Tulove Grede

Tulove Grede smo obiskali že lani, vendar le turistično – kratek sprehod, uživanje razgleda, fotka sem fotka tja, uzrta bleščava svedrovcev v stenah pa nam je vzbudila željo po bližjem srečanju s skalo. Torej smo se letos (zadnji vikend v juniju) po plezanju v Paklenici odločili, da se na poti domov ustavimo in izpolnimo željo. Ker je ob vzpenjajoči cesti proti Tulovicam veliko znakov “Opasnost mine” smo se pred odhodom pri Dinkotu pozanimali kako je zdaj s tem miniranim območjem. V razminiranje je bilo vloženega že veliko denarja in dela pa vendar so nam pri Dinkotu svetovali naj se vseeno držimo shojenih poti. In smo tako tudi naredili. Ko smo prispeli, smo se po starem vodničku (ki je v naši knjižnici) odločili napasti stolpe v vzhodnem delu južnega pobočja. Ustavili smo se pri stolpu Palica, ki premore 35 m smer (IV/V), ki je na prvi pogled bolj slabo opremljena, vendar se je med plezanjem prikazalo nekaj prej nevidnih zarjavelih klinov. Na najtežjem delu – tik pod vrhom smeri – je nasvedrano ravno prav. Skala je super z nekaj malo krša, ki ji pa glede na poredko obiskanost lahko oprostimo. Bolj kot to so me občasno zmotili močni sunki vetra, ki so mislim da kar stalnica na tem območju. Zato vsaj ni vročine, čeprav si na južni strani, priporočam pa močan zaščitni faktor, ki ga jaz nisem imela. Z vrha se abzajlaš na SV strani stolpa. Ker nam je zaradi dolgega pristopa in priganjanje na pot proti domu zmanjkalo časa, je bil to edini osvojeni stolp. Plezala sva Andrej Lah kot prvi in moja malenkost kot druga.

Tulove grede so brez dvoma edinstvene in so kraj, ki bi se ga dalo še raziskovati. Priporočam, po uhojenih stezah po skali pa prosto.

Dodaj odgovor