V petek zvečer izvem, da sem v soboto nepričakovano frej. Še pomisliti nisem utegnil na skupno turo s ferajnom, ko me je kolega že cukal za rokav in rekel grapa med Poncama je dobro narejena. Nisem imel izbire kot, da napokam rukzak in prštimam smuči. Nasldnje jutro se ob 6:30 odpeljeva proti Vršiču, sreča nama je bila naklonjena, saj sva ujela zadnji parking na tretjem ovinku.
Vzpon proti Veliki Dnini je potekal brez posebnosti, tudi snežne razmere so bile večino časa take kot sva jih pričakovala. Prijetno presenečenje pa je bilo, ko sva ugotovila da je kar nekaj pobočja še zmeraj pršičastega. Na flanki pot bivakom I je potem sledilo prečenje skorjastega pobočja in brez večjih težav sva bila že na vstopu v grapo. Sneg je bil v nadaljevanju ravno prav odjenan, da se je dalo s smučami na nogah pritelovaditi kar visoko. Grapa je bila res dobro narejena, ravno prav mehka za brezskrbno smuko. Le ena ovira je kakih 20m pod vrhom. Ravno v najožjem delu je približno 2m dolg pas ledu in skal čez katerega nisva smučala.
Na vrhu grape pustiva nahrbtnike in na hitro osvojiva še vrh Male Martuljške Ponce. Vrneva se nazaj na sedlo kjer pojeva, popijeva in že sva pripravljena na spust v dolino. Podlaga je bila v zgornjem delu trda, v spodnjem delu pa jo je sonce že omehčalo. Sledilo je nekaj zavojev pršiča, kasneje pa zvožena smučina po strugi vse do ceste katera naju je pripeljala nazaj do avta.
Dobro turo sva na koncu zapečatila ob topli krušni peči ter mrzlem pivu. 🙂
Urban Nagode, Ahac Kikelj
