“Kje bomo pa tle smučal?” je vprašala Branka, ko je na Nevejskem sedlu stopila iz avtomobila. In res pogled na južna pobočja Poliških Špikov ni kazal pričakovane zimske podobe. Na srečo sta bila hkrati na parkirišču tudi MegaMajstra tega področja, ki sta na vprašanje o razmerah na kratko odgovorila: “Vse zalito”. Tako sta razblinila dvome in smo se odpravili preko planine Krni dol proti škrbini Riomoz. Če nas je spodaj še malce grelo sonce, nas je na škrbini pričakal kar krepak jugozahodnik. Neugoden veter in trda snežna podlaga sta botrovala odločitvi, da smuči pustimo na škrbini in se na vrh odpravimo peš, opremljeni z derezami in cepini. Tam nas je pričakal krasen bivak, zgrajen v spomin na alpinista Luka Vuericha. Po okrepčilu v njegovem zavetju smo pričeli sestopati. Veter je med tem ponehal, marčevsko sonce pa je odtajalo poledenelo, snežno podlago, zato nam je bilo malo žal, da smuči nismo nesli na sam vrh. Je pa med tem časom pomrznila na vzhod obrnjena grapa na škrbino Riomoz. No, po nekaj metrih štamfanja in abručanja oziroma nošnje smučk, smo odvijugali proti avtomobilom. Cesta spodaj pod planino kaže že kar nekaj kopnin, na dveh mestih se je bilo potrebno skloniti in odpeti smučke…seveda to ni pokvarilo čudovitega vtisa, ki ga je na nas naredila izpeljana tura (galerijo pripne Aljoša).
