Danes se dan ni začel prav obetavno. Ravno ko sem si skuhal kofe prileti SMS od sosmučarja da se ne počuti dobro in da bo ostal doma. Ker nisem imal želje sam it na celodnevno turo sem takoj začel razmišljat o rezervnih ciljih. Zagato je rešila Doroteja z včerajšnjo objavo. Na ruzak sem spakiral še en cepin poklical Perota za razmere in pohitel proti Završnici. Tam sem se pripeljal skoraj do Tinčkove bajte, dal na noge pancarje in pogruntal da sem doma pozabil palice. Ni preostalo drugega kot da grem nazaj v dolino, v Moste, kjer mi je Darko posodil palice.
Nazaj v breg in proti snegu ki se začne pri lesi. Hitro sem napredoval do koče pri izviru završnice, kmalu nad njo sem se pa že usmeril proti Zeleniški smeri. Kmalu sem smuče zamenjal z derezami, na vstopu pa še dal čelado na glavo. Zeleniška je super narejena, dva skoka nista posebej zahtevna, najtežje je bilo prepričati smuče na ruzaku da se ne zataknejo v kaminu. Od iztopa smeri sem nadaljeval na vrh in odsmučal po centralni. Smučarija je bila bolj švoh, precej je treslo zaradi precej smučarjev za vikend, pa še odjenjalo ni nič in je bilo na parih mestih kar ledeno. Pod grapo sem zavil nazaj pod steno in splezal še Rožičevo (dopust je treba izkoristit), ki pa je po težavnosti podobna Zeleniški, le da ima malo manj strm a zato daljši skok. Iz vrha Rožičeve sem prek smokuškega plazu smučal v dolino. Tudi tam so razmere precej sprejemljive. Prva četrtina spominja na tankovski poligon, druga je bila odlična, tretja popolnoma ledena, zadnja pa spet super.
Super tura z malo boljšimi plezalnimi in malo slabšimi smučarskimi razmerami.
