Ko so ob žvrgolenju ptic na plano pokukali prvi sončni žarki, ki so naznanjali nov dan, sva se z Michelom odpravila na Vršič. Nič hudega sluteč sva se pripeljala na vrh Vršiča, kjer je že pričakovano mrgolelo ljudi in pleha. Avto sva pustila parkiran malo v hrib, malo na ravnem, a še na pol v zraku, v edini še prosti niši. Kar hitro sva se od avta podala na “temno” stran NŠG-ja.
Pod smerjo sva še malo obsedela in z zgroženim “občudovanjem” zrla v procesije planincev, ki so se po Hanzovi poti podajali v ostenje Male Mojstrovke. Kaj kmalu sva le zagrizla v smer, jaz kot prvi, Mišek pa za menoj. Od začetka je vse teklo gladko, malo gor, malo v levo in tudi malo v desno. Kasneje je šlo pri iskanju prave smeri na žalost tudi malo navzdol. Zaradi tega sva napredovala bolj počasi, a še vseeno z občutkom. K temu je pripomogla tudi vrv, ki se nama je vmes zataknila, in kasnejši poskusi reševanja frenda. Ker se je dan zaradi takih in drugačnih malenkosti malo razvlekel, so se nama ob pogledu na vrh stene in sončne žarke, ki so pogledali čez rob, orosile oči. Presrečna sva posegla po vrhu in sončni žarki so končno ogreli najini telesi. Občutki so bili nepopisni. Na koncu sva se odločila, da v bližnji prihodnosti smeri ne bova ponavljala.
V smeri je na žalost ostal en frend, ki se je verjetno zaradi vrvi, zaril pregloboko. Če ga poštenemu najditelju uspe iztakniti, bi ga bila zelo vesela. Meniva pa, da je to mogoče le s “štemarco”. Prav tako je v smeri ostal en komplet, saj je moj soplezalec ubral manjši obvoz. Ker smole še ni bilo dovolj, mi je proti koncu v dolino ušlo varovalo. Hvala bogu za polbiča.
Po najini oceni je smer na določenih mestih malo presegla IV. stopnjo, a je to morda le posledica pomanjkanja izkušenj. Prav tako smeri, zaradi izredne krušljivosti, ne priporočava. Morda bolj izkušenim plezalcem.
Plezala sva Alain in “Mišek” Michel.
Foto: kozorog
