Dons sva z Renato izkoristila (njen) dopust in šla pogledat na Pokljuko, če niso naši biatlonci popokal še kaj poleg tarč. Ja, dve kavki sta nama delali družbo na vrhu Vel. Draškega vrha.
Ker pravjo, da je rana ura slovenskih fantov grob, sva se z Rudnega polja odpravila, ko je bil dan že fajn narejen. Do Jezerc se pot preko Konjščice itak vleče, pol pa rata malo bolj hribovsko. Na vrhu sva bila dovolj zgodaj (10.30) in sonce je toplo sijalo, pa sva si vzela čas za klepet s kavkama (Mimgrme, datlje imajo neznansko rade). Po obveznem zajemanju krajine v fotoaparai , se odpraviva dol. Smućarija je bila vse pohvale vredna, na soncu lepo odjenano, v senci trdo in grifasto, nad Konjščico pa itak že mal pregnojeno. Še vzpon na zgornjo pot, ki je odveč, pa v Gorje na pi(vo)jačo.
Za vse, ki ne smučate, tura je lepo opremljena s štapnami, je pa treba bit zgodaj, da se ne predira do riti.