Tri metre in pol

V sredo zjutraj sva z Domnom krenila z Ukanca proti Komni. Malo naprej od izhodišča sva si nadela krplje. Snega še ni bilo veliko, ampak ob težkih kredencah na ramah se je vsak korak, ki ni bil storjen natančno v gaz, končal z vdiranjem do kolen. Do Komne sva krpljala približno dobre tri ure, na vrhu sva si najprej privoščila uživanje v razgledu. Ustavljanja v koči ni bilo (izjema nazaj grede, ko sem šel po žig), saj sva želela ta dva dni preživeti s tistim, kar imava s seboj. Snega je bilo zgoraj za cca tri metre in pol, s krpljami si se po pršiču pogrezal do kolen, tako da sva bila hvaležna za poti, ki so jih turni smučarji naredili pred nama. V koči pod Bogatinom je bila za cel teden nastanjena skupina štajerskih turnih smučarjev, ki so smučali z okoliških vrhov.

 S Komne sva jo mahnila do koče pod Bogatinom, od tam naprej pa proti vrhu nad Gracijo. Nekje na pol poti od koče pod Bogatinom in vrhom nad Gracijo opaziva primeren kucelj z veliko napihanega snega. Sonde sva izvlekla iz nahrbtnika in bolj za šalo kot zares preizkusila višino snežne odeje, celotna sonda je šla v sneg.  Ob 15.20 uri sva začela kopati snežno luknjo, v kateri sva upala, da bova mirno prespala noč … Ves čas pa so nama po glavi hodile filane paprike, ki sva jih kupila zjutraj pred odhodom, mmmmmm … Luknja se je začela z rovom premera približno en meter, dolg je bil kakšna dva metra, na zadnjem delu se je dvignil za dober meter, tako da je bil vhod nižje kot ležišče.  Ležišče sva imela vsak na svoji strani, vmes je bil kanal, da sva lahko sedela. Za konec je sledilo glajenje stropa in vrtanje zračnikov, ki sva jih naredila s smučarsko palico. Popolnoma raztegnjena je komaj pogledala skozi sneg na stropu. Za izdelavo tega luksuznega snežnega hotela sva porabila dve uri. Premočena sva se preoblekla v suha oblačila in se zbasala, Domen v spalko, jaz pa v astro bivak vrečo, za katero mi je prodajalec posebej naročil, naj se vanjo ne spravim preveč oblečen, ker mi bo notri potem preveč vroče …

Vsa vesela na dan privlečeva gorilnik in nanj postaviva prvo od pločevink s filanimi paprikami. Pločevinko ob strani stisnem, da se vboči, in takoj ko se spet poravna, naj bi bila vsebina dovolj topla za jesti, pločevinke pa ob odpiranju ne raznese, prebrano v knjigi. V teoriji se dobro sliši, v realnosti pa je pločevinko takoj po sprostitvi pritiska razneslo, z glasnim BUM, po celem bivaku, po opremi, seveda tudi po nama. Ko sva se prepričala, da ni hujših opeklin, je bilo v bivaku že polno smeha. Lotila sva se zasilnega čiščenja in Domen zapoje delček pesmi Rose Laurens, Africa, s to razliko, da ne poje o Afriki, ampak o … uganili ste, Pa-pri-ka. K sreči sva imela še eno pločevinko paprik s seboj, tista se je odprta lepo umirjena pogrela za najina zevajoča želodca. Lepo sita si skuhava še hišni čaj, imela sva to srečo, da je pri vzglavju skozi sneg kukalo par vej rušja, tako je bilo vzdušje bolj domače, čaj pa je imel prijeten, smolnat okus. Med samim kuhanjem sem ugotovil, da bo v bivak vreči vse prej kot vroče, tako sem nase za spanje navlekel vsa suha oblačila, kar sem jih imel. Nahrbtnik sem izpraznil in vanj porinil noge, čez bivak vrečo sem se pokril z mokro jakno, mraz pa je grizel dalje. Domen je bil bolj pameten, vzel je spalno vrečo, pa je prekanjeni mrazek do njega našel drugo pot, skozi armaflex. Domen se je ovil v astro folijo, jaz pa sem si na gorilniku pogrel en liter vode, nalil v plastenko in si jo tekom noči prestavljal po telesu, tam, kjer tečejo glavne žile, se pravi pod pazduhami in v dimljah. Celo noč nisva spala in končno se je ob šesti uri prikazala svetloba skozi vhod. Nad gorilnikom sva si ogrela zmrznjene gojzarje, pospravila šaro in smeti za seboj in ob sedmi uri že veselo krpljala v obratni smeri. Dan je bil precej lepši kot včeraj, sonček je veselo svetil in samo zajček je čez noč pustil svoje odtise v snegu, ko je iskal brstov za pod zob. Nazaj grede so po steni Komarče vozili beli vlaki, ropotalo je kot na železniški postaji in to na vsake pol minute. Sprehodila sva se še do slapa Savice, ki pa zaradi snežnih plazov ni obratoval,  graben je imel zabit s snegom in samo na vsake toliko časa je izkašljal novo porcijo snega. Oba sva bila zelo zadovoljna nad celotnim doživetjem, komaj čakava, da greva spet! J

 

 

4 thoughts on “Tri metre in pol

Dodaj odgovor