Sive jeze…

….so se nama porajale, saj je bil prvomajski dopust v Dalmaciji vremensko bolj kot ne siv, neobičajno hladen in »fajhten«. Ko sva tako lovila skromno podarjene sončne in stabilne dni za plezanje, ni bilo treba dosti vihariti možgane, katero smer v biokovskih stenah se bova najprej lotila. Ime je bilo na dlani.

Sive jeze; 6b, 150m v Malem Borovcu. Že v prvem raztežaju sva pozabila na kakršnekoli jeze. Smer za 5, bi rekli lokalci. Ni čudno, da Pezzolato pove, da ima le-ta enega najlepših raztežajev. Sama bi rekla, da v celoti spada med najlepše in sprašujem se, čemu ime Sive jeze. Z lahkoto bi jo lahko poimenovala Siva lepotica.

Vzporedno plezanje z Andrejo in Bogdanom, ki sta se lotila sosednje In a gadda da vida 6c, je bilo tako še bolj radoživo in nastala je prava zgodba. 

Po dvodnevnem skalnem pomanjkanju, saj je vreme vremenarje zopet preneslo mokre čez vodo, smo se z najinima soplezalcema zenotili, da skupaj vstopimo v  Atlantido; 6b, 350m v Ercegovi gradini. Zopet čista 5-ka. Zahtevna in dominantna smer, na koncu katere brez slabe vesti lahko rečeš: »Fajn sem se naplezal!«. Vsak od desetih raztežajev ti ponudi svojevrstnost; plate, prečke, bolderske gibe, pokončne škrapljice, oporno plezanje, previs,..

Med plezanjem sem si brundala Atlantido - Deje Mušič, ki je smeri pisana na grlo…..seveda, kolikor mi je še ostala v spominu iz srednješolskih dni. 

 https://www.youtube.com/watch?v=5a_klm9WZdk    Ja, tudi Deja je huda klajmberka.

Na sestopu, levo od vrha smeri, smo se prepustili Božovem nosu in po nekaj šodrovine kmalu naleteli na ferato. Fajn. In če se po končani turi ustaviš še na analizi pri izredno simpatični natakarici v kafiču Konzum v Velikem Brdu, je dan popoln.

Glede na napoved za naslednje še zadnje dopustniške dni, nam je bil podarjen le še petek, pa še ta ni bil sprejemljiv za kakšne resne in daljše podvige. Treba je bilo izbrati nekaj krajšega, s kratkim dostopom in logistično kratkim sestopom. Šli smo v Vrisove glavice. Midva z Božotom imava v Dalmaciji z vremenom zadnje čase tako in tako eno samo ruleto in potemtakem ni bilo težko izbrati med ponudbo. Spet smo se postavili v vzporedno plezanje. Andreja in Bogdan sta vstopila v …Poltalloch 5c, midva pa desno ob njiju v Dalmatinski rulet; 6b, 120m. Poteka malo tu – malo tam, sicer pa zahtevna le v plati tretjega raztežaja. Ostalo je  le lažja aerobika. Kmalu nama je bilo jasno, zakaj je Bogdan na moje vprašanje, kakšna se smer zdi njemu, ki jo je že plezal pred časom, odgovoril: »Bosta že sama povedala.«

Enotni smo si bili, da imamo Vrisovih glavic za en čas dovolj. Seveda pa tudi tokrat nismo pozabili obiskat naše kelnarce za 5. 

Sva na tem dopustu malo manj plezala, a se posledično malo več ukvarjala s koristnimi deli, tako kratkoročnimi, kot dolgoročnimi;  tako z neljubimi, a nujnimi;  pa tudi z uživaškimi.

Nenazadnje ne smeva pozabiti, da sva prebila led in opravila prve zametke v predvidenem plezališču Blace, saj sva dobila želeno podporo tamkajšnjega župana.

Lidija in Božo

 

 

 

Silver panterja v Pink Pantherju

Na hitro sva se, glede na vse ugodne razmere odločila, da greva zopet v kraje, ki naju ne razočarajo in se jih ne moreš naveličati. Odpravila sva se v letos prvo rundo Paklenice.

Najprej sva se malo popipsala, nato uživala v risanki, za nagrado privoščila rogljiček in za konec stopila ob desni in levi bok Nosorogu, vmes pa ob večerih poskrbela za razstrupljanje s šparglji.

- Slovenski PIPS 6a/ a+; 200m 

Izpred petih let, ko sva ga plezala prvič, ni še nič lažji. Z razliko, da sva tokrat vedela, kaj naju čaka in da sva znameniti kamin zlezla mnogo bolj suvereno.

- Pink Panther 6a+, 420m

V smeri sva bila prvič in kljub dolžini uživala vse do vrha. Konstantna, napeta težavnost, razen prizanešenih zadnjih dveh raztežajev, je lepo plezljiva. Vmes, v drugi tretjini, se nahaja »piknik plac«, z vseh strani zaprt z drevjem. Ponudi ti počitek v zavetju prijetne sence, za kakšne druge prijetnosti, pa prepušča željam in idejam posameznikom.

Za opravljeno res lepo smerjo, pa pride na vrsto malo manj prijazen sestop med z borbo prehodnim šavjem, desno (proti V), vse dokler ne prideš do melišča, ki te pripelje do vstopa v Manito peć. Za prebijanje skozi šavje je dobro imeti čelado in čim manj gole kože, sicer so ti lasje šteti in kratkotrajne brezvsebinske tetovaže zagotovljene.  Ker je to ena izmed najbolj dolgih smeri v Paklenici, se brez zadostne količine napitka, po njej ni pametno podajati.

- Kameni Croissant 6a, 130m

Kratka in sladka smer s pravim pomenom imena. Le v zadnjem izstopnem previsu, je potrebno stisnit in se dobro odpreti navzven.

- Kikos bohrer 6a/a+, 100m

O, ta nama je pa v previsu dala »pelina piti«, ampak se nisva predala in se po premaganem detajlu, naslajala nad zmago. Če me sedaj vprašate, kako sem se postavljala v boju s previsom, ne znam odgovoriti. Očitno sem za čas »zapustila telo« in se kar naenkrat znašla nad njim.

- Spitt Bull 6a, 145m

Z dnevom odhoda sva se za zaključek pocrkljala z že poznano neproblematično smerjo, s kratkim sestopom in še krajšim dostopom.

 V teh štirih marčevsko – aprilskih dneh sta nama, poleg vremena z idealnimi temperaturami, prizanesla še ura s podaljšanim dnevom in majhna obljudenost plezalcev.

 

 

50 odtenkov modre in 50 odtenkov sive

…ki ti jih ponuja Dalmacija, je vredno izkoristiti. Midva z Božotom jih vedno in tudi tokrat sva jih ter si za nekaj časa okrepila telo in dušo, hkrati pa bila koristna za najino floro. Vreme nama ni ravno seglo v roko, a sva njegovo nečimrnost vseeno prelisičila in intenzivno izkoristila nekaj skromno podarjenih nedeževnih dni.

Da bi se potem brez slabe vesti pretegovala po stenah, sva se najprej posvetila oljčišču. Tokrat sva oljke s škarjami in žago dodobra oklestila, da bodo čez poletje lažje dihale in nama jeseni v zahvalo vrnile s plodovi. Tukaj temu pravijo »kaštrit masline«. Ne vem, zakaj me to spominja na kastriranje.

Mimogrede sva posadila še limono, da se zasigurava za dozo vitaminov in dodala še en mandelj. Ob količini drevesnic mandljev me počasi že skrbi, da bom morala zopet postati vzorna gospodinja in se ukvarjati s pekarijo.

Po pridno in dobro opravljenem delu, se zasluži dobra tradicionalna hrana in te ni manjkalo. Pa postavimo delo h kraju.

V bližnji vasici Blace ob ustju Neretve se nama je pokonci postavila stena, na kateri bi lahko zraslo lepo plezališče z več strnjenimi sektorji, v katerih bi bile smeri različnih težavnosti. Morda se ga nekoč lotiva z urejanjem, seveda, če dobiva žegen od pristojnih in dojemljivih za plezalsko – nekoristne dejavnosti.

Dva v celoti vremensko podarjena dneva sva raziskovala in plezala v Omiški Dinari. V Gradini nad Vruljami pred Makarsko sva plezala:

Strelica u stijeni; 5b, 100m   in   Korjenje u vjetru; 5b, 300m

Obe smeri ponujata uživaško plezanje, s tem da te v slednji čaka pretkan kamin, ki te z nahrbtnikom ne spusti kar tako skozi.

Za naslednji cilj sva si izbrala zaledje Omiša, pravzaprav ga je zopet izbral Božo, in sicer v steni Kula, smer Ivančice put; 6b+, 120m, AO. Zakaj je avtor smeri izbral ime Ivančice put, ne najdem odgovora, saj smer nikakor ni primerljiva s potjo (putom). Vsi prvi trije raztežaji zahtevajo esenco koncentracije in natančno stopanje – beri trenje v platah, vmes pa ti da pelina piti še platasta prečka. Je pa fino, da ti zadnji  raztežaj prizanese in ti pokloni s težavnostjo, kjer se oddahneš in uživaš. Škoda, da je kratek.

Vse bolj ugotavljava, da Omiš in njegovo zaledje skriva in odpira neomajne plezalne možnosti. Nenazadnje tamkajšnji okoliš zadovolji tudi neplezalne dejavnosti, kot so pohodništvo, rafting in ostale adrenalinske in neadrenalinske aktivnosti. Ja, lahko se pomešaš med civilizacijo ali pa odmakneš v popolno divjino in če si tam pomladi ali jeseni, ti ni treba prenašati vonja po tropical olju za sončenje.

 

2-e v soncu

V čudovitem, morda bi kdo rekel kičastem vremenu, sva pustno soboto naredila nepusto in si namesto krofov raje privoščila 2-e v soncu.  A je kič brez vrednosti, pa zato glede na razmere v Dolini Glinščice, sama ta izraz ne morem uporabiti. Sonce, brezvetrje, topla skala, pomladno prebujanje narave, ki jo tu in tam naznanja že tudi kakšen špargelj.

Po izkušnjah iz preteklih let sva vedela, da je pametno najprej izkoristiti sonce na desni strani doline. Vsled tega sva dala prednost smeri Spigolo Verde (IV, 140m). Na sestopu, okoli 11. ure je bila ta stran, skupaj s 60-metrskimi tkim. tečajniškimi platami Senza nome v celoti v senci.

Sprehodila sva se na levi del doline in po tradiciji za začetek sezone zlezla še La Grande z Attacco nuovo (6a, 130m), Glede na trajajočo sušo ni bilo presenetljivo, da je bilo pod vstopom v previs suho kot cimet. Ne spomnim se, da na tistem mestu ne bi vsaj rosilo ali mastilo.

Prijazen začetek za v kratkem pričakujočo plezanje v biokovskih stenah.

Poskokov striptiz in še več

Planski tabor v Omišu in GDK 2018 so nam vremenarji zakuhali z neljubo napovedjo, s katero so se zavarovali, da iskalci nekoristnega sveta ne bi silili v omiške in biokovske stene ali še slabše, da ne bi po njih pogledovali in negodovali iz kakšnega kafiča ob morju. Povodnja ni bilo, sonca prav tako ne. Je pa že po tradiciji na dan osrednje prireditve »Glavno, da se klajmba« moral dež pomahati z repom, tokrat le v dopoldanskih urah. Večerna fešta s profesionalno izpeljanim predavanjem slovensko – nemške naveze Luka – Ines, ribami, plezalsko čakulo (beri klepetanjem) in sproščenim vzdušjem, naju je spet zapeljala pozno v noč. 

Med izmenjavo plezalskih izkušenj med GDK-jevci sva dobila idejo po prvi ponovitvi alpinistične smeri   »Poskokov   striptiz«, V/V+, 340m v navezi Jerković-Johan. V sredo, 10.10. smo se v Bastu  sestali z našima ferajnovcema s Katarino in Rokom, se po skupnem pristopu tudi razšli vsak v svojo skalno kandidatko.

Vstop v »Poskokov striptiz« sva hitro orientirala in zanamcem v pomoč označila z v skalo vklesanima črkama PS. Za varovanje v smeri se je v glavnem potrebno znajti z naravnimi tvorbami; sončne ure, drevje,…Načrtno sva poleg klina ali bolje rečeno nekaj podobnega klinu v prvem V+ raztežaju dodala klin s pravo besedo, jasno Jeseničana. Na štantu, ki se nahaja po kosmati prečki sva, hotela ali ne, pustila rumeno gurtno, ki se je zajedla v razpoko sončne ure. Da bi jo dobila ven niso pomagale niti tiste besede na P…, kot mi to po navadi pomaga pri izbijanju klinov. Pa saj pravzaprav, bo že nekomu razveselila plezalni dan, sem se odločila in popustila v dvoboju. Glede celotnega vtisa o smeri pa; je še dojenčica v plenicah in bo potrebna še kakšna naveza, da bo opravila vrtnarska dela, očedila šavje, zemljo v cvetličnih lončkih ter losan ali dvomljiv skalni del. Skico smeri prvopristopnikov najdete v spletnem vodničku Plave gore.

Po dnevu za plezalni predah sva se napotila v Omiš v steno Ilinca, Stargate 6a+, 250m. Smer je za vriskat in je že pristala v predalu ponovitev.  Poda ti raznolikost, ki lahko verjamem da, zadovolji vsakega še tako izbirčnega plezalca. Če vstopiš zadosti zgodaj, te zaradi usmerjenosti dolgo časa pusti v senci. Hkrati pa je primerna za zimski čas ob poznejšem vstopu, da te sonce prijetno greje. Midva sva se potrudila, da sva ga imela le zadnja dva raztežaja, saj so bile temperature za ta letni čas presenetljivo visoke, ok. 26°C. 

Med dopustovanjem v Dalmaciji, kjer se v naravi mešajo modra, zelena in siva barva, pa sva razen plezanja počela še veliko drugega; obrala sva oljčno letino in bila zelo zadovoljna z odstotkom olja, zasadila nekaj novih sadik mandeljnjev, se razvajala z gastronomskim dobrotami mediterana….ter nenazadnje uspešno izpeljala reševalno akcijo mladega in neizkušenega mucka, ki je neznano kako pristal v globokem jarku mestnega pritoka Cetine v Omišu.