Rafa je že nekaj časa matral tale Kalški greben in to soboto je odločitev končno padla. Greva!
Zapeljeva se v smeri Jezerskega, v Kokri pa zavijeva proti kmetiji Roblek, kjer naju gospodar napoti še par sto metrov naprej po cesti, kjer parkirava.
Obujeva pancarje, smuče obesiva na nahrbtnike in že jo mahava navkreber. Veva, da naju čaka kar dolg pohod, preden bova lahko nadela smuči.
Iz gozda po nekaj časa prideva v ozko grapo, ki je sicer zalita a prestrma za smuče. Trmasto grizeva v strmino in že pošteno prešvicana pred skokom natakneva dereze. Nad skokom naju čaka še nekaj dela med rušjem, nato pa – končno! Po slabih 2h urah – planina Dolge njive.
Dereze in cepin so že pospravljene, popijeva malo čaja in psi že šumijo čez planino. Za bajto zavijeva levo proti škrbini, do katere si spet snameva smuči, vendar tokrat le za kratek skok.
Nad škrbino naju pričaka zanimiv pogled na hribčke in dolinice. Po njih iščeva prehode med rušjem in po zložnem vzponu se nama le odpre pogled na vrh, ki pa je že v megli. Pohitiva gor, se vpiševa v knjigo, na hitro preoblečeva in snameva kože. Skrbi naju, kam se bo spustila megla.
Pod vrhom prečiva do tistih dolinic, ki nama ves trud poplačajo z dobrim snegom. Smeje vijugava med njimi in ugotavljava, da nama z dosti zaleta nikjer ni treba niti štamfati. Pri bajti na soncu narediva postanek, nato pa še zadnjih par sto metrov do rušja. Od tam pa spet peš do avta.
Je bilo vredno garbanja v breg s smučam na ruzaku? Je! – se strinjava.
Lepa tura 🙂 Prou velike gužve verjetno ni bilo 🙂
Najbližji so nama bli trije na Vrh Korena 🙂