Ko ne moreš več…

 … čakati na planirani dopust v juliju in te srce neustavljivo vleče v tiste fascinantne Dolomite, le še kombiniraš in iščeš možnosti, da jih okusiš vsaj za nekaj ukradenih dni. In dobitna kombinacija nama je z Božom uspela. 

Čeravno je vreme kazalo, da nama bo šlo za načrtovano plezanje na roke, se je v soboto, 22. junija na dan odhoda, ulivalo kot iz hudournika.  Biti moraš malo trčen ali pa izjemno optimističen, da verjameš v čudeže, da bi ti do noči uspelo kolikor toliko po suhem in na suhem postaviti šotor. In če imaš v žepu rezervno varianto, potem se odpraviš in kar bo – pa bo.

Med tremi kampi, ki sva jih imela v ožjem izboru za dnevno izhodišče plezanja v Moiazzi na Passo Duran, sva izbrala kamp Al Pez v Pralongu, ki ga je deževje očitno obšlo. S prostorom za šotorom sva bila »pri koritu« in to dobesedno, ki nama je služil kot odličen fake za hladilnik.

V nedeljo se prebudiva v čudovito jutro, se zapeljeva na Passo Duran z namenom plezanja nama že znane Decime. Nadobudnost nama je hitro popustila, ko sva stala pod njo in gledala, kako zelo mokra je po celi dolžini. Hvala lepa za take mokre užitke! Rezerva mora vedno biti in se premakneva levo v Orion; 4+, 200 m (v Scalet Delle Masenade).Prijazna, lahkotna smer za začetek, a se z lepotico Decimo ne more primerjati. 

V ponedeljek okupirava Torre Jolanda. Zlezeva najprej Topo; 4+, 300 m, odabzajlava in nato še Super Soro; 5, 300 m. Obe lepo plezljivi, vsaka s svojim detajlom, v katera brezglavo zakajanje ni priporočljivo.

Ostane nama torek, še zadnji dan. Kot vsako jutro, naju je še pred zoro in neljubim brnenjem budilke, zbudil ptičji orkester. Kdor pri vstajanju prehiti drugega, ima to danost, da prvi začuti vonj po sveže kuhani kavi, še predno se le ta uspe prebiti skozi šotor. In če s kuhano kavo drugemu odpiraš oči in mu prineseš nasmeh na ustnice, je zadovoljstvo vin – vin. Ker se v steni čas ustavi, se midva drživa ranega vstajanja, ko se večina še svaljka po šotorih. 

Vreme z razpršenimi oblaki je bilo kot nalašč za 440-metrsko smer Sorarù; 5+ (v Pala del Belia). Težavnost z višino postopoma narašča v dveh – treh detajlih in v zadnjih dveh raztežajih zopet popusti, sam pa se lahko prepustiš vriskanju ob neizmernih užitkih. Zadnji je detajl v zajedi, v kateri se je potrebno tudi malo poštemat. Pred omenjeno zajedo, na štantu te čaka še poseben izziv – boj z napadalnimi mravljami. V gnezdu bikolorke si poskušajo najti novo, mehkejše bivališče in bolj ko molzeš štrik, več jih imaš po sebi, pod hlačnicami, na rokah, za vratom in še kje. Avč, avč,… pika, srbi.

Po splezani smeri se je treba odločiti za način sestopa; levo do ferate ali desno po poti z vmesnim mokrim plezanjem navzdol po grapi in prečenjem zasneženega jezika do nadaljnje uhojene in z možiclji označene poti po šodru. Midva sva se prepustila sledenju izkušenima Italijanoma, a vseeno v dvomih pogledovala snežišče. Izkazalo se je, da je bila odločitev prava in da ima strah velike oči, a sva v pripravljenosti vseeno  v rokah tiščala vsak svoje kladivo. Snežni jezik je s počasnimi koraki in zabijanju stopov čisto lepo prehoden.   

Po tridnevnem orto plezanju naju je telo opozorilo, da sva pokurila zalogo moči in sva za voljo tega ostala v kampu še eno nočitev. Naslednji dan, ob pospravljanju šotora in ostale nujno potrebne  krame, ni bilo težko ugotoviti, da je tudi Dolomite zajel vročinski val in da bi v naslednjih dneh težko speljala plezalsko realizacijo.  

Še par besed o kampu AlPez. Ima odlično lego, je umirjen, čistoča na nivoju, cene kampiranja ugodne. Toaletni papir pa le nosite s seboj. Ob recepciji so postavljena otroška igrala in mizi za namizni tenis, v bližini je nogometno igrišče za tiste, ki jim plezanje ni dovolj. V njem se nahaja manjša stenca, kjer se neučakani lahko raztezajo. Nahaja se le streljaj od vasice Pralongo, ki je znana po šoli za izdelavo sladoleda.

Li in Božo

 

 

 

 

 

 

 

Solarni radiatorji

Med tem ko je večina že vključila klimatske naprave in ko se plaže ob morju že veselo polnijo s trupli željnih bronza barve, sva midva z Božom poiskala užitke med bio-solarnimi radiatorji. Da pa nama ne bi uspeli pokazati svojo napačno naravnano delovanje, sva jih prelisičila z ranim vstopom. Ja; ti solarni radiatorji so namreč »naštelani«, tako da poleti ogrevajo, pozimi pa le stežka dajo kaj od sebe. Prav taki so tudi v Tulicah (beri Tulovih gredah).  Ampak gremo lepo po vrsti, kot so hiše v Trsti.

Z Božotom sva se v petek zarana spustila z Gorenjske proti morju in naprej do Paklenice. Ob prihodu so bile temperature in sonce že v višavah. Ni bilo kaj razmišljat, plezat bo treba v še nekaj podarjenih senčnih stenah. Vstopiva v Zimski cvijet 6a+, 210 m. Odličen izbor! Sončnim žarkom sva se izognila vse do vrha smeri in večji del sestopa. Priporočljiva, za začetek ne predolga smer, s konstantno napetostjo.

V soboto se skupaj s prebujajočo zarjo odpraviva na Tulice, kjer potrpežljivo čaka Winnetou. Tistega uprizorjenega Winnetoua že dolgo ni več, je pa po njem imenovana smer Winnetou 6a+,420 m. Lahko bi jo imenovali tudi Winnetou čez 3 stebre.  Smer poznava, saj sva jo plezala že pred leti, tako da sva vedela, s čim nama bo lepotica postregla.  Blagodejen 15-minutni dostop in že se ti vstop postavi pokonci, začenši z dvema konkretnima raztežajema. Po treh pa si že na vrhu prvega stebra. Kratek spust ob vrvi in stojiš pred drugim stebrom in tako naprej; po štirih cugih si na vrhu drugega, nato nekaj metrov sestopa in si pod tretjim stebrom. Še štirje cugi in si na vrhu smeri, kjer si poleg top plezanja nagrajen še z navdihujočimi razgledi ptičje perspektive širom okoli in navzdol. Kdor na Tulicah išče mine, bo razočaran. Kdor si želi brezmejne plisirane vzpone, je tamkajšnja divjina pravi naslov.

Rana ura – prijazna ura, da ti poleg plezanja še večinoma skritega pred neprizanesljivimi UV sevanji, prizanese še z dovoljšnjim preostankom dneva za obisk tamkajšnjega legendarnega staroselnega pastirja, skok v morje, razvajanja brbončic z gastronomskim okušanjem in na koncu na terasi ohlajanja telesa od zunaj in znotraj.

Nedeljski dan pred odhodom se nama ni in ni dalo spravit iz kanjona Paklenice. Splezala sva Joe de Ripper 6a z vstopno Lidijino smerjo, 110 m in nato še Trik 5a/a+, 125 m, na koncu pa sproščala v družbi matičarjev. Zanimivo je bilo slišati njihov tradicionalni pozdrav na vrhu splezane smeri.

 

 

 

Sive jeze…

….so se nama porajale, saj je bil prvomajski dopust v Dalmaciji vremensko bolj kot ne siv, neobičajno hladen in »fajhten«. Ko sva tako lovila skromno podarjene sončne in stabilne dni za plezanje, ni bilo treba dosti vihariti možgane, katero smer v biokovskih stenah se bova najprej lotila. Ime je bilo na dlani.

Sive jeze; 6b, 150m v Malem Borovcu. Že v prvem raztežaju sva pozabila na kakršnekoli jeze. Smer za 5, bi rekli lokalci. Ni čudno, da Pezzolato pove, da ima le-ta enega najlepših raztežajev. Sama bi rekla, da v celoti spada med najlepše in sprašujem se, čemu ime Sive jeze. Z lahkoto bi jo lahko poimenovala Siva lepotica.

Vzporedno plezanje z Andrejo in Bogdanom, ki sta se lotila sosednje In a gadda da vida 6c, je bilo tako še bolj radoživo in nastala je prava zgodba. 

Po dvodnevnem skalnem pomanjkanju, saj je vreme vremenarje zopet preneslo mokre čez vodo, smo se z najinima soplezalcema zenotili, da skupaj vstopimo v  Atlantido; 6b, 350m v Ercegovi gradini. Zopet čista 5-ka. Zahtevna in dominantna smer, na koncu katere brez slabe vesti lahko rečeš: »Fajn sem se naplezal!«. Vsak od desetih raztežajev ti ponudi svojevrstnost; plate, prečke, bolderske gibe, pokončne škrapljice, oporno plezanje, previs,..

Med plezanjem sem si brundala Atlantido - Deje Mušič, ki je smeri pisana na grlo…..seveda, kolikor mi je še ostala v spominu iz srednješolskih dni. 

 https://www.youtube.com/watch?v=5a_klm9WZdk    Ja, tudi Deja je huda klajmberka.

Na sestopu, levo od vrha smeri, smo se prepustili Božovem nosu in po nekaj šodrovine kmalu naleteli na ferato. Fajn. In če se po končani turi ustaviš še na analizi pri izredno simpatični natakarici v kafiču Konzum v Velikem Brdu, je dan popoln.

Glede na napoved za naslednje še zadnje dopustniške dni, nam je bil podarjen le še petek, pa še ta ni bil sprejemljiv za kakšne resne in daljše podvige. Treba je bilo izbrati nekaj krajšega, s kratkim dostopom in logistično kratkim sestopom. Šli smo v Vrisove glavice. Midva z Božotom imava v Dalmaciji z vremenom zadnje čase tako in tako eno samo ruleto in potemtakem ni bilo težko izbrati med ponudbo. Spet smo se postavili v vzporedno plezanje. Andreja in Bogdan sta vstopila v …Poltalloch 5c, midva pa desno ob njiju v Dalmatinski rulet; 6b, 120m. Poteka malo tu – malo tam, sicer pa zahtevna le v plati tretjega raztežaja. Ostalo je  le lažja aerobika. Kmalu nama je bilo jasno, zakaj je Bogdan na moje vprašanje, kakšna se smer zdi njemu, ki jo je že plezal pred časom, odgovoril: »Bosta že sama povedala.«

Enotni smo si bili, da imamo Vrisovih glavic za en čas dovolj. Seveda pa tudi tokrat nismo pozabili obiskat naše kelnarce za 5. 

Sva na tem dopustu malo manj plezala, a se posledično malo več ukvarjala s koristnimi deli, tako kratkoročnimi, kot dolgoročnimi;  tako z neljubimi, a nujnimi;  pa tudi z uživaškimi.

Nenazadnje ne smeva pozabiti, da sva prebila led in opravila prve zametke v predvidenem plezališču Blace, saj sva dobila želeno podporo tamkajšnjega župana.

Lidija in Božo

 

 

 

Silver panterja v Pink Pantherju

Na hitro sva se, glede na vse ugodne razmere odločila, da greva zopet v kraje, ki naju ne razočarajo in se jih ne moreš naveličati. Odpravila sva se v letos prvo rundo Paklenice.

Najprej sva se malo popipsala, nato uživala v risanki, za nagrado privoščila rogljiček in za konec stopila ob desni in levi bok Nosorogu, vmes pa ob večerih poskrbela za razstrupljanje s šparglji.

- Slovenski PIPS 6a/ a+; 200m 

Izpred petih let, ko sva ga plezala prvič, ni še nič lažji. Z razliko, da sva tokrat vedela, kaj naju čaka in da sva znameniti kamin zlezla mnogo bolj suvereno.

- Pink Panther 6a+, 420m

V smeri sva bila prvič in kljub dolžini uživala vse do vrha. Konstantna, napeta težavnost, razen prizanešenih zadnjih dveh raztežajev, je lepo plezljiva. Vmes, v drugi tretjini, se nahaja »piknik plac«, z vseh strani zaprt z drevjem. Ponudi ti počitek v zavetju prijetne sence, za kakšne druge prijetnosti, pa prepušča željam in idejam posameznikom.

Za opravljeno res lepo smerjo, pa pride na vrsto malo manj prijazen sestop med z borbo prehodnim šavjem, desno (proti V), vse dokler ne prideš do melišča, ki te pripelje do vstopa v Manito peć. Za prebijanje skozi šavje je dobro imeti čelado in čim manj gole kože, sicer so ti lasje šteti in kratkotrajne brezvsebinske tetovaže zagotovljene.  Ker je to ena izmed najbolj dolgih smeri v Paklenici, se brez zadostne količine napitka, po njej ni pametno podajati.

- Kameni Croissant 6a, 130m

Kratka in sladka smer s pravim pomenom imena. Le v zadnjem izstopnem previsu, je potrebno stisnit in se dobro odpreti navzven.

- Kikos bohrer 6a/a+, 100m

O, ta nama je pa v previsu dala »pelina piti«, ampak se nisva predala in se po premaganem detajlu, naslajala nad zmago. Če me sedaj vprašate, kako sem se postavljala v boju s previsom, ne znam odgovoriti. Očitno sem za čas »zapustila telo« in se kar naenkrat znašla nad njim.

- Spitt Bull 6a, 145m

Z dnevom odhoda sva se za zaključek pocrkljala z že poznano neproblematično smerjo, s kratkim sestopom in še krajšim dostopom.

 V teh štirih marčevsko – aprilskih dneh sta nama, poleg vremena z idealnimi temperaturami, prizanesla še ura s podaljšanim dnevom in majhna obljudenost plezalcev.

 

 

50 odtenkov modre in 50 odtenkov sive

…ki ti jih ponuja Dalmacija, je vredno izkoristiti. Midva z Božotom jih vedno in tudi tokrat sva jih ter si za nekaj časa okrepila telo in dušo, hkrati pa bila koristna za najino floro. Vreme nama ni ravno seglo v roko, a sva njegovo nečimrnost vseeno prelisičila in intenzivno izkoristila nekaj skromno podarjenih nedeževnih dni.

Da bi se potem brez slabe vesti pretegovala po stenah, sva se najprej posvetila oljčišču. Tokrat sva oljke s škarjami in žago dodobra oklestila, da bodo čez poletje lažje dihale in nama jeseni v zahvalo vrnile s plodovi. Tukaj temu pravijo »kaštrit masline«. Ne vem, zakaj me to spominja na kastriranje.

Mimogrede sva posadila še limono, da se zasigurava za dozo vitaminov in dodala še en mandelj. Ob količini drevesnic mandljev me počasi že skrbi, da bom morala zopet postati vzorna gospodinja in se ukvarjati s pekarijo.

Po pridno in dobro opravljenem delu, se zasluži dobra tradicionalna hrana in te ni manjkalo. Pa postavimo delo h kraju.

V bližnji vasici Blace ob ustju Neretve se nama je pokonci postavila stena, na kateri bi lahko zraslo lepo plezališče z več strnjenimi sektorji, v katerih bi bile smeri različnih težavnosti. Morda se ga nekoč lotiva z urejanjem, seveda, če dobiva žegen od pristojnih in dojemljivih za plezalsko – nekoristne dejavnosti.

Dva v celoti vremensko podarjena dneva sva raziskovala in plezala v Omiški Dinari. V Gradini nad Vruljami pred Makarsko sva plezala:

Strelica u stijeni; 5b, 100m   in   Korjenje u vjetru; 5b, 300m

Obe smeri ponujata uživaško plezanje, s tem da te v slednji čaka pretkan kamin, ki te z nahrbtnikom ne spusti kar tako skozi.

Za naslednji cilj sva si izbrala zaledje Omiša, pravzaprav ga je zopet izbral Božo, in sicer v steni Kula, smer Ivančice put; 6b+, 120m, AO. Zakaj je avtor smeri izbral ime Ivančice put, ne najdem odgovora, saj smer nikakor ni primerljiva s potjo (putom). Vsi prvi trije raztežaji zahtevajo esenco koncentracije in natančno stopanje – beri trenje v platah, vmes pa ti da pelina piti še platasta prečka. Je pa fino, da ti zadnji  raztežaj prizanese in ti pokloni s težavnostjo, kjer se oddahneš in uživaš. Škoda, da je kratek.

Vse bolj ugotavljava, da Omiš in njegovo zaledje skriva in odpira neomajne plezalne možnosti. Nenazadnje tamkajšnji okoliš zadovolji tudi neplezalne dejavnosti, kot so pohodništvo, rafting in ostale adrenalinske in neadrenalinske aktivnosti. Ja, lahko se pomešaš med civilizacijo ali pa odmakneš v popolno divjino in če si tam pomladi ali jeseni, ti ni treba prenašati vonja po tropical olju za sončenje.