Oman 2024

Oman, država na jugovzhodu arabskega polotoka, sprva ne zveni kot plezalna destinacija, vendar te z najvišjim vrhom, ki presega 3000 m, in apnenčastimi stenami, ki so višje tudi od 1000 metrov, hitro prepriča v nasprotno.

Odločitev, da gre z nama na dopust sicer malo s težo omejen nabor plezalne opreme, ni bila težka. Pred odhodom nama je Sara (hvala za vodniček!) iz lastnih izkušenj potrdila, da tam v novembru ni samo toplo, ampak konkretno vroče. Izbire takrat nisva imela več, zato sva le upala, da bova kljub vsemu lahko združila turizem s plezarijo.

Po začetnih obveznostih (najem avtomobila, nakup hrane itd..) sva se po Sarinem priporočilu odpravila v smeri Jabel Kawr-a. Po poti sva si ogledala še staro mesto Al Hamra in tam ugotovila, da sva zelo blizu Wadi-ja Nakhar. Po začetnem raziskovanju kanjona sva našla krajše smeri z odlično skalo. Pa sva šla, Ohne worte (V+, 100m).  Jaz sem zares ostala ohne worte, ko me je sredi prvega cuga skoraj vročinska kap. Plezanje je bilo sicer lepo, strmo in z odlično skalo. Smer poteka po počeh, raztežaji so dolgi, a se jih da večinoma precej dobro zavarovati s premičnimi varovali, sploh če imaš, za razliko od naju, na voljo več kot en set frendov.

Naslednji dan sva se šla turizem. Balcony walk pod robom enega največjih kanjonov na svetu. Zares lepo!

15. 11. sva plezala v stolpih nad mestom Al Hamra. Izbrala sva si delno navrtano smer La Mama (6a, 265m). Ideja je bila, da nekaj vmesnih svedrovcev in urejena sidrišča zagotovijo bolj sproščeno plezanje. A kaj, ko včasih pride dan, ko ne gre nič po planu. Po slabi uri dostopa po žgočem soncu le doseževa senco stene, kjer ugotoviva, da sta obe vrečki z magnezijem ostali v avtu, kar je pri tridesetih stopinjah v senci lahko večja težava kot običajno. Pa sva rekla, da še vseeno probava, ker, saj štanti so navrtani, če ne bo šlo, bova pa pač obrnila. Matevž začne, jaz za njim…štant na skalnem stebričku. Okej, očitno so podatki na internetu napačni. Logična smer naprej je naravnost navzgor po poki, tako kot kaže tudi skica. Baje da je cug dolg 35m in ima par svedrovcev. Matevž gre, in ko porabi že skoraj cel štrik, se meni začne svitati, da tole nekaj ne štima. Ker je bil petek (ki v muslimanskih državah pomeni našo nedeljo), se je začela še glasna molitev, ki je onemogočila komunikacijo med nama. Ko se molitev zaključi, slišim tudi Matevža, ki se dere podri, pridem dol. Pri abzajlanju je na drugi strani stebra, cca 20 m proč, opazil še možica, ki je označeval začetek La Mame. Seveda se nama je zaradi zelo ostrih skal pri spustu zataknila polovica vrvi, ki pa sva jo uspešno rešila. Za tisti dan je bilo to to, ura je bila že preveč, tako da sva se spustila do tal in odšla v smeri puščave.

Naslednjih par dni sva se šla spet turizem. Mesto Nizwa, sipine v puščavi Wahiba, Wadi Sahb, Wadi Arbeieen.

20. 11. je bilo v načrtu frikanje. Izbrala sva si Wadi Daykah. Možnosti za potencialna plezališča je tako veliko, da moraš navrtano plezališče kar pozorno iskati. Smeri so večinoma zmerne težavnosti, potekajo pa po od vode sprani dolomitni steni. Ker wadi ob nevihtah včasih poplavi voda, ki odnese prod pod smerjo, se višina prvega svedrovca iz leta v leto spreminja. Večinoma ni nobenih težav, pri dveh smereh pa je bil prvi svedrovec zanimivo kakih osem metrov visoko. Dokler sva plezala v senci, je bilo super, ko pa je sonce prišlo čez steno, sva se kar hitro popakirala nazaj do avta in se odpeljala proti zadnji točki – Wadi Kubrah.

Zjutraj sva še malce hitela, ko sva parkirala pred kanjonom, pa sem še enkrat prebrala opis v vodničku, kjer jasno piše, da je stena v senci šele po 12:00. Super. No, še vseeno sva šla preverit situacijo in Matevžu je pogled takoj začel uhajati na steno nasproti plezališča. Stena je bila namreč v senci in od daleč je zgledala dokaj nizka in razčlenjena. Ampak plezanje je bilo v resnici strmo že od začetka. Sistemu poči sva sledila do previsa, kjer sva se težavam pod manjšo streho umaknila v desno na udobno polico, nato pa se po počeh z vmesnimi policami počasi vrnila nazaj v prvotno linijo. Zajedi, ki je izgledala malo naloženo, sva se izognila s plezanjem po razu, kjer sva pustila edini zabit klin. Zanimiv prehod čez previs z zelo ostro skalo naju je popeljal v zgornji del stene, kjer sva nadaljevala bolj ali manj naravnost navzgor, dokler se v petem raztežaju nisva priključila navrtani smeri, ki poteka desno od najine. Strmina stene je popustila in prišla sva na raz, ki sva mu sledila do vrha, od koder sva sestopila direktno do avta, parkiranega pred vstopom v kanjon. Po zbiranju informacij sva ugotovila, da sva zelo verjetno preplezala novo smer, ki poteka med smerema Pink Panther Pillar na levi in navrtani smeri Shady dreams na desni.

Nabralo se je za približno 225 metrov samostojne smeri, ki ji po priključitvi sledi še kakih 150 metrov lažjega plezanja do vrha. Plezanje je bilo precej konstantno pete stopnje, z vmesnimi, krajšimi težjimi odseki. Varovanje se je dalo relativno dobro urediti, padec pa zaradi ostre skale tako ali tako ni opcija. Skala je kompaktna, še vseeno pa je potrebna previdnost, saj se kakšne skalne luske le pretvarjajo, da se držijo stene.

Smer sva zaradi odlične sence in mestoma izjemno ostre, skoraj bodeče skale poimenovala Vachellia tortilis, ker je latinsko ime za bodičasto drevo, pod katerim sva v Omanu pogosto iskala senco.

Vachellia tortilis VII-/V, 225 m (V+ 60m; VII- 30m; V+ 40m; VI 45m; III-IV 50m + 150m II-III).

Za konec pa lahko samo še rečeva, da so za plezanje v Omanu verjetno super priprave v Paklenici. Avgusta. Ampak, kot rečeno, človek se navadi in po nekaj dnevih vročina rata bolj znosna, prijaznost ljudi pa jo hitro odtehta. Tako da obisk Omana zares priporočava! Sploh če ni prezgodaj v plezalni sezoni. 🙂