V nedeljo dopoldne smo se Mare, Metod in jaz odpravili proti Kamenkovem kaminu v NŠG. Ob vstopu nas je pozdravilo sonce, zato sva se z Metodom odločila, da pustiva nahrbtnike kar spodaj. Prvi raztežaj smo zlezli brez problemov. Pri prvem detajlu v drugem raztežaju sem sicer potrebovala malo več razmisleka, kako priti čez, pa je na koncu le šlo. V kaminu je ogromno naloženega kamenja, je bila pa skala suha. Več problemov nam je naredil drugi detajl, kjer bi lahko dodali še kakšen svedrovec. Z malo težav, smo preplezali tudi to, in gladko splezali do vrha. Sledil je abzajl. Prvi spust, smo že na štantu. Potem pa nikakor nismo mogli potegniti vrvi iz zgornjega sidrišča. Nekaj se je zataknilo. Mene je potiho zagrabila panika, z Metodom sva se tresla, kot dve šibi, ker naju je tako zeblo. Kaj bi dala za nahrbtnike, ki sva jih ves čas gledala spodaj na vstopu. Hvala Maretu, za vztrajno žimarjenje po vrvi navzgor s prusiki, da je rešil nastalo situacijo. Drugi abzajl je sledil brez problemov do tal. Sledil je še kratek postanek v Erjavčevi koči, čaj z rumom je pasal, kot še nikoli. Lekcija včerajšnjega dne, nikoli več brez nahrbtnika. In hvala, da sta me vzela s seboj, dragocene izkušnje.
Bravo, zelo lepo.