Pripravniška MM

Danes smo Ksenija, Luka K., Miha N. in jaz izkoristili sončno dopoldne in šli v Pripravniško v Mali Mojstrovki. Po včerajšnjem večernem sprehodu do Brd, mi zgodnja ura ni ravno dišala, ampak glede na to, da je to bila zame prva grapa, je bilo treba stisniti zobe.

Že od parkirišča smo hodili z derezami, saj je celotna pot pomrznjena. Pri vstopu v grapo se vidi, da je MM oblegana vsak dan – danes smo bili za čuda eni redkih. Sicer pa razmere kar se tiča snega obupne – pomrznjen skalni skok. Če ne bi bili Ksenijina ženska trma in Lukova potrpežljivost tako močni, bi verjetno obrnili (bravo obema!).  Nad izstopom pa je ogromna opast, ki bo se bo, ko se bodo temperature dvignile, kmalu odtrgala – smrtno nevarno!

Drugače pa hvala za še eno izkušnjo in vse nasvete kako naj se v grapi obnašam – sigurno ni bila zadnja :)

Stenar

Pred dobrim tednom sva se z Urbanom odpravila na Stenar. Cesta do Vrat brez posebnosti, z lučkami na glavi pa sva iz Vrat krenila že okoli 6 ure. Hoja skozi gozd je smotana – živ led pokrit z listjem. Ko prideva ven iz gozda počasi ugasneva lučke in se zapodiva v strmino. Super razmere – ravno prav pomrznjeno in splazeno. Sonce naju obsije šele na vrhu sovatne – tu se na nekaterih mestih udira tudi do kolen, ampak ni take sile (mogoče se mi samo zdi, saj je Urban hodil naprej ;) ). Celo pot hodiva brez vetra in sama – srečala sva samo enega smučarja. Da ne bi bilo preveč kičasto, na vrhu piha veter, zato sendvič pojeva nekaj metrov nižje. Povratek po isti poti proti avtu. Za vse smučarje – smučati se da skoraj do gozda, če imaš stare smuči in te zaradi kakšnega kamenja ne zaboli pri srcu.

Gnajs v Avstriji

Po tednu dni faksa je lep vikend prišel kot naročen. Pokličem Marušo (AO Bohinj), če bi šla pogledat, kako zgleda skala v sosednji Avstriji. Zjutraj se nama pridruži še njen sodelavec Janez (AO Rašica) in že se peljemo proti Avstriji. Plezali smo v Döbriach-u smer Seinerzeit (5a, 120m).

Ker nam dobrih 80 km vožnje ni dovolj, smo na Hrušici obrnili in se vrnili v Lesce po pozabljeno osebno. Izžrebamo, kdo bo plezal naprej in okoli 10 ure smo že v smeri. Sonce je že grelo celotno steno (juhu, spet kratki rokavi :) ).

Smer je več kot dobro navrtana, skala kompaktna, največ težav pa je vsem predstavljal kamin – zgleda da smo preveč fruštkali – se je treba kar fejst ‘naguzit’, da ga premagaš. Škoda, da se mi je mudilo na piknik, drugače bi padla še kakšna smer.

Novi Fosili v Peričniku

V petek smo se ‘Novi Fosili’ odpravili v Vrata splezat direktno varianto smeri Peričnik.

Jutranjih 5 stopinj je ženskemu delu vzbudil nekaj pomislekov ‘ko me bo spet zanohtal’, a po dobri uri dostopa je povišan srčni utrip že priklical prve kaplje švica. Sam dostop je dobro shojen in viden, vendar je zima poskrbela, da je treba nekaj ovinkov zaradi podrtih dreves ubrati kar na direkt. Pod steno smo se navezali Božo-Lidija-Uroš in Doroteja-Mare-Luka. Božo je kot prvi začel s plezanjem, ostali smo mu vestno sledili. Že po prvem cugu nas je obsijalo sonce in prve plasti oblačil so se kaj hitro pospravile v nahrbtnike. Da še pihalo nebi, bi bilo pa že kar preveč kičasto. Smer je dolga 5 cugov, detail smeri pa predstavlja zadnji – zajeda. Celotna smer je kar krušljiva, vsako skalo je potrebno res dodobra preveriti preden jo obremeniš. Ko je prva naveza na vrhu že lepo malčala, smo se ostali trije spopadali še z zadnjimi metri. Kmalu smo se jim tudi mi pridružili pri lovljenju sončnih žarkov, Božo pa je kavalirsko pripravil štrik za abzajl – potrebnih jih je kar 5. Čeprav smo bili v številčni zasedbi, vse skupaj le ni trajalo toliko dolgo (ali pač? ;) ). Sledilo je še korakanje do avtomobilov z bolj ali manj (ne)uspešnim gobarjenjem.

Kako smo se ‘Novi’ odrezali, pa najboljše da vprašate ‘Fosile’. No, zgleda,  da smo vsi skupaj imeli preveč časa med abzajlom, saj so nastali različni novi vzdevki in … ;)

Klasika Jesih-Potočnik, Debela peč

Včeraj sva se z Maretom N. odpeljala v Krmo splezat smer Jesih-Potočnik. To je bila zame prva nenavrtana smer v enakovredni navezi. Glede na to, da nihče od naju še ni plezal te smeri, sva porabila nekoliko več časa, nekaj več cugov, ampak brez večjih problemov prišla na vrh. Vredno je omeniti še mokre kamine, ki so popestrili dan in dosegli to, da sem zabila več klinov kot bi jih, če bi bili suhi. Na sredini smeri sva se enemu ognila bolj v desno, kjer je bila skala suha. Zaradi pozne ure sva sestopila na Pokljuko, kjer naju je moj ati prijazno prišel iskat in zapeljal do Krme (verjetno sem mu dolžna vsaj tri pire).

Definitivno ena boljših izkušenj in zavedanje, da je nenavrtana smer nekaj popolnoma drugega kot pa slepo sledenje svedrovcem in pa da te že zabit klin v steni lahko tudi zavede. Musklfibra zaradi zabijanja (predvsem pa izbijanja) pa tudi nimam, kar dobro, kajne? ;)