na hitro odločit za rezervno opcijo.

Torej predsezonska izvidnica v hrvaški plezalni meki odpade in odločitev  za edini podarjeni sončen dan je bila južneje v Omišu.

Glede na to, da te soplezalec že pričakuje na nulti nadmorski višini, izbereš ležerno varianto potovanja, ki te iz celine preko prespane noči, brez da bi se  sploh dobro zavedal, pripelje na mesto, kjer se je sonce šele začelo prebujati.

To ležerno varianto ponujajo Hrvaške železnice. Svojega jeklenega ljubljenca zvečer zapelješ na avtovlak, udobno namestiš še sebe in za borih dobrih 200 HRK se preko noči spočit in naspan znajdeš v Splitu. Le še prevzameš svoj, prav tako spočit avto, odpelješ še dobrih 20 km in že si v drugi hrvaški plezalni meki med morjem, Cetino in neskončnimi plezalnimi možnostmi v prijazni, kompaktni skali.

V Omišu, kjer me je v četrtek, 15. marca že čakal Božo, sva se odločila za že pred leti splezanega Canadairja 6a+, 250 m, vedoč, da se nama z dostopom in sestopom ne bo potrebno posebej ukvarjati.  In sva uživala v tako želenih sončnih žarkih ter jih na zalogo absorbirala za naslednja dva deževna dneva, ki sva jih v nebo vpijajoče preživela »doma v Pločah«.

V nedeljo, pred povratkom domov, se je vreme za nekaj ur zopet omehčalo in dovolilo soncu na spregled, midva pa izkoristila za plezanje v bližnjem plezališču Vrsije. Med telovadbo v skali, sva se »napasla« še špargljev, ki so že začeli previdno kukati na plano.

Pa je minil Božov deloven in temu primernen daljši dopust ter moj mini podaljšani vikend.

 

Boljše kot Thommy majoneza

Od vseh različic Tommy-ja, je bila smer Tommy 6b, 270 m v steni Malega Borovca najboljša izbira za  tistega lepega, sončnega 17. novembra . Sicer pa je bil že skrajni čas, da se preda, saj se nama je že nekajkrat uspešno izmuznila,  bodisi zaradi vremena, navala nanj, ali pa zaradi razsodnega razmisleka. 

Za uplezovanje prijazna prva dva raztežaja……..A ko se znajdeš v tretjem, ključnem raztežaju sredi ‘plataste’ plate prosiš le še, da se ti po čudežu prikaže kakšen mikro grifek, za katerega boš zahukal vsaj svoj noht, ki ga seveda nimaš. In če si to srčno želiš, se ti nekaj, kar sicer v kakšni drugi smeri ne bi imenoval grif, kar prikaže. Ja, v sili hudič še muhe žre. Če ti skladno s svojimi zmogljivosti uspe zlesti »na frej«, je pa juhuhu.

Naprej gre zopet lažje, a počivanja ni. Osem delovnih raztežajev je odličen odmerek za pravi užitek.

Ko potegneš črto se ti pojavi vprašanje, kako je mogoče, da v okolišu prepojenim s soljo lahko obstaja toliko sladkobe.