Na ferajnu se toliko govori o teh smereh, da smo ju Katarina, Rok, Sašo in jaz včeraj enostavno morali sprobat. Po kratkem dostopu z Ljubelja skozi Bornove tunele sta Rok in Sašo najprej napadla Spominčico (150m, V/III-IV), s Katarino pa sva načela Kiklopa. Vsaj tako sva mislila, vendar sva zgrešila štart in že v prvem raztežaju presedlala na Spominčico. Kjer ni fovšije, je dovolj prostora za vse, smo rekli, in jo do vrha splezali ena naveza za drugo.
Po abzajlu in vrnitvi do vznožja smeri se je začelo iskanje Kiklopa (140m, V+). Začetek je bil spet bolj kot ne približen, vendar smo kmalu našli smer in jo tako kot prej skupaj splezali do vrha, ki si ga Kiklop deli s Spominčico.
Plezarija v platah je lepa, v podrtiji malo manj, kako se najbolj elegantno zbasati skozi Kiklopovo oko pa je itak tekmovanje zase. Štanti so urejeni, na ključnih mestih je dovolj svedrovcev.
