V “tujino” in nazaj

V ponedeljek sva se z Matijem odpravila v za nas tuja gorstva-Kamniške Alpe 🙂 Parkirala sva V Koncu, kjer naju je v trdi temi pozdravila 6m visoka plazovina. Pot v kopnih razmerah se mi zdi počasi vzpenjajoča po okljukih, sedaj pozimi pa se mi je zdela orng v breg 🙂 Ko sva prišla nad gozdno mejo se nama je iz desne prikazala impozantna Z stena Brane, tam pa sva si midva nadela “ta špičasto” zimsko opremo. Sneg je bil že ob jutranjem svitu pretopel za ta čas- ko se vdre krajna poč pod steno in do ramen padeš v luknjo se zaveš, da je letošnja zima čisto pretopla. Krenila sva v JZ raz Turske gore- sneg je ponekod gnil, drugje pa zbit v najbolj trd let, ki kar cvili ob dotiku s cepinom. Vmes se seveda pokaže se skala, ki je po kvaliteti standardno slovenska- gnila, najdejo pa se tudi kompaktni konci 🙂 Vrh sva dosegla, razgledi so bili božanski, rahlo naju je božal topel vetrič, sledil pa je še spust mimo bivaka pod Skuto po gnilem snegu. V izogib proženju plazov sva pospešila korak in srečno pridričala v dolino.

V sredo sva se podala v nam rodne konce- na Vršič. Cesta je splužen do Koče na Gozdu, spet v trdi temi se pešaka podava do 17.ega ovinka, kjer kot prvopristopnika zarineva po plazovini proti Meniskusovemu žlebu. Zaradi teme in prelepe pokrajine sva proti grebenu Robičja pristopila bolj iz leve, pa nič zato. Na vrhu Robičja sva srečala dva planinska uživača, potem pa sva se odločila za grebensko prečenje nazaj po kucljih gor in dol. Sestopila sva po Meniskusovem žlebu ki je kar v redu zalit, težavo zanamcema bo predstavljala le plazovina, ki je nabrana in čaka nad izstopom iz žlebu na spust v dolino. V hribe je glede na trenutne razmere treba zgodaj, korakati pa moramo s povečano mero previdnosti.

Dodaj odgovor