En teden v avgustu…

sva se z Matijem odpravila raziskovat bližnjo in daljno okolico…

Na prečudoviti ponedeljek sva se z avtom odpeljala proti Kalsu. Tam sva se na začudenje mnogih turistov skobacala z ruzaki na vsak svoje kolo in jo bolj ali manj hitro odbrcala proti koči Lucknerhaus. Drugi dan sva v trdi temi napadla uhojeno potko mimo koče Studlhutte do ledenika pod Grossglocknerjem (Velikim Klekom po domače 🙂 ). Ledeniška naveza je “zalaufala” proti grebenu Studdlgrat III+, kjer sva ugotovila, da bo rahel snežni poprš, ki je padel preko noči, zahteval drgnenje derez po skali in ledeni glazuri. Slikanje na vrhu je preglasilo zavijanje lokalnih gorskih vodnikov, zato sva se hitro spustila proti koči Erzherzog Johann in naprej čez ledenik proti dolini. Pred najinim prenočiščem sta naju čakali dvosledni “vozili” in odbrzela sva proti jeklenemu konjičku. Ko sva se že skoraj nabasala v avto za nazaj sem ugotovil, da ne najdem mobitela… Matija je v miru poskrbel za rehidracijo po turi, jaz pa sem v čeških šlapah švignil nazaj v breg do prve koče po digitalnega prijatelja.

Sledil je dan počitka, oziroma obljubljanja otrokom, kaj jim bom prinesel iz Švice. Četrtek sva pustila na ravni cesti skozi Italijo in ovinke čez začetni del Švice. Ker sva bila nastanjena v francosko govorečem delu te bogate in drage državice sva se tolažila z mislijo, da slovenski jezik ni nič manj vreden od angleškega, saj tam ne poznajo drugega kot “vi-vi” francoščine. V petek sva se zjutraj odpravila proti bivaku pod Dent Blanche, kamor sva bila namenjena naslednji dan. Spanje na 3550m nad Piranom je hitro minilo, sledil je okusni zajtrk ob 3h zjutraj in pa hladen jutranji piš vetra. Za vstop na greben Ferpecle sva se spustila 200m, v trdi temi poprijela na začetku precej drobljiv granit in se podala novim dogodivščinam naproti. Greben (V) je ponudil precej lepe plezarije, brez slovenskega šodranja pa tudi ni šlo. Na vrhu 4357m visokega kucla je prvi pogled ušel k sosedu Matterhornu, kaj kmalu pa h koči, kjer se nama je obetala topla juhica. Začuden pogled oskrbnika koče nam je vliv moči, da sva odpeketala nazaj po dolgi dolinici proti najinemu jeklenemu prevozniku. Sobotni dan nama je kljub dolgi vožnji in neznanski vročini na italijanskem asfaltu hitro minil ob gledanju nove razpoke na vetrobranskem steklu, ki jo je povzročil manjši kamenček iz nadvoza nad avtocesto.

Mislim da lahko za oba rečem, da sva se imela prov fajn 😉

1 thought on “En teden v avgustu…

Dodaj odgovor