V četrtek je Ksenja predlagala, da bi šla pogledat Pocarsko, ki sta jo prva preplezala Raf in Rajko. Smer je v celoti navrtana in je bila opremljena za potrebe Gorske šole SV in ker so klini pobarvani, naj bi bila tudi navigacija bistveno lažja ter primerna za začetniško navezo.
V petek sva tako s Ksenjo poskušala uskladiti termine, vendar se nekako ni izšlo in če zelo skrajšam dolgo zgodbo, sva se šele v ponedeljek ob 7:45 pod smerjo znašla Doroteja in Aljoša.
Opremljena z vso opremo, ki jo trenutno premoreva, se Doroteja kot prva v navezi prime skale in odpleza prvi rastežaj, postavi štant, varovanje in že lahko plezam.
Neučakano sledim, saj hočem pregnati tremo, ki se je nabirala celo noč in mi ni dala spati. Prvih deset metrov mine hitro in vsakič, ko odpnem komplet in ga pospravim za pas, se mi zdi, da z njim izginja tudi trema.
Ko se Doroteji pridružim na štantu, si pogledava skico smeri in se odločiva, da tudi naslednji rastežaj odpleza kot prva v navezi. Na koncu drugega rastežaja pod previsom v zajedi pa je jasno, da bo cela smer njena.
V tretjem rastežaju mi tik pod svedrovcem na plošči zdrsne desna noga. Ujamem se in obenem pristanem na relanih tleh, zato se umirim in v mislih opomnim: Nisi v plezališču, ne hiti, glej kam in kako stopaš, preveri oprimke …
Do zadnjega rastežaja plezava brez težav, mirno in usklajeno. Samo vrh naju je presenetil, saj je prišel prehitro.
Smer je lepa, vendar je precej krušljiva, ponekod tudi naložena, še posebej pa je neprijeten zadnji rastežaj, kjer ob odsotnosti svedrovcev/klinov za privezovanje psihe, prav pride tudi kakšna gurtna. V dolino sva se vrnila po desni strani čez greben in na pot.
Preživela sva prijeten ponedeljek in stopila stopničko višje.