Plan C je spet prevladal in sem se zjutrej ob osmih podal prot Kredarci. Cesta je prevozna do konca, do rampe, kar nam skrajša pot. Sploh za nazaj. Pot je shojena in dobro utrjena. Ponekod se mal pomelje pod nogami, a ni sile. Zato je fajn, če se pri prvih bregih montira dereze. Jaz sem jih dal gor pri Pergaci. Po prihodu na Kredarco me je zamikalo it še na Očaka. Jurij iz Koroške se je prav takrat odpravljal na vrh, zato sem se priključil. Do vrha je trdo in dobro predelano. Sama poezija za cepine in dereze. Mogoče je k temu doprineslo, da je bil do enajstih Sonce za oblaki in ni tajalo snega. Najbolj je potrebno paziti pri pračkah in pri “flehi” pod Malim Triglavom. Na nekaterih mestih so vidne jeklenice in tudi klini. Je pa cela pot do Triglava zalita in zelo trda. Sestop po isti poti. Na Kredarci se je razjasnilo in me še ni še vabilo v dolino. Vse skupaj nas je bilo danes okoli dvajset pohodnikov, od tega na vrhu okoli deset, kar sem jih jaz naštel. Eden se je celo odsmučal v dolino. Za smučarijo je spodnji del od Pergarce bolj tako tako, a se da. LP 🙂
