Kako iz Vrat nismo šli na Dvojko na delovno akcijo

Kot skrbnik Bivaka 2 sem imel v soboto, 16. novembra, smel načrt pred zimo obiskati pričujoč objekt visoko nad Vrati z namenom pomeriti okno, nekoliko pospraviti in preveriti, kaj nam bo postoriti naslednje leto. Ker naj bi 16. novembra in naprej ne bilo več plačevanja parkirnine v Vratih, je bil datum dokaj idealen. Takisto tudi vremenska napoved. Dva dneva prej sem na sestanku tudi obelodanil načrte.

Pa me v petek dopoldne pokliče Boštjan, da je na strani Občine Kranjska Gora obvestilo, da je cesta v Vrata od 16. naprej zaprta zaradi zimskih razmer. Glede na sončno in toplo vreme je verjetno čez noč v Vratih zapadlo vsaj 30 cm snega, zato pokličem na Komunalo Kranjska Gora in se pozanimam o razmerah. Razloženo mi je, da komunala z zaporo ceste nima nič, da cesto zapre upravljalec, tako kot vsako leto. Zapornica v celotnem pogovoru ni bila omenjena, zatorej mi je bilo sklepati, da bo pač odprta in bomo vseeno lahko izvedli delovno akcijo.

Na omenjeno soboto zjutraj se na AO parkirišču zberemo trije – Michel, Luka in jaz. Boštjana poberemo na Hrušici in že vihramo proti Vratom. Pripeljemo pred zaprto zapornico, ki se ne zgane. Tudi po pritiskanju gumba na stebričku zapornica ostane horizontalno, na prikazovalniku pa se s pikslastimi črkami izpiše: »Samo za imetnike dovolilnic«. Sami je seveda nimamo, zanjo nismo dan prej zaprosili na občini oz. komunali, ker nismo vedeli, da jo potrebujemo, saj je bilo naznanjeno, da bo vstop po 16. novembru prost. Ker je bilo rečeno, da zapornica in zapora ceste nista v medsebojni korelaciji, se po izustitvi nekaj krepkih obrnemo. Odprava se kaj kmalu preimenuje iz delovne akcije v skupno turo in tako se, po Boštjanovem predlogu, odpeljemo v Krmo. Odpravimo se na tri manj znane vrhove ob Konjskem sedlu – Kurico, Činkelmana in Cesarja. Vrhovi so, bližini ene izmed največjih prometnic v Julijcih navkljub, večinoma brez obiskovalcev. Dostopimo mimo Prgarce, nekaj metrov višje, pri koritu, pa zavijemo levo. Grapa, skozi katero poteka pot tik ob Kurici, je zaradi sence tečno drseča, ponekod ledena. Takoj nad grapo, ko se pot položi, pa zakorakamo v tistih nekaj metrov brezpotja levo proti prvemu vrhu.

S Kurice smo se sprehodili proti Cesarju, vmes pa sva z Boštjanom skočila še na Činkelmana. Po nekajminutnem počitku na Cesarju smo sestopili po bolj sonči poti do Prgarce in nato po poti dostopa nazaj do avta.

Dodaj odgovor