Ta prva konkretnejša

Zjutraj sva z Marušo (AO Bohinj) napadli Juševo smer  (VI/IV-V, 180m) v NŠG. Po vseh informacijah, ki sva jih dobili, naj bi smer bila “prov luštna”.

Z mislijo, “če bo pretežko, bova pa abzajlale”, se Maruša loti prvega raztežaja. Z nekaj trme se čez previs in po žlebu prebije do štanta. Kmalu sem pri njej tudi jaz. Izraza na obrazu ne lažeta: ”toj pa mal drgač k pa Pocarska alpa Pstuh. Drugi cug, navpična 30m plata, čaka name. Plezam, preklinjam, srečna, ko vpnem komplet, preklinjam, ko mi zmanjka 10cm do naslednjega svedrovca, plezam, štantam. Spodaj Maruša z vzpodbudnimi besedami “maš to”. Kmalu se mi pridruži na štantu z besedami “ta težji del sva pomojem da mem”. Tretji cug kratek lahek svet. Četrti spet plata – Doroteja sedaj že obvlada in gre tokrat brez preklinjanja. Peti cug manjša zajeda – Marušin domači teren. Še zadnji cug – zelo lahek svet (samo en svedrovc) z manjšim kaminom tik pod vrhom.

Na vrhu bi imeli nasmeh okoli glave, če ne bi imeli ušes. Prva konkretna smer je za nama. Še korakanje do avta z mislijo “ko sva smotane, da greva kr same ;) ”.

Nedeljski Vršič – Pstuh (IV+/III-IV, 200m)

Včeraj se na vrat na nos z Marušo in Nejcem (AO Bohinj) odločimo, da gremo zjutraj na Vršič nekaj splezat. Kaplje dežja in kasnejša  konkretnejša ploha sredi avtoceste nam nekoliko vzame upanje, da bo stena ostala suha, a se je izšlo.

Da nas nebi scvrlo v steni, ob 7. uri že stojimo pod steno. Nejc začne s prvima dvema cugoma, nato kavalirsko ponudi vodstvo dekletoma. Tretji in četrti cug tako pripadeta meni in okoli 9. ure si že na vrhu razdeljujemo opremo po lastnikih. Še sestop po novo opremljeni poti do avta z mislimi, kaj bo za kosilo.

Kljub izredni sopari, nam je bilo vreme naklonjeno. V primerjavi s (pre)vročo soboto, so nas tokrat obdajali oblaki in meglice, tako da smo bili le nekoliko prikrajšani lepih razgledov.

Bela Peč

V torek sva se z Maretom N. zapeljala do Bele Peči nad Tržičem in splezala dve smeri – Katastrofula (IV/III, 100m) in Bumerang (V/III-IV, 100m).

Mare mi da na izbiro, kaj greva najprej. Odločim se za lažjo. Spleza prvi cug, sama mu sledim in ker je skala res kompaktna in težko fališ naslednji svedrovec, splezam drugi cug naprej. Tretji ostane še Markotu in v slabi uri sva že na vrhu. Za sestop se odločiva za abzeil – verjetno ena slabših odločitev. V vodničku sta napisana dva abzeila po 15m, a kaj ko do ta prvega štanta vodi skakanje po naloženem kamenju premera od 5cm do 50cm. Oba abzeila združiva v enega, temu sledi še 10m ”lahkotnega” izogibanja polzenju kamenja navzdol do podstene. Glede na to, da ima Mare izkušnje, da se v takem svetu štrik krotoviči in zapleta v vsako najmanjšo oviro, mu moja prostovoljna želja, da abzeilam kot prva, ni predstavljala problema ;) .

Sledi še smer Bumerang. Mare gre prvi, naredi štant in že lahko plezam. Zaradi meni zelo priljubljene luske sredi cuga (beri: sarkazem) pridem na štant z idejo, da naslednji cug ne grem naprej. Kmalu Maretov izraz na obrazu pove, da iz te moke ne bo kruha in že imam na sebi vso opremo za napredovanje. Po dveh vpetih svedrovcih mi postane vse spet “okej”, pravzaprav preveč, tako da zgrešim drugi štant in zlezem naprej do vrha. Dolžina štrika se je ravno izšla, robe na pasu pa je bilo prav tako glih za glih.
Tokrat se odločiva za lepši sestop po uhojeni poti na drugi stran skale in v 20 minutah sva že nazaj pod steno.

Bela Peč mi je bila všeč, saj mi v primerjavi s ponedeljkovo plezarijo na Vršiču v roki ni ostal noben oprimek. Še sreča, da je sonce spremljal rahel vetrič, drugače bi po prvi smeri nadaljevala samo se z analizo.

Nekje je treba začet

Rehabilitacija kolena naj bi trajala minimalno šest mesecev, zato sem za ‘ziherco’ počakala še dva dneva in šla v petek z Nikom (AO Radovljica) probat, če kolen drži.

Šla sva v ‘grbuzljsko’ Begunjščico – smer Kiklop. Brez problema sta šla prve dva cuga, zato sem se za tretjega odločila, da ga grem naprej. Še kolenu prijazen abzeil za dol in sončno dopoldne je bilo izkoriščeno.

Led je prebit, mogoče mi pa do konca sezone rata nabrat 10 vzponov ;)