Pa sem končno tudi jaz pocala v Pocarski. Ker naj bi bila primerna za začetnike, je bila že lep čas tudi na mojem seznamu. Z Gregom sva se s težkim korakom zagnala proti vstopu, ker pa je bila ena naveza že na vstopu v Pstuha, sva se odločila za Pocarsko. Počasi sva se zagnala v skalo, previdno preizkusila vse oprimke in pazila, da ne pošljeva kakšnega kamna v dolino. Plezala sva izmenično, brez težav splezala težji del smeri, ves čas pa pogledovala v nebo, saj v teh dneh res ne veš, kdaj bodo popustili oblaki. Sama smer je bila lepo sledljiva, rdeči svedrovci so res dobro vidni. Najbolj me je razveselil zadnji raztežaj, to je bilo nekaj za mojo dušo. Na vrhu pa so naju pozdravile tudi planike ter prve kaplje dežja. Hitro sva pospravila opremo in odšla na zasluženo kosilo.
