V SKUŠNJAVAH PAKLENIŠKE SKALE

V SKUŠNJAVAH PAKLENIŠKE SKALE  

Zopet se je potrdilo načelo, da je treba loviti vreme in ne termine. Seveda,  to ni vedno izvedljivo, pa vseeno. Že nekaj let zahajam v Paklenico v plezalnem smislu, vendar tako lepega vremena in prijetnih temperatur še nisem »narajmal«. Sončno, brez burje in ravno prav toplo za katerikoli sektor. In zgodi se pakleniška skušnjava. Zadnje tri marčevske dni sva tako z Lidijo preživela v  plezalnem paradisu, ki s svojimi skušnjavami poskrbi, da se ga nikakor ne moreva naveličati.  

V soboto ob prihodu sva bila popoldanca. Temu primerna je bila gneča na parkirišču. Avto sva morala pustiti daleč pod zadnjim parkiriščem.

Po šihtni nočni izmeni, petih urah Lidijine prijetne vožnje in Marinovi tekoče-žgoči dobrodošlici,  se odločiva za bližnjo smer v kanjonu in sicer »Karamara sweet temptations«. Vstopni metri prvega cuga so mi že dodobra orosili čelo in dlani, nakar je plezanje steklo, in sva v smeri uživala v izmeničnem plezanju in nato odabzajlala pod steno.

V nedeljo sva bila po mojem načelu v kanjonu že med prvimi in zopet se je potrdilo, da je to pametna, čeprav včasih naporna odločitev. Odpraviva se  iskat polže v »Lanno delle Lumache«. Polžev ni bilo veliko, je bilo pa v smeri kar nekaj »zelenjave«, tako da jim hrane prav gotovo ne manjka. V svoji razgibanosti ti postreže z nekaj luštnimi previsi, ne težkim detajlom 6a+ v plati in za enkrat še vedno grobo skalo. Čeprav jo ne bi uvrstil med top smeri, je nekaj raztežajev vseeno lepih.  

Tretji dan sva imela na razpolago le dopoldan, saj naju je čakala pot domov. Kaj izbrati? Nočeva nobenega daljšega dostopa in se zopet spogledujeva s smermi nad parkiriščem. Odločiva se za »Dreaming the lost friends«. Malo pokramljam z dvema plezalcema, ki se odpravljata v »Rumeni strah«. Midva z Lidijo ga ne bova rabila, saj ga je ravno prav že ob pogledu na smer.  Že Matic z našega ferajna je omenil, da je tam gor nek »zajeban« detajl in se je treba primerno temu postavit.  Prvi cug je bil fantastičen 6a, drugi zanimv in lep, tretji pa pokončna poč z na dokaj pogosto posejanimi svedrovci. Malo si jo ogledam in že od spodaj vidim, da višje kar bom, težje bo. Obema se je uklonila  in naju ne prav lahko spustila čez,  med radiatorje, vsakega s svojo plezalno iznajdljivostjo.  Tisti zajeban 6a+ detajl,  bi lahko bil ocenjen tudi z višje, mogoče 6b. Do vrha zopet sama uživancija, krasni razgledi in sami superlativi.

Kaj ko te čaka še pot domov. Hitro se zbereš in s presežnimi občutki odhitiš k avtu, spiješ prijetno mrzlo pijačo iz potoka in pomahaš v slovo.     

Pravzaprav pa je malo lažje, saj bomo s ferajnom še ta mesec zopet pri prijaznem domačinu Marinu in v pakleniški skali.

 

Dodaj odgovor