Zgodnja je bila ura v nedeljo, ko smo se zbrali pred ferajnom. Po slabih dveh urah vožnje in vztrajnemu obračanju gumba proti vedno višji temperaturi v kombiju smo do Planine Kuhinja skoraj vsi nadoknadili pri jutranjemu dremežu. S parkirišča na planini pozornost pritegnejo pobočja in vrhovi proti severu, ki bežno spominjajo na planino Pecol. Krenili smo po poti proti desni čez planini Kašina in Leskovca. Sledili smo oznakam za Rdeči rob in Jezero v Lužnici. Poti je bilo mnogo, gorenjskega poznavanja primorskih lepot pa malo. Edini imetnik zemljevida na turi je tako kmalu izjavil, da bo za prekomerno uporabo zemljevida začel zaračunavati najemnino. Pred pristopom na Vrh nad Peski se je med begajočimi meglicami odprl eden lepših razgledov na Julijce s Triglavom v osrčju. S Peskov smo odšli proti Batognici, kjer je vidnih še mnogo ostankov iz obdobja soške fronte. Ker nas je pozna ura že priganjala, smo se skoraj v teku pognali še na vrh Krna, nato pa v soju zahajajočega sonca sestopili mimo Gomiščkovega zavetišča. Pice pa tisto nedeljo vendarle nismo dočakali. Najprej se je izkazalo, da picerija v Kobaridu v tem času ne obratuje, nato smo bili še v Bovcu obveščeni, da pice ne bo, ker je peč v popravilu. Nedelja je bila kljub temu lepa in zopet se je potrdilo dejstvo, da še tako dolga vožnja in hoja hitro mineta, če je le prisotna družba pravih ljudi.